Jedro

Med strankama ni sporno, da tožnik podatka o invalidnosti A.A. ni prijavil v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide. Vendar je tožnik že v postopku na prvi stopnji zatrjeval in dokazoval, da je bila omenjeni osebi invalidnost priznana za nazaj, zato bi se moral organ do te tožnikove navedbe opredeliti, a se ni.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Javnega jamstvenega, preživninskega in invalidskega sklada RS št. 4932-2/1300754-4 z dne 16. 12. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 268,40 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Javni jamstveni, preživninski in invalidski sklad Republike Slovenije je z izpodbijano odločbo odločil, da mora tožnik zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov za obdobje od avgusta 2011 do maja 2013 v skupnem znesku 13.331,62 EUR (ki vključuje glavnico v višini 11.770,83 EUR ter zamudne obresti v višini 1.560,79 EUR), poleg tega pa tudi nadaljnje zamudne obresti, ki tečejo od 16. 12. 2013 do plačila; da bo v primeru, če obveznost ne bo poravnana, odločba predana organu, pristojnemu za začetek postopka davčne izvršbe, da pritožba ne zadrži njene izvršitve, da je takse prosta in da posebni stroški niso nastali.

Iz obrazložitve izhaja, da je bilo ugotovljeno, da tožnik kot delodajalec svoje obveznosti iz 62. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (Uradni list RS, št. 63/04, 72/05, 114/06, 87/11 in 96/12-ZPIZ-2 – v nadaljevanju ZZRZI) ni izpolnil v mesecih od avgusta 2011 do maja 2013. Na podlagi podatkov, ki jih je prvostopenjski organ pridobil od AJPES, Zavoda za zdravstveno zavarovanje (v nadaljevanju ZZZS) in Davčnega urada Republike Slovenije (DURS), je prvostopenjski organ za vsak mesec posebej izračunal, da bi moral tožnik zaposlovati enega invalida, da bi glede na število vseh zaposlenih dosegel predpisano kvoto 3%. Ob upoštevanju višine 70 % minimalne plače je izračunan mesečni prispevek, ki ga je tožnik dolžan plačati na podlagi 65. člena ZZRZI. Pojasnjen je še izračun zamudnih obresti.

Prvostopenjski organ v obrazložitvi pojasnjuje še, da je tožnika v skladu s tretjim odstavkom 65. člena ZZRZI z opominom pozval, naj prispevek plača, vendar tožnik svoje obveznosti ni izpolnil, niti ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka.

Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil s pojasnilom, da je prvostopenjski organ tožnikovo obveznost ugotovil na podlagi podatkov iz navedenih evidenc, iz katerih pa ni razvidno, da bi tožnik imel zaposlenega invalida. Sklicuje se na peti odstavek 62. člena ZZRZI, ki določa, da se v kvoto štejejo le invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide (Uradni list RS, št. 10/05 in 43/05) in ugotavlja, da tožnik tudi pritožbi ni priloži ustreznega dokazila, da ima zaposlenega invalida. Pojasnjuje še, da predlogov za obročno plačilo dolga in odpis zamudnih obresti ni mogel upoštevati, ker ZZRZI določb o tem ne vsebuje.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in navaja, da je že 22. 11. 2013 prvostopenjski organ obvestil, da je Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 30. 8. 2012 izdal odločbo, s katero je A.A., ki je zaposlen pri njem, priznal invalidnost I. kategorije zaradi posledic bolezni in sicer od 13. 1. 2012 dalje. Ker je bila invalidnost priznana za nazaj, tožnik meni, da bi jo morala tudi toženka upoštevati pri ugotavljanju, ali je tožnik izpolnil predpisano kvoto zaposlovanja invalidov. Sklicuje se na namen ZZRZI in navaja, da zaradi administrativne ovire delodajalec delavca za preteklo leto ni mogel prijaviti v zavarovanje. Meni, da bi bilo nepravično, da bi ga doletela enaka sankcija kot delodajalca, ki invalida dejansko ni zaposloval. Ne strinja se tudi s stališčem drugostopenjskega organa, da ni pravne podlage za odločanje o njegovem predlogu za obročno plačilo in odpis zamudnih obresti. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev nastalih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do končnega plačila.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik sicer predložil odločbo o invalidnosti I. stopnje z dne 30. 8. 2012 in sicer za čas od 13. 1. 2012 dalje, vendar pa ni predložil potrdila o prijavi v zavarovanje invalida in ni dokazal, da je invalida prijavil v skladu s petim odstavkom 62. člena ZZRZI. Pojasnjuje, da tudi sicer Sklad lahko upošteva podatke, ki jih prejme najpozneje do desetega dne v mesecu za pretekli mesec in da pravice ni mogoče priznati za nazaj, ampak le od dne pravilne prijave v zavarovanje dalje. Pojasnjuje še svoje stališče glede obračunavanja in odpisa zamudnih obresti ter možnosti obročnega plačila dolga. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

K I. točki izreka Tožba je utemeljena.

