Jedro

ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog.

Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.

Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru ZVPot in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13. Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je ZIP), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.

Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).

Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe. Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.

Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva. Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, po kateri bi se do pravnomočnega zaključka spora začasno zadržalo učinkovanje Pogodbe o dolgoročnem evro kreditu z valutno klavzulo, sklenjene v letu 2007, in notarskega zapisa iz istega leta, toženki pa prepovedalo razpolaganje s terjatvami, ki izvirajo iz te pogodbe in notarskega zapisa, ter uveljavljanje kakršnihkoli plačil teh terjatev.

2. Tožnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. in 239. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter zaradi kršitve ustavno in konvencijsko varovanih pravic. Predlaga razveljavitev oziroma odpravo sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V nadaljevanju so zaradi obsežnosti pritožbe povzete le njene bistvene navedbe.

Tožnik sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je izpodbijani sklep izdalo še pred potekom roka za vložitev njegovega odgovora na toženkin odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. S tem ravnanjem in tudi s samo argumentacijo sklepa je sodišče vzbudilo dvom v svojo nepristranskost. Poseglo je tudi v tožnikovo pravico do izjave in do poštenega sojenja. Do navedb iz tožnikove pravočasne vloge z dne 12. 9. 2023 se ni opredelilo, zaradi česar je izpodbijani sklep neobrazložen.

Utemeljuje, zakaj je v konkretnem primeru za presojo relevanten 272. člen ZIZ, ki odreja pogoje za zavarovanje nedenarnih terjatev.

Meni, da temeljno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih nepoštenih potrošniških pogodb od 15. 6. 2023 predstavlja sodba Sodišča EU (SEU) Getin Noble Bank S. A. (C-287/22), pomembno pa je tudi spoštovanje načela ustavnoskladne razlage in načela lojalne razlage prava EU. V konkretnem primeru gre za bistveno podobnost s primerom C-287/22. Nujno je sprejetje začasnih ukrepov v korist potrošnika med pravdnim postopkom in ne šele v izvršbi. Zgolj možnost razširitve tožbenega zahtevka, ki jo omogoča ZPP in ki ni avtomatična (ne gre za privilegirano spremembo tožbe), ne zadošča za izpolnitev pogojev, ki jih je v citirani sodbi postavilo SEU. Sodišče prve stopnje izkazuje zmotno razumevanje ureditve prava EU in njegove uporabe v državah članicah. Določbe Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah (v nadaljevanju: Direktiva 93/13) je nedopustno razlagati v nasprotju z zavezujočo razlago SEU. Nacionalna sodišča so dolžna ob upoštevanju nacionalnega prava storiti vse, kar je v njihovi pristojnosti, da zagotovijo polni učinek omenjene Direktive. Sodišče prve stopnje tega ni storilo. Potrošnika (tožnika) je postavilo v položaj, kjer bo svoje pravice lahko uveljavljal šele v postopku izvršbe na njegov dom. Tedaj pa vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja kot bi bil, če nepoštenega pogodbenega pogoja ne bi bilo, ne bo več mogoča. Navedbe sodišča glede neprimerljivosti zadeve C-287/22 z obravnavano zadevo so protispisne. Kljub primerljivemu pogoju, zaradi katerega je SEU štelo, da je potrošniku treba zagotoviti začasno varstvo, je sodišče prve stopnje odločilo, da tožniku varstvo ne pripada. Tudi v slovenskem pravnem redu (enako kot v poljskem) sodišče načeloma odloča o predlogih in zneskih, navedenih v tožbi. Argument glede možnosti brezplačne pravne pomoči v primeru tožnikovih finančnih težav je absurden.

