Jedro

V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni zgolj potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika in ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožeče stranke v zvezi s pravočasno notifikacijo zatrjevanih napak. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da trditve o prepozni notifikaciji zatrjevanih napak niso relevantne za odločitev, saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje neizpolnitve in ne za vprašanje izpolnitve z napakami. Predmet podjemne pogodbe je bil namreč odprava zamakanja, tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za izpolnitev z napakami temveč neizpolnitev. Tudi sicer, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, temveč ves čas zatrjevala, da tožeča stranka zamakanja ni odpravila in so bila njena dela nepotrebna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 373,32 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 58469/2019 z dne 28. 6. 2019 ostane v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki 10.001,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 29. 1. 2017 dalje do plačila in izvršilne stroške ter tožeči stranki povrniti pravdne stroške, vse v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) ter naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče pritožbi ugodi in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tožeče stranke, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki poslovno sodelovali na podlagi dogovora o sanaciji strehe na objektu tožene stranke, ki izhaja iz Predračuna z dne 15. 7. 2016 (priloga spisa A2 in B4). V njem sta zapisali, da bo tožeča stranka izvedla dela na strehi tožene stranke za 10.000,00 EUR, tožena stranka pa ji bo za to plačala po prvem večjem nalivu. Dela je tožeča stranka opravila v drugi polovici leta 2016 in dne 30. 12. 2016 izstavila račun za izvedena dela z rokom plačila 30 dni (priloga spisa A3). V objekt je po opravljenih delih še vedno zamakalo, tožena stranka zato računa ni poravnala. Tožena stranka zatrjuje, da sta se dogovorili, da bo tožeča stranka odpravila zamakanje, tožeča pa nasprotno, da je tožena stranka zgolj naročila izvedbo točno določenih del, ki izhajajo iz predračuna.

6. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je tožena stranka naročila odpravo zamakanja in ne opravo točno določenih del, kot to zatrjuje tožeča stranka. Zavrnilo je ugovor tožeče stranke, da je mogoče šteti podpis izpisa odprtih postavk (v nadaljevanju: IOP, priloga spisa A4) za pripoznavo dolga. Glede ugovorov tožeče stranke o zamudi rokov za notifikacijo napak je pojasnilo, da je zahtevek obravnavalo v okviru vprašanja neizpolnitve in ne izpolnitve z napako.

7. Pritožba sodišču prve stopnje najprej očita, da ni ustrezno obrazložilo, zakaj je zavrnilo izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem izvedenca A. A., ki je za tožečo stranko pripravil predpravdno izvedensko mnenje. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da bi izvedba tega dokaza predstavljala hkrati trditev in dokaze trditve, po mnenju pritožnice pomeni nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenega dokaza. Navedene pritožbene navedbe so neutemeljene. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno pojasnilo, da predpravdno izvedensko mnenje skladno z ustaljeno sodno prakso lahko upošteva le v okviru trditev stranke in ne kot dokaz. Stranka navedenega ne more zaobiti na način, da kot dokaz predlaga zaslišanje izvedenca, ki bi izpovedal o izdelanem mnenju.1 Zato zavrnitev dokaza z zaslišanjem izvedenca ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene. Da bi izvedenec lahko izpovedal o (drugih) pravno relevantnih dejstvih primera, kot to nakazuje v pritožbi, pa tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni trdila (predloga ni substancirala).

