27. 9. 2021

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Lucijan Macinić, Portorož, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sikirica, d. o. o., Sežana, na seji 27. septembra 2021

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 79/2017 z dne 19. 10. 2018 se sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper sklep Vrhovnega sodišča št. X DoR 317/2018 z dne 10. 4. 2019 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

1.Geodetska uprava je zavrnila zahtevo za izrek ničnosti odločbe z dne 11. 4. 1994, ki jo je izdala Geodetska uprava Skupnosti obalnih občin Koper, s katero je bilo odločeno, da se v katastrski občini Piran II parcela št. 5644/9 v postopku parcelacije deli v parceli št. 5644/9 in št. 5644/25. Odločitev organa prve stopnje temelji na stališču, da pritožnik ni izkazal uveljavljanega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP). Ministrstvo za okolje in prostor je pritožbo zavrnilo. Tožbo pritožnika zoper odločbo organa prve stopnje je Upravno sodišče zavrnilo. Predlog pritožnika za dopustitev revizije je Vrhovno sodišče zavrnilo, ker pogoji za dopustitev revizije niso bili izpolnjeni.

2.Pritožnik zatrjuje kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Za odločitev o njegovi zahtevi za izrek ničnosti odločbe o parcelaciji naj bi bilo ključno vprašanje, ali zatrjevano ravnanje soseda mejaša, ki je izkoristil svoj dvojni položaj in zlorabil svoje pravice ter pristojni organ spravil v zmoto glede lastništva nepremičnin, predstavlja nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pritožnik meni, da je stališče Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za nedovoljeno dejanje v smislu navedene zakonske določbe, napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki zlorabo pravic z namernim zavajanjem uradne osebe opredeljuje kot nedovoljeno dejanje.[1] Upravnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih bistvenih navedb, da ni izvajalo dokazov o zatrjevanem nedovoljenem dejanju ter da ni sprejelo dokaznega sklepa in – razen glede zaslišanja – ni pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, oziroma se do pritožnikovih dokaznih predlogov ni opredelilo. Upravno sodišče naj bi se obenem oprlo na dokaz, s katerim pritožnik ni bil seznanjen (vloga za uvedbo mejnega ugotovitvenega postopka z dne 10. 6. 1993). Nadalje pritožnik trdi, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, svoje odločitve o njeni opustitvi pa ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj glavna obravnava ni bila potrebna. Pritožnik meni, da Upravno sodišče tudi zato ni zadostilo zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe, ki so se izoblikovale v presoji Ustavnega sodišča[2] in sodni praksi Vrhovnega sodišča[3] ter ki jih sodiščem nalaga 6. člen EKČP. Dodaja, da je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da glavna obravnava v upravnem sporu predstavlja pogoj za zagotovitev enakosti orožij tožeče in tožene stranke oziroma je pogoj za zagotovitev poštenega sojenja.[4] Vrhovnemu sodišču pritožnik očita, da se ni opredelilo do njegovih navedb in je potrdilo sodbo Upravnega sodišča, čeprav ta ni vsebovala dokaznega sklepa in utemeljitve, zakaj glavna obravnava ni bila izvedena. Zaradi zatrjevanih kršitev je po pritožnikovem mnenju ostalo dejansko stanje, bistveno za odločitev, nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, to pa je botrovalo k napačnim odločitvam sodišč in posledični dejanski razlastitvi dela pritožnikove nepremičnine.

3.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo zoper sodbo Upravnega sodišča sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

4.Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe zoper sklep a Vrhovnega sodišča ni sprejel v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) (2. točka izreka).

5.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar

Predsednica senata

[1]Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 73/2014 z dne 25. 11. 2015.

[2]Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).

[3]Pritožnik se sklicuje med drugim na sklepe Vrhovnega sodišča št. X Ips 21/2016 z dne 1. 2. 2017, št. X Ips 275/2014 z dne 12. 10. 2016 in št. X Ips 274/2014 z dne 6. 10. 2016.

[4]Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56).

9. 11. 2021

ODLOČBA

Senat Ustavnega sodišča je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Lucijana Macinića, Portorož, ki ga zastopa Odvetniška pisarna Sikirica, d. o. o., Sežana, na seji 9. novembra 2021

odločil:

1.Sodba Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, št. III U 79/2017 z dne 19. 10. 2018 se razveljavi in zadeva se vrne Upravnemu sodišču, Oddelku v Novi Gorici, v novo odločanje.