Verjetnost obstoja terjatve je izkazana. Tožnik je svojo terjatev natančno izkazal in pojasnil. Ne drži, da je predlagana začasna odredba nejasna in neizvršljiva. Prav tako ne drži, da so tožnikove trditve nekonkretizirane. Skliceval se je (tudi) na tožbene navedbe, kar je sodišče prezrlo. Obstaja dovolj indicev, ki odkazujejo na ničnost kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja. Pomembno je tudi dejstvo, da je tožnik na dan vložitve zahtevka znesek prejetega kredita že skoraj preplačal. Vztraja pri navedbah o tem, zakaj je izdaja začasne odredbe nujna, da se prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Nujnosti začasne odredbe tožnik ni izkazoval samo z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč z obširnimi navedbami o slabem dohodkovnem stanju, o grozeči prodaji doma in enkrat že doživetem psihičnem kolapsu. Vse to po mnenju sodišča prve stopnje ne predstavlja nenadomestljive škode. Tožnikov dom je celo prekvalificiralo v golo nepremičnino in navedlo, da gre za uveljavljanje premoženjske škode, ki je vedno nadomestljiva, čeprav je sodna praksa izoblikovala stališče, da izguba doma predstavlja nenadomestljivo škodo. Pojasnjuje, zakaj bo njegov namen sodnega varstva brez izdaje predlagane začasne odredbe izjalovljen. Poudarja, da s predlogom za izdajo začasne odredbe ščiti svojo pravico do osebnega dostojanstva in pravico do doma ter posebej nedotakljivost svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnost in osebnostne pravice, kar izhaja iz 35. člena Ustave RS (URS). Ob tem se sklicuje tudi na odločbo Ustavnega sodišča Up-14/21-30 glede pomembnosti pozitivnega vidika pogodbene svobode in na načelo socialne države (2. člen URS). Prekomerna zadolžitev ne pomeni le premoženjske škode, temveč tudi poseg v osebnostne pravice posameznika in njegove družine. Sklicuje se še na 38. člen Listine EU in na 3 (3) člen Pogodbe o Evropski Uniji (PEU).

Vztraja pri navedbah glede izpolnjenosti pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic), do katerega se sodišče ni opredelilo. V novejši sodni praksi je poudarjeno, da mora predlagatelj izkazati eno od alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ.

Utemeljuje, zakaj predlagana začasna odredba predstavlja zanemarljiv poseg v pravdni in premoženjski položaj toženke ter s tem neznatno škodo zanjo.

Pri izpolnjevanju kriterija reverzibilnosti se ponovno sklicuje na svoje navedbe glede ustreznega zavarovanja toženkine terjatve, ki jih je sodišče prezrlo. Za toženko dejansko ni nevarnosti, da v primeru tožnikovega neuspeha s tožbo ne bi bila poplačana.

Zmotno je stališče sodišča, da izdaja začasne odredbe v konkretnem primeru ni dopustna, ker bi se z njo poseglo v pravico toženke do sodnega varstva (23. člen URS). V primeru izgube doma namreč ne gre zgolj za poseg v lastninsko pravico, temveč v pravice iz 35. člena URS. Tehtanja pravic sodišče ni opravilo v celoti. Poleg tega je prezrlo določbo 273. člena ZIZ.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo argumentirano nasprotuje pritožbenim navedbam. Predlaga zavrnitev pritožbe in naložitev njenih stroškov s postopkom zavarovanja tožniku. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožnik (potrošnik) s tožbo zahteva ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe in notarskega zapisa o zavarovanju terjatve (obeh iz leta 2007) ter vračilo že plačanega zneska 159.568,35 EUR po omenjeni kreditni pogodbi. Po vložitvi tožbe je podal še predlog za izdajo začasne odredbe za zavarovanje vtoževane nedenarne terjatve, ki ga je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom zavrnilo.

6. V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje v okviru tožnikove trditvene podlage ugotovilo, da gre za regulacijsko (ureditveno) začasno odredbo. Posledično je kot pravno podlago za odločanje uporabilo 272. člen ZIZ in sledilo odločbi Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Zavzelo je stališče, da je regulacijsko začasno odredbo mogoče izdati le, če je izpolnjen pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ob sočasnem obstoju pogojev verjetnosti terjatve in pogoja reverzibilnosti, ne pa v primerih, ko bi šlo za situacije iz 1. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ ali iz tretjega odstavka 270. člena ZIZ. V nadaljevanju je presodilo, da tožnik ni izkazal nobenega pogoja za izdajo regulacijske začasne odredbe po 272. členu ZIZ niti ne pogoja reverzibilnosti. Ocenilo je, da bi izdana začasna odredba pretirano posegla v pravico toženke do sodnega varstva, medtem ko zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe ne bi povzročila delne neučinkovitosti končne meritorne odločbe. V zvezi s sodbo SEU v zadevi C-287/22 je pojasnilo, zakaj iz več razlogov ni povsem primerljiva s konkretno zadevo. Navedbi tožnika, da je plačal mesečne obroke kredita v znesku, ki je višji od dejansko dolgovanega, je sicer verjelo, vendar je presodilo, da to samo po sebi še ne izkazuje nujnosti izdaje začasne odredbe niti ne predstavlja težko nadomestljive škode. Tožnik namreč ni uspel izkazati (nevarnosti) poslabšanja svojega finančnega položaja do te mere, da bi bilo lahko ogroženo njegovo preživljanje, s tem pa tudi ni izkazal, da ne bi bil med postopkom zmožen razširiti obsega svojega prvotnega zahtevka.

