Jedro

Oseba, ki pri geodetskem podjetju naroči ureditev meje, izdelavo elaborata ter ga pooblasti za vložitev zahteve pri geodetski upravi, je dolžna to storitev plačati po pravilih o podjemni pogodbi.

Izrek

1. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2. Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 90301/2008 z dne 1. 11. 2008 v 1. in 3. točki izreka sklepa v veljavi, tako da je toženec dolžan tožeči stranki plačati znesek 523,14 EUR in izvršilne stroške v višini 142,00 EUR ter nadaljnje pravdne stroške v višini 514,00 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07 in nasl., ZPP). Navaja, da so vse ugotovitve sodišča prve stopnje, navedene na 4. strani obrazložitve sodbe, napačne. Tožeča stranka je kot geometer zaračunavala tudi mejnike, ki so na terenu že obstajali in celo tiste, ki so bili postavljeni nezakonito. Toženec ni nikoli naročil kakršnekoli ureditve meje, prav tako ni podpisal pooblastila šele po tem, ko je M. G. vanj vnesel vse podatke. Res je, da je podpisal tožnikov zapisnik mejne obravnave ureditve meje z dne 12. 9. do 8. 12. 2005, vendar v popolni zmoti. Svoje nespametno ravnanje je odkril šele, ko je prejel odločbo G. p. B., zaradi katere je kasneje tudi sprožil postopek sodne ureditve meje, ki bo pojasnil, da je zahtevek tožeče stranke neupravičen. Toženec se ni z ničemer zavezal tožeči stranki karkoli plačati. Na podlagi samega pooblastila plačila tudi ni mogoče zahtevati, še zlasti pa ne, če delo ni opravljeno v skladu s prvim odstavkom 626. člena OZ. Dogovor med pravdnima strankama nikoli ni bil dosežen, tožeča stranka pa se ni ravnala po pravilih geodetske stroke. Podpisa toženca na pooblastilu in zapisniku sta brez vsake vrednosti. V nasprotnem primeru bi po sodbi sodišča morala obveljati tudi sporna meja s sedanjim sosedom Š., ki pa takšna, kot jo je nezakonito postavila tožeča stranka, nikoli ne bo obveljala.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je toženec s podpisom pooblastila s tožečo stranko sklenil podjemno pogodbo, s podpisom zapisnika pa je opravljeno delo tožeče stranke potrdil, zato ji je skladno s 619. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 do 40/2007, OZ) dolžan za opravljeno delo tudi plačati. Veljavnost sporne meje s Š. na omenjeno obligacijsko razmerje nima vpliva. Dejstvo, da se je toženec pri navodilih glede postavitve mejnikov zmotil in to ugotovil šele ob prejemu geodetske odločbe, toženca ne razbremeni obveznosti plačila tožeči stranki za opravljeno delo, saj po pregledu in prevzemu opravljenega dela podjemnik ni več odgovoren za napake. Toženec je nedvomno podpisal zapisnik, česar v pritožbi niti ne izpodbija. Opravljenega dela nikoli ni grajal, niti ni zahteval odprave napake. Pritožbene navedbe o tem, da naj bi tožeča stranka zaračunala mejnik, ki naj bi bil že postavljen, a nezakonito, in druge trditve, ki se nanašajo na nestrinjanje z mejo, so brezpredmetne in so predmet nepravdnega postopka za ureditev meje. Toženec pred sodiščem prve stopnje ni ugovarjal višini zaračunanega zneska, niti količini in ceni opravljenega dela, zato so pritožbene trditve v zvezi s tem nedopustna novota.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče uvodoma pojasnjuje, da gre v tej zadevi za spor majhne vrednosti, kar po določbi 458. člena ZPP pomeni, da se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeno sodišče se zato v dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, ne more spuščati, zato ni mogoče upoštevati tistih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, na katere je pritožbeno sodišče vezano, izhaja, da je tožeča stranka izvedla postopek ureditve meja večjega kompleksa vinogradniških parcel, med drugim tudi toženčevih. Toženec je podpisal pooblastilo (naročilo), s katerim je pooblastil tožečo stranko, da v njegovem imenu uredi mejo med njegovimi parcelami, izdela elaborat in vloži zahtevo pri geodetski upravi. Kot predstavnik lastnikov je s tožečo stranko sodeloval M. G., ki je tožeči stranki predložil tudi podpisano naročilo (pooblastilo) toženca za ureditev meje in izdelavo elaborata. Toženec je med postopkom ureditve meja ves čas sodeloval in se ob zaključku geodetskih del na terenu z meritvami in postavitvijo mejnikov v celoti strinjal in tudi podpisal zapisnik o opravljenih meritvah. Tožeča stranka je najprej izstavila račun M. G. za vse lastnike skupaj, ker pa je del računa, ki je odpadel na toženca ostal neporavnan, je tožeča stranka tožencu na podlagi razdelilnika stroškov za posamezne lastnike naknadno izstavila račun za plačilo postavitve njegovih sedmih mejnikov v skupnem znesku 523,14 EUR.

Ob takem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno zaključilo, da je bila med strankama sklenjena podjemna pogodba za opravo geodetskih storitev. Na podlagi 619. člena OZ se s podjemno pogodbo podjemnik zavezuje opraviti določen posel, kot je izdelava ali popravilo kakšne stvari, kakšno telesno ali umsko delo ipd., naročnik pa se zavezuje, da mu bo zato plačal. Toženec je s podpisom pooblastila naročil opravo geodetskih storitev. Tožeča stranka je svojo obveznost uspešnega dokončanja posla izpolnila, kar je s podpisom zapisnika potrdil tudi toženec, ki na opravljeno delo ni imel pripomb. Nasprotno pa toženec svoje obveznosti plačila ni izpolnil, zato je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da mora tožeči stranki plačati 523,14 EUR.

Pritožbeno sodišče tako zaključuje, da niso podani razlogi, s katerimi toženec izpodbija sodbo sodišča prve stopnje, prav tako pa tudi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je na podlagi 353. člena ZPP v zvezi s petim odstavkom 458. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka z vložitvijo odgovora na pritožbo ni mogla v ničemer spremeniti svojega pravnega položaja. Stroški te vloge tako za pravdo niso bili potrebni (155. člen ZPP) ter jih mora nositi sama.