Jedro

Tudi kadar je očitano ravnanje opustitev predpisane skrbnosti, je treba ugotoviti, katero posledico je želel preprečiti kršen predpis, ki je skrbnost naslovniku norme nalagal. Namen ZBS (ki ni predpis varnostne/varstvene narave) je sicer bil preprečiti insolventnost finančnih institucij oziroma zagotoviti varstvo prihrankov. Vendar je ZBS Banko Slovenije (pred uveljavitvijo ZBan) obvezoval le do bank in hranilnic. Očitek opustitve izvajanja določb ZHKS bi tožnik lahko uveljavljal kvečjemu v razmerju do ustanoviteljev, ki so bili odgovorni za poslovanje hranilnokreditnih služb.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

(1) Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za plačilo 5.861,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2002 do plačila (1. tč.). Tožniku je naložilo v plačilo pravdne stroške toženke v višini 35,68 EUR (2. tč.).

(2) Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje s stroškovno posledico. Priglaša pritožbene stroške. Odločitev sodišča prve stopnje je po mnenju pritožnika posledica napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar je bilo tudi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno. Pritožnik meni, da je sodišče napačno zaključilo, da ravnanje toženke ni protipravno, ker Banka Slovenije v času ustanovitve HKS SHP X ni imela nobenih zakonskih pristojnosti za izvajanje t. i. bonitetnega nadzora nad hranilno kreditnimi službami. Po njegovem prepričanju je bila tožena stranka pristojna za nadzor nad takimi družbami, saj noben predpis ni določal, da bonitetnega nadzora nad njimi ni dolžna izvajati. Druge institucije, ki bi zagotovila izvajanje pravil Zakona o hranilno kreditnih službah (ZHKS; Ur. l. RS, št. 14/90 in 30/90), v Republiki Sloveniji ni bilo, Banka Slovenije pa je bila dolžna skrbeti za splošno likvidnost bank in hranilnic ter jamstvo vlog, kot izhaja iz Zakona o Banki Slovenije (ZBS; Ur. l. RS, št. 1/91). V nasprotnem primeru bi bil ZHKS sam sebi namen, saj bi se ga lahko kadarkoli prekršilo brez sankcij. Tožena stranka pa je tudi sama priznala, da je do uveljavitve Zakona o bančništvu (ZBan; Ur. l. RS, št. 7/99) izvajala nadzor nad izpolnjevanjem obvezne rezerve hranilno kreditnih služb. Iz tega nedvomno izhaja, da je bila tožena stranka dolžna izvajati tudi bonitetni nadzor, kajti če določbe ZBS za hranilno kreditne službe ne bi veljale, potem zanje tožena stranka ne bi mogla določati niti obvezne rezerve. Tako so se poleg določbe ZBS o obveznih rezervah uporabljale tudi določbe ZBS, katerih namen je bil v zagotavljanju likvidnosti in solventnosti. Od uveljavitve ZBan pa je imela tožena stranka možnost preverjati tudi spoštovanje drugih pravil ZBan s strani hranilno kreditnih služb in odrejati ukrepe za odpravo kršitev. Tudi Vrhovno stališče je zavzelo stališče, da za hranilno kreditne službe veljajo določbe ZBan in da lahko Banka Slovenije zoper njih izvede postopek likvidacije, če niso izpolnjevale obveznosti iz Sklepa o usklajevanju (Ur. l. RS, št. 109/99 in 62/01). SHP X vse od ustanovitve naprej zakonskih pogojev ni izpolnjevala, saj je vseskozi izkazovala nepokrito izgubo. Tožena stranka zoper njo ni uporabila zakonskih pooblastil, čeprav bi mogla vedeti, da zaradi insolventnosti ni sposobna poravnati svojih obveznosti, zaradi česar je ravnala skrajno malomarno in v nasprotju s standardom dobrega strokovnjaka. Tožeča stranka je predlagala izvedenca finančne stroke, ki bi ugotovil (ne)izpolnjevanje teh pogojev s strani HKS SHP X, ki ga sodišče ni izvedlo in storilo kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče je brez ustreznega strokovnega znanja zaključilo, da je tožena stranka nadzor izvajala pravilno. Pritožnik navaja še, da je zakonodajalec toženi stranki podelil pooblastilo, da zagotovi postopno uskladitev poslovanja hranilno kreditnih služb z modernejšimi določbami ZBan, ki so bile bistveno strožje od pogojev ZHKS. V uskladitvenem obdobju pa je dejansko prišlo do tega, da je tožena stranka standarde ZHKS znižala, kar je v nasprotju s pooblastilom zakonodajalca, da mora standarde postopoma izenačiti z višjimi standardi, predpisanimi z ZBan. Sklep o usklajevanju, ki ga je izdala tožena stranka, pa očitno ni bil ustrezen (glede na to, da je bil zoper SHP X uveden stečajni postopek), kar bi lahko potrdil izvedenec finančne stroke. Sodišče se do tega ni opredelilo, zaradi česar manjkajo razlogi o odločilnem dejstvu. SHP X bi v skladu s Sklepom morala do 30. 6. 2001 pripraviti načrt obvladovanja tveganj in ga začeti uresničevati. Tega ni storila, opustitev priprave le-tega pa je odločilno vplivala na nastanek škode, saj je tak načrt pomemben instrument za zagotavljanje jamstva vlog. Po mnenju tožeče stranke je opustitev dolžnega nadzorstva nad izpolnjevanjem zakonskih zahtev v vzročni zvezi z nastalo škodo, saj je bil namen predpisov zmanjšati tveganja, ki bi lahko imela za posledico insolventnost hranilno kreditno službe ter izgubo prihrankov varčevalcev. Gre za kršitev t. i. varnostnih predpisov, kar pomeni, da je opustitev dolžnega nadzorstva po teh predpisih v vsakem primeru v vzročni zvezi s škodnim dogodkom. Škodna posledica je bila predvidljiva in ker tožena stranka ni ravnala s potrebno skrbnostjo, je podana tudi njena krivda. Svoje opustitve pa ne more opravičevati s sklicevanjem na 5-letno prilagoditveno obdobje. Tudi stališče sodišča, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno, ker noben zakon ni določal roka, v katerem mora začeti z ukrepi nadzorstva, ni pravilno, saj bi tožena stranka morala izvesti nadzorstveni ukrep takoj, ko bi s skrbnostjo dobrega gospodarja ugotovila, da je potreben zaradi preprečitve nadaljnje škode. Tako bi tožena stranka najkasneje leta 1999 morala opraviti skrbni pregled poslovanja, na podlagi katerega bi ugotovila, da stanja družbe ni mogoče sanirati. Če bi tožena stranka prepovedala poslovanje SHP X zaradi neizpolnjevanja zakonskih zahtev glede obveznih rezerv, zajamčenih vlog in priprave načrta tveganja, tožeča stranka ne bi vložila svojih prihrankov v SHP X in ji ne bi nastala škoda. S pravočasno izvedbo nadzorstvenih ukrepov pa bi se lahko odpravila tudi sama insolventnost SHP X. Nesprejem ukrepov za odpravo insolventnosti pa je tudi priznan razlog za odškodninsko odgovornost odgovornih oseb tako po ZFPPod (Zakon o finančnem poslovanju podjetij, Ur. l. RS, št. 54/99) in ZFPPIPP (Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, Ur. l. RS, št. 126/07).