7. Glede na povzeto obrazložitev izpodbijanega sklepa ni mogoče pritrditi pritožbeni kritiki, da je izpodbijani sklep neobrazložen. Takšen bi bil, če ne bi vseboval nobenih razlogov o pravno odločilnih dejstvih ali pa bi bili ti razlogi v takšnem nasprotju, da pravilnosti in zakonitosti sprejete odločitve sploh ne bi bilo mogoče preizkusiti (šlo bi za absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker je izpodbijani sklep izdalo pred potekom roka za vložitev odgovora na toženkin odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Kot v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja toženka, ZIZ v postopku odločanja o zavarovanjih ne predvideva dodatnega odgovora tožeče stranke na navedbe tožene stranke, saj mora tožeča stranka že v predlogu za izdajo začasne odredbe navesti vsa dejstva in dokaze, s katerimi utemeljuje svoj predlog. Začetek postopka izdaje začasne odredbe praviloma ni kontradiktoren,1 če pa se kontradiktornost že vzpostavi, je treba upoštevati dolžnikov pravočasno vloženi odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe. Vlaganje nadaljnjih vlog po dolžnikovi vložitvi odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ter upoštevanje teh nadaljnjih vlog pri sprejemu odločitve o predlagani začasni odredbi v ZIZ ni predvideno (ne glede na to, da je bil tožnik izrecno pozvan k vložitvi odgovora). To bi tudi bilo v nasprotju z načelom hitrosti postopka, ki je v postopkih zavarovanja še posebej poudarjeno (prvi odstavek 11. člena ZIZ). Zato z neupoštevanjem tožnikove vloge z dne 12. 9. 2023, v kateri je odgovoril na odgovor toženke na predlog za izdajo začasne odredbe, sodišče prve stopnje ni poseglo v tožnikovo pravico do izjave in do poštenega sojenja.

9. Utemeljeno pa pritožnik opozarja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti nekaterih njegovih pravno pomembnih navedb v predlogu za izdajo začasne odredbe (absolutno bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Te navedbe je bodisi nepravilno označilo kot pomanjkljive ali neobstoječe (npr. glede verjetnosti obstoja terjatve, glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode in glede pogoja reverzibilnosti) bodisi se do njih ni opredelilo v celoti (npr. glede tehtanja posledic v primeru (ne)izdaje začasne odredbe). Poleg tega je zavzelo več materialnopravno zmotnih stališč in ni ustrezno upoštevalo sodne prakse SEU, ki postavlja zelo visoke standarde varstva potrošnikov v primerljivih zadevah.2 V nadaljevanju se pritožbeno sodišče na več mestih sklicuje na argumentacijo VSL sklepa II Cp 2109/2023 z dne 16. 1. 2024, kjer gre za zelo podobno zadevo.

10. Strinjati se je s pritožnikom, da relevantno pravno podlago za izdajo začasnih ukrepov v postopkih o nepoštenih potrošniških pogodbah predstavlja sodba C-287/22, s katero je SEU razložilo člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13.3 Države članice morajo po načelu skladne razlage nacionalno pravo razlagati in uporabljati v skladu s cilji in zahtevami prava EU. Razlage direktiv, ki so sprejete v obliki sodb SEU, so zavezujoč, precedenčni in neposredni vir za vsa nacionalna sodišča v državah članicah.

11. Ukrepi, ki jih zasleduje Direktiva 93/13, so v našem pravnem redu zagotovljeni v okviru Zakona o varstvu potrošnikov (ZVPot) in ZIZ. Sodišče je ocenjevalo tožnikove možnosti za ureditev in zavarovanje spornega razmerja v okviru postopkovnih določb ZPP in ZIZ. Izpostavilo je 71. člen ZIZ, ki dolžniku omogoča odlog izvršbe, kadar je vložena tožba na neveljavnost pravnega posla in neposredno izvršljivega notarskega zapisa, na podlagi katerega je bila dovoljena izvršba. Ob splošni določbi 267. člena ZIZ, ki omogoča izdajo začasne odredbe pred uvedbo sodnega postopka, med postopkom in po koncu postopka, vse dokler niso podani pogoji za izvršbo, je izpostavljanje tega posebnega določila (71. člen ZIZ), predvidenega šele v fazi izvršilnega postopka, za spore iz potrošniških pogodb z nepoštenim pogodbenim pogojem, preozko in neustrezno. Potrošnik ima možnost doseči primerljivo sodno varstvo že med pravdo za ugotovitev neveljavnosti pravnega posla zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, če izkaže zakonske pogoje iz 272. člena ZIZ. To določbo pa je treba razlagati na način, da bo z njim omogočeno doseganje ciljev Direktive 93/13.4

