Jedro

Prepozno podano dodatno pritožbeno utemeljitev zadenejo iste posledice kot prepozno oddano pritožbo (348. člen ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Tožeča stranka je od toženih strank zahtevala izročitev parkirne kartice št... in dopustitev uporabe parkirnega prostora št... v podzemni garaži v kleti v Š. v L. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tak tožbeni zahtevek zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga njeno razveljavitev in razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je upoštevalo kot pravočasno le pritožbo tožeče stranke z navedbo pritožbenih razlogov in pritožbenim predlogom, ne pa kasnejše obrazložitve z dokumentacijo. V tem obsegu pa je razlaga določbe drugega odstavka odstavka 365. člena ZPP napačna. Pritožnik sme tudi po izteku pritožbenega roka s posebno vlogo navajati pritožbenemu sodišču nova dejstva in predlagati nove dokaze. Zato bi bilo treba upoštevati kot del pravočasno vložene pritožbe tudi njeno kasnejšo obrazložitev z dokumentacijo. Po preteku pritožbenega roka pridobljene listine bi lahko bile podlaga za vložitev predloga za obnovo postopka, vendar pa tožeča stranka tega izrednega pravnega sredstva ni mogla predlagati zaradi nepravnomočnosti sodbe sodišča druge stopnje. Če bi čakala na odločitev pritožbenega sodišča, bi namreč zamudila rok za vložitev predloga za obnovo postopka (6. točka prvega odstavka 423. člena ZPP). Tako je postavljena v nemogoč procesni položaj. Dopolnitev pritožbe bi bilo mogoče šteti kot pravočasno vložen predlog za obnovo postopka. Poleg tega je bil zahtevek proti drugi toženi stranki zavrnjen brez navedbe razlogov, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. V stanovanjski soseski, kjer stanuje tožeča stranka, ni drugih parkirišč. Zato je mogoče smatrati kot priznano pravico do parkiranja le pravico do parkiranja na spornem parkirnem prostoru v podzemnih garažah. Stroški spornega parkirišča so vključeni v prodajno ceno m2 stanovanjske površine, kar sledi iz odloka o sprejetju zazidalnega načrta za ureditveno območje .... - Ur. list SRS, št. 11/87. Tožeča stranka je torej ob nakupu stanovanja parkirni prostor plačala. Prva tožena stranka na garažnih prostorih nima stvarnopravnega upravičenja, ker ni več njihova lastnica. Sicer pa je tožeča stranka zahtevala le ugotovitev pravice do uporabe garažnega prostora, ne pa ugotovitev lastninske pravice.

Ti prostori pa so lastnikom stanovanj skupni in ima tožeča stranka tudi iz tega naslova pravico do njihove uporabe. Tožnica sicer še vedno razpolaga s parkirno kartico, vendar pa je ne more uporabljati, ker je v vmesnem času prišlo do zamenjave kartic.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je upoštevalo pravočasno pritožbo tožeče stranke v mejah njenih razlogov in opravilo preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (365. člen ZPP). V okviru pritožbenega roka podana pritožba je sicer napovedala dodatno utemeljitev - posebej s stališča novih dokazov - vendar pa je ta dopolnitev nesporno bila sodišču odposlana po preteku pritožbenega roka. Prepozno podano dodatno pritožbeno utemeljitev zadenejo iste posledice kot prepozno oddano pritožbo (348. člen ZPP), kar pa glede na specifično procesno situacijo pomeni, da teh utemeljitev ni mogoče obravnavati. Zato je sodišče druge stopnje po določilu prvega odstavka 352. člena ZPP štelo, da se tožeča stranka sicer sklicuje na nova dejstva, da pa jih ne konkretizira, še manj pa zanje navaja ustrezne dokaze.

Revizijsko stališče, po katerem je mogoče nova dejstva in dokaze predložiti ob pogoju pravočasno vložene pritožbe tudi po preteku pritožbenega roka, ni pravilno. Zakon o pravdnem postopku, ki se uporablja od 1.7.1977, ne predvideva več pritožbene obravnave, na kateri bi bilo mogoče izvajati nova dejstva in nove dokaze (drugi odstavek 362. člena ZPP). Zato procesna ureditev, ki je veljala pred tem - ko je nova dejstva in dokaze bilo mogoče presojati na pritožbeni obravnavi - ni uporabljiva. Revizija pa se prav na to sklicuje. Po preteku pritožbenega roka je ob novih dejstvih in dokazih mogoče predlagati le obnovo postopka (9. točka 421. člena ZPP) v roku iz 423. člena ZPP. V reviziji zatrjevan "nemogoč procesni položaj" zaradi ravnanja sodišča druge stopnje, ki je upoštevalo samo pravočasne pritožbene navedbe, ne drži. Glede začetka teka roka za obnovo postopka velja tudi (za ta primer uporabljiva) določba drugega odstavka 423. člena ZPP - ta pa znova predpostavlja ustrezno ravnanje stranke same.