(3) Na pritožbo je tožena stranka odgovorila, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da jo kot neutemeljeno zavrne.

(4) Pritožba ni utemeljena.

(5) Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da ravnanje tožene stranke ni bilo protipravno. V času pred uveljavitvijo ZBan tožena stranka ni imela nobene pristojnosti izvajanja bonitetnega nadzora nad SHP X, ki je bila hranilno kreditna družba, za katere je veljala posebna ureditev po ZHKS in ne splošni Zakon o bankah in hranilnicah (Ur. l. RS, št. 1/91). ZHKS je določal, da za hranilne vloge jamčijo ustanovitelji solidarno in neomejeno (11. čl. ZHKS). Iz tega razloga hranilno kreditne službe za opravljanje storitev niso potrebovale dovoljenja Banke Slovenije, drugače kot banke in hranilnice, ki so bile ustanovljene kot kapitalske družbe, za obveznosti katerih njeni družbeniki niso odgovarjali. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo varstvo upnikov hranilno kreditnih služb urejeno na drugačen način kot pri bankah in hranilnicah, zaradi česar (dodaten) nadzor Banke Slovenije nad njimi ni bil zakonsko predpisan. Pristojnosti bonitetnega nadzora, ki ga je ZBS predpisal za banke in hranilnice, ni mogoče širiti na hranilno kreditne službe zato, ker v kritičnem času v Republiki Sloveniji ni bilo druge institucije, ki bi nadzorovala njihovo poslovanje. Banka Slovenije je bila po veljavni zakonodaji zavezana nadzorovati samo tiste banke in hranilnice, katerim je izdala dovoljenje za opravljanje storitev, ne pa družb, ki so bile iz splošne ureditve izvzete. Sodišče prve stopnje je tako pravilno uporabilo določbe materialnega prava, pritožbeni očitki v tej smeri pa niso utemeljeni.