12. Sodišče prve stopnje je določbo 272. člena ZIZ uporabilo v nasprotju tako z domačim (nacionalnim) kot tudi z evropskim pravom. Tožnik vtožuje nedenarno in denarno terjatev. Vtoževana denarna terjatev je pogojna in se povezuje s predhodno ugotovljeno glavno nedenarno terjatvijo. Predlagana ureditvena začasna odredba je namenjena varovanju glavne nedenarne terjatve. Sicer pa je po stališčih teorije z ureditvenimi začasnimi odredbami mogoče zavarovati ne le nedenarne, pač pa tudi denarne terjatve.5 Glede na vsebino terjatve in zakonsko določbo ter zahtevo po njeni evropsko skladni razlagi ni razumnih razlogov, da se pri presoji utemeljenosti predlagane začasne odredbe ne bi uporabilo tudi določbe tretjega odstavka 272. člena ZIZ, ki jo je sodišče prve stopnje izločilo.

13. Razlaga določbe drugega odstavka 272. člena ZIZ v izpodbijanem sklepu je preozka in v neskladju z evropskim pravom. Opira se na tisti del sodne prakse, ki strogo razlaga odločbo Ustavnega sodišča Up-275/97 in vztraja pri stališču, da je ureditveno začasno odredbo za zavarovanje nedenarne terjatve mogoče izdati le ob kumulativno izpolnjenih pogojih iz prvega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost terjatve) in iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (verjetnost, da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode) ter ob dodatnem pogoju reverzibilnosti. Ob tem je treba poudariti, da je Ustavno sodišče citirano odločitev sprejelo pred uveljavitvijo ZIZ, ko je bila zakonska ureditev pogojev za izdajo začasne odredbe drugačna od današnje (veljal je Zakon o izvršilnem postopku (ZIP)), ter v vsebinsko drugačnem sporu, kot je obravnavani.6

14. Po uveljavitvi ZIZ se del sodne prakse ni strinjal z naziranjem, da se zaradi odločbe Up-275/97 pri izdaji regulacijske začasne odredbe ne presoja pogoja iz 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ (tehtanje neugodnih posledic za dolžnika in upnika).7 Pritožnik utemeljeno opozarja na novejšo sodno prakso, ki se vse bolj utrjuje pri stališču, da so materialnopravne predpostavke za izdajo ureditvene začasne odredbe tri: poleg 1) verjetnosti obstoja terjatve (kot temeljne predpostavke) še 2) ena izmed zakonsko alternativno določenih predpostavk iz 2. ali 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ8 (potrebnost začasne odredbe, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, _ali_ verjetnost, da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku) ter 3) reverzibilnost (to je odpravljivost učinkov izdane začasne odredbe).9

15. Po presoji pritožbenega sodišča je treba jasno zakonsko določbo o alternativnosti pogojev iz 2. in 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ upoštevati tudi v obravnavanem potrošniškem sporu. Narava spora, v katerem je začasna odredba predlagana, in njegov namen (v konkretnem primeru: varstvo potrošnikov) sta pomemben element pri presoji izpolnjevanja zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe.10 Ob materialnopravnih izhodiščih evropskega potrošniškega prava je drugi odstavek 272. člena ZIZ treba razlagati evropsko skladno in manj strogo, kot ga razlaga tisti del sodne prakse, na katerega se je oprlo sodišče prve stopnje, oziroma je treba sodno prakso spremeniti, če ni skladna z evropskim pravom.11

16. Pritožnik pravilno opozarja, da njegove trditve glede verjetnosti obstoja terjatve niso bile nekonkretizirane. Razen tega, da je v predlogu za izdajo začasne odredbe navedel, kaj v zvezi z ničnostjo kreditnih pogodb v CHF izhaja iz novejše sodne prakse, je navedel tudi konkretne dejanske okoliščine, s katerimi je utemeljeval verjetnost obstoja svoje terjatve do toženke (med drugim, zakaj konkretno toženka ni ustrezno izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti). Obenem se je skliceval tudi na tožbene navedbe. Zato bi sodišče prve stopnje moralo opraviti vsebinsko presojo izkazanosti pogoja iz prvega odstavka 272. člena ZIZ.