8. Neutemeljeno pritožba sodišču prve stopnje očita tudi, da je napačno presodilo vsebino podpisanega IOP, glede katerega je zaključilo, da ga ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, ker ga je podpisala B. B. Kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, s potrditvijo IOP, ki ga podpiše oseba, zadolžena za računovodstvo, ni izražena volja družbe. V sodni praksi je namreč zavzeto stališče, da potrditev IOP na strani dolžnika vsebinsko pomeni zgolj potrditev prepisa iz poslovnih knjig upnika o stanju upnikovih terjatev do dolžnika in ne pomeni podlage, ki bi sama po sebi izražala jasno in nedvomno izjavo dolžnika, da priznava obstoj svojega dolga do upnika. 2

9. Nadalje pritožba očita, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožena stranka naročila tožeči izvedbo del, potrebnih za odpravo zamakanja strehe. Sodišče prve stopnje je po mnenju pritožbenega sodišča na podlagi prepričljive dokazne ocene (glej točka 15 do 18 obrazložitve) zaključilo, da je tožena stranka naročila odpravo zamakanja. Pritožnica konkretizirano ne navede, zakaj naj ugotovitev oziroma dokazna ocena sodišča prve stopnje ne bi bila pravilna. Navaja zgolj, da tožeča stranka ni mogla sanirati strehe v skladu s svojim predlogom rešitev zamakanja, saj kot je tudi samo ugotovilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni sprejela predloga tožeče za izvedbo vseh del. Če bi tožena stranka naročila sanacijo zamakanja, bi morala po njenem mnenju tožeča stranka izvesti vsa dela, glede katerih je po ogledu strehe ugotovila, da so nujno potrebna za sanacijo zamakanja in jih je tudi zapisala v Predračun. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje res ugotovilo, da sta bili dve postavki na predračunu prečrtani in jih tožeča stranka ni izvedla. Vendar pritožnica spregleda nadaljnje pojasnilo sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka kot podjemnik in strokovnjak vedeti oziroma oceniti, ali bo z deli, ki jih je izvedla, odpravila zamakanje strehe, kot sta se dogovorili in toženo stranko, skladno s tretjim odstavkom 625. člena Obligacijskega zakonika (OZ) opozoriti, da ni nujno, da bo na podlagi izvedenih del zamakanje sanirano. Tožeča stranka v postopku na prvi stopnji niti ni trdila, da je bilo toženi stranki jasno predstavljeno, da ni gotovo, da bo izvedba zgolj neprečrtanih del iz predračuna dovolj, kot so sedaj navaja v pritožbi, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da se tudi sam zakoniti zastopnik tožeče stranke ni spomnil, ali je toženo stranko opozoril, da brez zadnjih postavk na predračunu streha ne bo ustrezno sanirana.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pravno relevantnih navedb tožeče stranke v zvezi s pravočasno notifikacijo zatrjevanih napak. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da trditve o prepozni notifikaciji zatrjevanih napak niso relevantne za odločitev, saj gre v obravnavanem primeru za vprašanje neizpolnitve in ne za vprašanje izpolnitve z napakami. Predmet podjemne pogodbe je bil namreč odprava zamakanja, tožeča stranka te obveznosti ni izpolnila, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ne gre za izpolnitev z napakami temveč neizpolnitev. Tudi sicer, kot je pojasnilo sodišče prve stopnje, tožena stranka ni uveljavljala jamčevalnih zahtevkov, temveč ves čas zatrjevala, da tožeča stranka zamakanja ni odpravila in so bila njena dela nepotrebna.3

11. Pritožba tožeče stranke glede na navedeno ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke znašajo 500 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 odstotka za materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj 373,32 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranki ni priznalo stroškov pregleda dokumentacije, ker te storitve nimajo narave samostojne storitve, ampak so že vključene v nagrado za sestavo vlog.4 1 Primerjaj VSL Sodba in sklep I Cpg 432/2018. 2 Glej VSRS sodba III Ips 21/2022 (točka 17. do 19. obrazložitve), sodba II Ips 178/2017, sodba III Ips 33/2007. 3 V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da ima upnik pravico izbire med sankcijami zaradi neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki; glej na primer VSRS Sodba II Ips 85/2018, ki se sklicuje tudi na sodno prakso VSL I Cp 2476/2012, II Cp 119/2012, I Cpg 497/2010 in druge. 4 Primerjaj VSL Sklep V Cpg 92/2023, sklep I Cp 2067/2022, sklep I Cp 1629/2021 in druge.