(6) Prav tako ni utemeljen pritožbeni očitek, da bi morala Banka Slovenije najkasneje leta 1999 (torej z uveljavitvijo ZBan) izvesti skrbni pregled poslovanja in družbo likvidirati zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev. Tožena stranka je sicer res z ZBan pridobila določene pristojnosti nad hranilno kreditnimi službami, vendar so bile glede na zakonsko določeno 5-letno prilagoditveno obdobje njene nadzorstvene pristojnosti omejene, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Novi zakon je hranilno kreditnim službam omogočal, da se postopoma prilagodijo strožjim zahtevam ZBan in s tem pridobijo enak status kot banke in hranilnice. Tako so morale hranilno kreditne službe do določenih datumov izpolniti posamezne zahteve iz Sklepa o usklajevanju in o tem poročati Banki Slovenije. Šeleče teh zahtev niso izpolnile, je lahko tožena stranka ukrepala, tudi z uvedbo postopka likvidacije, kar je v letu 2002, ko SHP X ni zagotovila predpisanega osnovnega kapitala, tudi storila. Za takojšnje ukrepanje v smislu likvidacije, ker SHP X ni izpolnjevala zakonskih pogojev, torej ni bilo nobene zakonske podlage.

(7) Glede na pojasnjeno in glede na trditve tožnika o tem, kaj šteje za nastalo mu škodo, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi vzročna zveza med škodo in očitanim ravnanjem ni podana. Tožnik trdi, da mu je škoda nastala, ker je upravičeno pričakoval, da Banka Slovenije izvaja nadzor nad solventnostjo SHP X, zaradi česar je njegov pravni prednik vanjo vložil denarna sredstva. Tožena stranka pa bi s pravočasnim ukrepanjem (to je najkasneje leta 1999) lahko preprečila nastanek te škode - če bi namreč SHP X zaradi neizpolnjevanja zakonskih pogojev likvidirala, tožnikov pravni prednik vanjo sploh ne bi vložil svojih denarnih sredstev oziroma bi jih ob zapadlosti pravočasno dvignil. Vendar pa takšne škode ni mogoče pripisati opustitvi tožene stranke, saj takih pristojnosti po veljavni zakonodaji ni imela. Kako pa je domnevno nepravočasno ukrepanje Banke Slovenije glede uvedbe stečajnega postopka v času prilagoditvenega obdobja (ko SHP X do 31. 12. 2001 ni zagotovila zahtevanega osnovnega kapitala oziroma ko do 30. 6. 2001 ni predložila načrta obvladovanja tveganj) vplivalo na nastanek njegove škode (za katero ne trdi, da bi bila npr. v tem, da je bil tožnik v stečajnem postopku slabše poplačan), tožnik ne pojasni in je tudi v logičnem protislovju s tem, kar trdi.

(8) Ne drži stališče pritožbe, da je vzročna zveza v vsakem primeru podana, ko gre za kršitev t.i. „varnostnih predpisov“. Tudi kadar je očitano ravnanje opustitev predpisane skrbnosti, je treba ugotoviti, katero posledico je želel preprečiti kršen predpis, ki je skrbnost naslovniku norme nalagal. Namen ZBS (ki po prepričanju pritožbenega sodišča sicer ni predpis varnostne/varstvene narave) je sicer bil preprečiti insolventnost finančnih institucij oziroma zagotoviti varstvo prihrankov. Vendar je ZBS Banko Slovenije (pred uveljavitvijo ZBan) obvezoval le do bank in hranilnic, kot je že pojasnjeno. Očitek opustitve izvajanja določb ZHKS bi tožnik lahko uveljavljal kvečjemu v razmerju do ustanoviteljev, ki so bili odgovorni za poslovanje hranilno kreditnih služb. Enako velja za odškodninsko odgovornost po ZFPPod in ZFPPIPP, saj je takšno odgovornost mogoče pripisati le tistim organom, ki so bili dolžni ukrepati v primeru insolventnosti družbe – v obravnavanem primeru torej ustanoviteljem družbe oziroma njenim poslovodnim organom, ne pa Banki Slovenije, ki takšne pristojnosti po veljavnih predpisih ni imela.

(9) Tudi kršitev po 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni podana. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo dokazni predlog z izvedencem finančne stroke, ki naj bi ugotovil, kako je neizpolnjevanje pogojev s strani SHP X vplivalo na njeno insolventnost. Ker tožena stranka izpolnjevanja pogojev s strani SHP X ni bila dolžna nadzirati, sodišču teh dejstev ni bilo treba ugotavljati.

(10) Prav tako je neutemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče brez potrebnega strokovnega znanja zaključilo, da ravnanje toženke ni bilo protipravno, saj je pri tem šlo izključno za vprašanje uporabe materialnega prava. Tudi vsa, za konkreten spor pravnorelevantna dejstva, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo, zaradi česar ni podana kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP.

(11) V pritožbi očitane kršitve tako niso podane, sodišče pa tudi ob uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti (2. odst. 350. čl. ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

(12) Izrek o stroških temelji na določbi 1. odst. 165. čl. ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel do povračila svojih stroškov ni upravičen (1. odst. 154. čl. ZPP), odločitev o tem pa je zajeta v odločitvi o njegovi pritožbi.