2.Pritožnik sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Upravno sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbo pritožnika zoper odločbo Geodetske uprave Republike Slovenije, Območne geodetske uprave Koper, št. 02112-527/2016-6 z dne 24. 6. 2016 v zvezi z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 3532-146/2016/4 z dne 28. 2. 2017. Upravna odločba o zavrnitvi pritožnikove zahteve za izrek ničnosti odločbe o parcelaciji z dne 11. 4. 1994, ki jo je izdala Geodetska uprava Skupnosti obalnih občin Koper, temelji na stališču, da pritožnik ni izkazal uveljavljanega ničnostnega razloga iz 5. točke prvega odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – v nadaljevanju ZUP). Upravno sodišče je sprejelo stališče, da pojma "nedovoljenega dejanja" iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga pritožnik, ter pojasnilo, da nedovoljenega dejanja in vzročne zveze v smislu navedene zakonske določbe pritožnik z zatrjevanimi okoliščinami niti ne zatrjuje niti ne izkazuje. V nadaljevanju obrazložitve sodbe pa je Upravno sodišče povzelo in pritrdilo ugotovitvam Geodetske uprave glede pritožnikovih navedb o zavajanju upravnega organa glede lastništva ter kot neizkazane zavrnilo pritožnikove navedbe o zastopanju Občine Piran s strani Alojza Butinarja. Zaključilo je, da pritožnik ni izkazal dejstev, ki bi kazala na to kdo, kaj in s kakšnimi konkludentnimi dejanji naj bi izvedel zatrjevano nedovoljeno dejanje zoper upravni organ, ki je odločal o parcelaciji. Odločitev o opustitvi izvedbe glavne obravnave je Upravno sodišče oprlo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – v nadaljevanju ZUS-1) in jo utemeljilo z obrazložitvijo, da je v zadevi odločilo na seji senata, glede na to, da je tožeča stranka v tožbi predlagala dokaze, ki so predmet upravnega spisa, zaslišanje tožeče stranke pa glede na navedene dokaze in stališče sodišča na samo odločitev ne bi moglo vplivati in zato ta predlagani dokaz ni pomemben za odločitev.

2.Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitve 22., 23. in 33. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Za odločitev o njegovi zahtevi za izrek ničnosti odločbe o parcelaciji je po pritožnikovem mnenju ključno, ali zatrjevano ravnanje soseda mejaša, ki je izkoristil svoj dvojni položaj in zlorabil svoje pravice ter pristojni organ spravil v zmoto glede lastništva nepremičnin, predstavlja nedovoljeno dejanje v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP. Pritožnik meni, da je stališče Upravnega sodišča, da v obravnavanem primeru ne gre za nedovoljeno dejanje v smislu navedene zakonske določbe, napačno in v nasprotju z ustaljeno sodno prakso, ki zlorabo pravic z namernim zavajanjem uradne osebe opredeljuje kot nedovoljeno dejanje.[1] Upravnemu sodišču očita, da se ni opredelilo do njegovih bistvenih navedb, da ni izvajalo dokazov o zatrjevanem nedovoljenem dejanju ter da ni sprejelo dokaznega sklepa in – razen glede zaslišanja – ni pojasnilo, katere dokaze je izvedlo in katerih ne, oziroma se do pritožnikovih dokaznih predlogov ni opredelilo. Nadalje pritožnik trdi, da Upravno sodišče ni izvedlo glavne obravnave, svoje odločitve o njeni opustitvi pa ni obrazložilo in ni pojasnilo, zakaj glavna obravnava ni bila potrebna. Pritožnik meni, da Upravno sodišče tudi zato ni zadostilo zahtevam po obrazloženosti sodne odločbe, ki so se izoblikovale v presoji Ustavnega sodišča in sodni praksi Vrhovnega sodišča ter ki jih sodiščem nalaga 6. člen EKČP. Dodaja, da je Ustavno sodišče že zavzelo stališče, da glavna obravnava v upravnem sporu predstavlja pogoj za zagotovitev enakosti orožij tožeče in tožene stranke oziroma je pogoj za zagotovitev poštenega sojenja.[2] Zaradi zatrjevanih kršitev je po pritožnikovem mnenju ostalo dejansko stanje, bistveno za odločitev, nepopolno oziroma zmotno ugotovljeno, to pa je botrovalo k napačnim odločitvam sodišč in posledični dejanski razlastitvi dela pritožnikove nepremičnine.

3.Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-685/19 z dne 27. 9. 2021 ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) so bili o tem obveščeni Upravno sodišče, Oddelek v Novi Gorici, in upravna organa.

B.

4.Pritožnik Upravnemu sodišču očita, da ni izvedlo glavne obravnave ter da te svoje odločitve ni obrazložilo in pojasnilo, zakaj glavna obravnava ni bila potrebna.

5.Pritožnikov očitek, da Upravno sodišče ni pojasnilo, zakaj ni izvedlo glavne obravnave, ne drži. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da je Upravno sodišče opustitev izvedbe glavne obravnave oprlo na drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 in jo utemeljilo z obrazložitvijo, da je tožeča stranka v tožbi predlagala dokaze, ki so predmet upravnega spisa, zaslišanje tožeče stranke pa glede na navedene dokaze in stališče sodišča na samo odločitev ne bi moglo vplivati in zato ta predlagani dokaz ni pomemben za odločitev (18. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Po stališču Upravnega sodišča torej glavne obravnave ni bilo treba izvesti, ker niso bili izpolnjeni pogoji za izvajanje dokazov na glavni obravnavi v upravnem sporu.