Sodišče sodi v okviru tožbene trditvene podlage (prvi odstavek 2. člena ZPP). Glede na postavljeni zahtevek naj bi obe toženi stranki bili zavezani tožnici izročiti kartico in ji omogočiti parkiranje v garažnem prostoru. Vlogo druge tožene stranke pa je tožeča stranka pravno in dejansko utemeljevala s stališča, da je njena solidarna zaveza pogojena z njenim statusom upravljalca z garažami. Tudi sama tožena stranka temu statusu ni ugovarjala. Utemeljenost tožbenega zahtevka je bila s tega stališča presojana, zahtevek pa je bil tudi proti njej - kot nesporni stranki postopka - zavrnjen. Zato ni jasna revizijska trditev, da je bil proti tej toženi stranki zahtevek zavrnjen brez navedbe razlogov.

V okviru revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožeča stranka očita izpodbijani sodbi nasprotje med izrekom in razlogi, kolikor se ti nanašajo na postavko "urejeno parkiranje" iz zapisnika o izračunu vrednosti stanovanja (13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP). Vendar pa je bistvo odločitve v tem obsegu le odgovor na vprašanje, ali se navedena postavka nanaša na sporni parkirni prostor v podzemnih garažah ali ne. O tem pa si razlogi sodbe niso v nasprotju. Gre za dejansko in pravno razlago, ki se nanaša na predmet kupoprodajne pogodbe z dne 31.12.1991 oziroma za presojo, ali je tožeča stranka v okviru stanovanja kupila tudi sporni parkirni prostor. Sodbo sodišča druge stopnje je tudi v tem obsegu mogoče preizkusiti.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Po dejanskih ugotovitvah so kupci stanovanj v ureditvenem območju ... sicer ob nakupu stanovanj od pravnega prednika prve tožene stranke pridobili v last tudi parkirni prostor v podzemni garaži, vendar pa to ni veljalo za kupca M. s. z. s. g. iz L., ki je stanovanja kupoval brez garaž za potrebe solidarnosti (dopis M. L. z dne 7.4.1994). V tem primeru je torej M. L. lahko prodalo tožeči stranki samo to, kar je od pravnega prednika prve tožene stranke kupilo, torej stanovanje brez garaže. Slednja je ostala še vedno v lasti prodajalca, sedanje prve tožene stranke, ki je tožnici garažni prostor z zapisnikom z dne 9.9.1991 oddala v začasno uporabo do preklica.

Res je, da tožeča stranka oblikovno ne zahteva ugotovitve lastninske pravice na parkirnem prostoru, vendar je glede na tožbeno trditveno podlago temelj zahtevka prav v tem. Tožbena podlaga namreč ne zajema trditve, da bi med tožečo stranko in prvo toženo stranko še vedno obstajalo za uporabo parkirnega prostora najemno ali temu podobno razmerje, ki bi jo opravičevalo do zahtevka na izročitev parkirne kartice. Lastninske pravice, ki bi jo v tem primeru tožeča stranka lahko pridobila le s pravnim poslom, pa nižji sodišči utemeljeno nista ugotovili. Revizija v tej smeri ni jasna, ker ne pove, na kateri drugi podlagi naj bi tožeča stranka zahtevala le "dopustitev uporabe stanovanjski zgradbi skupnih garažnih prostorov". Kolikor s tem pravno podlago išče v pravilih stanovanjskega zakona, ki se nanašajo na solastnino skupnih prostorov, pa s tem zaide v notranje nasprotje: istočasno namreč trdi, da je s stanovanjem sporni parkirni prostor pridobila v last. Sicer pa iz dejanskih ugotovitev sledi, da pri izračunu vrednosti stanovanja to parkirišče ni bilo upoštevano v okviru skupnih prostorov.

Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti napak, ki jih zatrjuje revizija, niti nepravilnosti, na katere mora revizijsko sodišče po določbi 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti. Revizijo je bilo treba zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).