17. Tudi glede verjetnosti nastanka težko nadomestljive škode (pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ) tožnik ni podal tako skopih navedb, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Potrebnosti (nujnosti) izdaje začasne odredbe ni izkazoval zgolj z dejstvom, koliko kredita je prejel in koliko že odplačal, temveč tudi s sklicevanjem na slabo dohodkovno stanje svoje družine, grozečo prodajo doma in enkrat že doživet psihični kolaps. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno ocenilo, da tožnik zasleduje le varstvo premoženjske škode. Tožnik se je s predlogom za izdajo začasne odredbe zavzemal tudi za upoštevanje svoje pravice do osebnega dostojanstva in pravice do doma ter nedotakljivosti svoje telesne in duševne celovitosti, zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen URS), kar vse predstavlja zatrjevanje nepremoženjske škode, ki je težko nadomestljiva oziroma celo nenadomestljiva.12 Poleg tega je sodišče prve stopnje glede potencialnega izvršilnega postopka zmotno ocenilo, da ne predstavlja grozeče nevarnosti, saj bi tožnik v takšnem primeru imel na voljo druge ukrepe po ZIZ (odlog po 71. členu). Kot že rečeno, takšen način zagotavljanja začasnega sodnega varstva za potrošnika, ki je vložil tožbo za ugotovitev ničnosti kreditne pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja, glede na evropsko sodno prakso in tudi glede na možnosti, ki jih predvideva slovenska zakonodaja, ni zadosten. Potrošnik mora imeti možnost doseči primerljivo začasno sodno varstvo že med pravdo, v nasprotnem primeru utegne biti namen njegovega sodnega varstva (varstvo potrošnika) izjalovljen.13

18. Pritožba upravičeno opozarja tudi na nepopolno opredelitev sodišča prve stopnje glede pogoja reverzibilnosti. Tožnik se je skliceval na ustrezno zavarovanje toženkine terjatve (zastavitev lastne stanovanjske nepremičnine) in navedel, da bi se odplačevanje kredita lahko podaljšalo za čas, ko je začasna odredba v veljavi. Te navedbe je sodišče prve stopnje prezrlo, saj je glede pogoja reverzibilnosti v izpodbijanem sklepu navedlo, da v predlogu za izdajo začasne odredbe ni podane trditvene podlage.

19. Ker se sodišče prve stopnje ni v zadostni meri opredelilo glede utemeljenosti vseh pravno pomembnih navedb iz predloga za izdajo začasne odredbe in ker obenem tudi ni upoštevalo pravilnih materialnopravnih izhodišč, je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijani sklep v celoti razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

20. Ob ponovnem odločanju naj sodišče prve stopnje celostno presodi pogoje iz 272. člena ZIZ ter pri tem upošteva razloge, ki jih je navedlo SEU v sodbi C-287/22. Izhodišče za presojo utemeljenosti predloga za izdajo začasne odredbe predstavlja verjetnost obstoja terjatve (prvi odstavek 272. člena ZIZ), kar bo moralo sodišče prve stopnje presoditi ponovno. Iz 59. točke sodbe C-287/22 izhaja, da bo nato treba ugotoviti, ali je odložitev izpolnjevanja obveznosti potrošnika v času trajanja postopka za ugotovitev ničnosti potrošniške pogodbe zaradi nepoštenega pogodbenega pogoja potrebna za vzpostavitev pravnega in dejanskega položaja, v kakršnem bi ta potrošnik bil, če nepoštenih pogodbenih pogojev ne bi bilo. Pravni in dejanski položaj potrošnika je treba presojati upoštevaje vse okoliščine obravnavane zadeve, ne le v luči potrošnikovega trenutnega finančnega stanja, pač pa tudi v luči nepotrebnih, za potrošnika stroškovno in psihično obremenjujočih nadaljnjih sodnih postopkov za uveljavljanje povračila med postopkom verjetno preplačanih obrokov. Predpostavko o težko nadomestljivi škodi bo treba v ponovnem sojenju ocenjevati širše in popolneje, pri tem pa upoštevati, da tožnik ne zatrjuje in dokazuje le premoženjske škode. Končno bo treba celovito opraviti tudi tehtanje neugodnih posledic za obe stranki in obravnavati tudi navedbe o zatrjevani neznatni škodi za toženko. Ob tem bo sodišče prve stopnje moralo, glede na že vzpostavljeno kontradiktornost postopka, upoštevati navedbe in dokaze obeh strank postopka.

21. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče pridržalo za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Glej članek Urbana Vrtačnika in Neže Pogorelčnik: _Pogoji za izdajo začasne odredbe_, objavljen v reviji Odvetnik, št. 1 (64) / 2014. 2 Poleg sodbe SEU C-287/22 z dne 15. 6. 2023 glej tudi sklep SEU v združenih zadevah C-568/14 do C-570/14 z dne 26. 10. 2016. 3 Po sodbi SEU C-287/22 je treba člena 6 (1) in 7 (1) Direktive 93/13 v povezavi z načelom učinkovitosti razlagati tako, da nasprotujeta nacionalni sodni praksi, v skladu s katero lahko nacionalno sodišče zavrne predlog potrošnika za sprejetje začasnih ukrepov, s katerimi se predlaga, naj se do sprejetja končne odločitve o ugotovitvi neveljavnosti potrošniške kreditne pogodbe, ker ta kreditna pogodba vsebuje nepoštene pogoje, odloži plačilo mesečnih obrokov, zapadlih na podlagi navedene kreditne pogodbe, kadar je sprejetje teh začasnih ukrepov potrebno za zagotovitev polnega učinka te odločitve. 4 Glej VSL sklep II Cp 2109/2023 z dne 16. 1. 2024. 5 Tako Neža Pogorelčnik Vogrinc v: Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, GV Založba, Ljubljana, 2015, stran 119. Glej tudi VSL sklep I Cp 1880/2023 z dne 10. 1. 2024 v 6. točki obrazložitve. 6 Za odločitev je bila bistvena razlaga tedanjega drugega odstavka 267. člena ZIP, ki je obsegal (smiselno) enak pogoj kot kasnejša 2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ. Predpostavke iz kasnejše 3. alineje drugega odstavka 272. člena ZIZ tedaj zakon ni vseboval in je Ustavno sodišče ni presojalo. Dodatni pogoj reverzibilnosti, ki ne v ZIP ne v ZIZ nista zakonsko predpisana, pa je Ustavno sodišče vzpostavilo glede na naravo oziroma vsebino spora, kadar se tožbeni zahtevek in zahtevek za zavarovanje v celoti prekrivata. 7 Na primer VSK sklep I Cp 919/2015 z dne 18. 12. 2015, VSL sklep I Cp 3381/2016 z dne 11. 1. 2017, VSL sklep II Cp 640/2019 z dne 3. 4. 2019, VSL sklep II Cp 384/2019 z dne 13. 3. 2019 v 6. točki in VSL sklep II Cp 1614/2019 z dne 25. 9. 2019. 8 Ker je pogoj objektivne nevarnosti (1. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ) namenjen zavarovanju bodoče izvršljive terjatve, je izdajo regulacijske začasne odredbe treba utemeljevati na nevarnosti nastanka težko nadomestljive škode ali na preprečitvi uporabe sile (glej že citiran članek Urbana Vrtačnika in Neže Pogorelčnik: _Pogoji za izdajo začasne odredbe_ (v razdelku Dodatno glede regulacijske začasne odredbe)). Enako tudi VSL sklep II Cp 2054/2023 z dne 18. 1. 2024 v 6. točki obrazložitve. 9 VSM sklep I Cp 824/2020 z dne 24. 11. 2020, VSL sklep I Cp 17/2021 z dne 14. 1. 2021, VSM sklep I Cp 162/2021 z dne 16. 3. 2021, VSM sklep I Cp 176/2021 z dne 30. 3. 2021 in VSM sklep II Cp 471/2021 z dne 31. 3. 2021. 10 VSRS sklep II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016.VSRS sklep II Ips 137/2014 z dne 12. 5. 2016. 11 Glej 57. točko obrazložitve C-287/22 in tudi tam citirano sodbo C-407/18 z dne 26. 12 VSL sklep II Cp 523/2021 z dne 22. 4. 2021. 13 Primerjaj VSL sklep II Cp 1658/2023 z dne 10. 1. 2024 v 15. točki obrazložitve.