6.Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 (Uradni list RS, št. 13/21) že poudarilo stališče, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov.[3] Ustavno sodišče je navedlo stališče, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in iz njih mora izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna.[4] Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.[5] Sodišče pa ne more sprejeti ustavnoskladne in zakonite odločitve v posameznem sporu brez glavne obravnave, če mora poprej pravilno ugotoviti upoštevna, med strankami običajno sporna dejstva glede na vse okoliščine posameznega primera.[6] Obrazložitev sodišča, ki ob spornem dejanskem stanju izvedbo glavne obravnave zavrne s sklicevanjem na to, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi niso bili izpolnjeni, brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, ni v skladu s pravico do glavne obravnave kot samostojne človekove pravice, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.[7]

7.V obravnavanem primeru gre z vidika zatrjevane kršitve 22. člena Ustave zaradi opustitve izvedbe glavne obravnave v upravnem sporu v bistvenem za enak položaj. Kot izhaja iz tožbe, priložene ustavni pritožbi, je pritožnik v upravnem sporu uveljavljal, da je – v nasprotju s stališčem upravnega organa – zatrjevano ravnanje Alojza Butinarja mogoče umestiti v okvir pravnega standarda "drugega nedovoljenega dejanja" iz 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP, nasprotoval ugotovitvam upravnega organa ter za svoje navedbe o nedovoljenem dejanju predlagal dokaze. Upravno sodišče je bilo torej soočeno tako s pravnimi kot dejanskimi očitki zoper izpodbijano upravno odločbo. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je Upravno sodišče uvodoma zavzelo stališče, da pojma "nedovoljenega dejanja" ni mogoče razlagati tako, kot ga razlaga pritožnik, ter da nedovoljenega dejanja v smislu 5. točke prvega odstavka 279. člena ZUP pritožnik niti ne zatrjuje niti ne izkazuje (14. točka obrazložitve sodbe), v nadaljevanju pa je vendarle tudi presojalo tožbeno zatrjevana dejstva in v ta namen izvajalo listinske dokaze (15. in 16. točka obrazložitve sodbe). Pri tem je izvedbo glavne obravnave zavrnilo z utemeljitvijo, da po njegovi presoji niso bili izpolnjenih pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi. To ni izjemen razlog, zaradi katerega bi lahko sodišče odreklo izvedbo glavne obravnave, iz obrazložitve izpodbijane sodbe pa ne izhaja, da bi bila po presoji Upravnega sodišča sicer podana katera izmed izjemnih okoliščin, ki bi lahko opravičile opustitev izvedbe glavne obravnave.[8] Zato je Upravno sodišče s tem, ko ni izvedlo glavne obravnave in je ob spornem dejanskem stanju njeno izvedbo zavrnilo s sklicevanjem na to, da pogoji za izvedbo predlaganih dokazov na glavni obravnavi niso bili izpolnjeni, brez upoštevanja celostnega pomena in namena glavne obravnave v upravnem sporu, kršilo pritožnikovo pravico do glavne obravnave, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave.

8.Kot izhaja iz 6. točke obrazložitve te odločbe, je Ustavno sodišče o bistveno enakem ustavnopravnem primeru že odločilo. Z odločbo št. Up-360/16 je ustavni pritožbi ugodilo, izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Ker so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz tretjega odstavka 59. člena ZUstS, je odločbo o ustavni pritožbi sprejel senat Ustavnega sodišča. Izpodbijano sodbo Upravnega sodišča, Oddelka v Novi Gorici, je razveljavil in zadevo vrnil temu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka).

9.V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Ta določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev glede povrnitve stroškov, ki jih je priglasil pritožnik, bi morali obstajati posebej utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Senat Ustavnega sodišča je zato o predlogu pritožnika za povrnitev stroškov postopka z ustavno pritožbo odločil, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

C.

10.Senat Ustavnega sodišča je sprejel to odločbo na podlagi tretjega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Špelca Mežnar ter člana dr. Matej Accetto in dr. Rok Čeferin. Odločbo je sprejel soglasno.

dr. Špelca Mežnar Predsednica senata

[1]Pritožnik se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča št. I Up 179/2003 z dne 19. 1. 2006 in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 73/2014 z dne 25. 11. 2015.

[2]Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 36/03, in OdlUS XII, 56).

[3]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-360/16, 11.–13. točka obrazložitve.

[4]Prav tam, 14. in 16. točka obrazložitve.

[5]Prav tam, 15. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa Evropskega sodišča za človekove pravice.

[6]Prav tam, 13. točka obrazložitve.

[7]Glej in primerjaj prav tam, 16. točka obrazložitve.

[8]Primerjaj prav tam, 16. točka obrazložitve.