Glede na tožbene navedbe o stališču drugostopenjskega organa glede možnosti obročnega plačila sodišče uvodoma pojasnjuje, da je v tem upravnem predmet preizkusa zakonitost odločbe upravnega organa prve stopnje, s katerim je ta odločil o tožnikovi obveznosti plačila prispevka za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Ker z izpodbijano odločbo ni bilo odločeno o tožnikovi prošnji za obročno plačilo dolga, zoper njo tudi ni mogoče uveljavljati tožbenih razlogov, ki se nanašajo na stališče drugostopenjskega organa glede možnosti obročnega plačila obveznosti, ki je bila tožniku naložena z izpodbijano odločbo. O tem tožnikovem predlogu tudi z drugostopenjsko odločbo ni bilo odločeno, čeprav je pritožbeni organ v obrazložitvi svoje odločitve pojasnil svoje stališče o tem vprašanju. Izrek odločbe organa druge stopnje se namreč izrecno nanaša le na zavrnitev pritožbe zoper odločbo organa prve stopnje.

Predmet spora v obravnavani zadevi je torej lahko le odločitev, ki jo je organ oprl na določbe 65. člena ZZRZI, da je tožnik dolžan zaradi neizpolnjevanja obveznosti zaposlovanja invalidov za obdobje od vključno avgusta 2011 do vključno maja 2013 plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov. Tožnik ugovarja, da je bila njegovemu delavcu invalidnost I. kategorije priznana za nazaj in sicer od 13. 1. 2012, zato meni, da od takrat dalje ni dolžan plačati omenjenega prispevka.

Po prvem odstavku 62. člena ZZRZI so delodajalci, ki zaposlujejo najmanj 20 delavcev, razen tujih diplomatskih in konzularnih predstavništev, invalidskih podjetij in zaposlitvenih centrov, dolžni zaposlovati invalide v okviru določenega deleža od celotnega števila zaposlenih delavcev, kar pomeni, da so zavezanci h kvoti. Če te obveznosti ne izpolnijo, morajo plačati prispevek za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov, obračunan v skladu z zakonom (65. člen ZZRZI).

V 65. členu ZZRZI ureja vprašanje plačila zaradi neizpolnjevanja kvote. Če Sklad ugotovi, da delodajalec omenjenega prispevka ni plačal pravočasno, ga s pisnim opominom pozove, naj plača prispevek v roku 15 dni od prejema poziva Sklada skupaj z zamudnimi obrestmi (tretji odstavek) ali da v tem roku dokaže nadomestno izpolnitev kvote (četrti odstavek). Če delodajalec, zavezanec h kvoti, v postavljenem roku ne izpolni obveznosti iz drugega odstavka tega člena, niti ne dokaže, da ni zavezanec za plačilo skladno s četrtim odstavkom tega člena, mu Sklad izda odločbo o obveznosti plačila (peti odstavek).

V kvoto se po petem odstavku 62. člena ZZRZI štejejo invalidi, ki jih delodajalci prijavijo v zavarovanje kot invalide skladno z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide. Organ se namreč pri nadzoru izpolnjevanja kvote po zakonu opira na uradne podatke ZZZS o zaposlenih delavcih pri posameznih delodajalcih (ki jih ta mora organu sporočati redno mesečno) ter o prijavi in odjavi zaposlenih invalidov pri posameznih delodajalcih (66. člen ZZRZI). Vendar lahko taka ureditev pomeni le, da je trditveno in dokazno breme, da ni (ali da ni več) zavezanec h kvoti, na delodajalcu.

Med strankama ni sporno, da tožnik podatka o invalidnosti A.A. ni prijavil v skladu z Navodilom za izpolnjevanje obrazca prijave v zavarovanje za invalide. Vendar je tožnik že v postopku na prvi stopnji zatrjeval in dokazoval, da je bila omenjeni osebi invalidnost priznana za nazaj, zato bi se moral organ do te tožnikove navedbe opredeliti, a se ni. Ugotovitve, da tožnik ni dokazal, da ni zavezanec za plačilo prispevka, pa tudi ni z ničimer pojasnil. Zato sodišče ne more preizkusiti pravilnosti in zakonitosti odločitve, kar pomeni bistveno kršitev pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP).

Te pomanjkljivosti obrazložitve tudi organ druge stopnje ni odpravil, saj je tudi sam odločitev o zavrnitvi pritožbe oprl zgolj na ugotovitev, da iz podatkov ZSSS ni razvidno, da bi tožnik imel zaposlenega invalida. Navedel je sicer, da prvostopenjski organ od tožnika nikoli ni prejel podatka, da ima zaposlenega invalida in da tudi pritožbi ni predložil ustreznega dokazila o tem. Po presoji sodišča pa se drugostopenjski organ s temi navedbami ni opredelil do tožnikovih trditev o relevantnosti odločbe Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, s katero je bila A.A. invalidnost priznana za nazaj, saj ni pojasnil, zakaj ta odločba ni ustrezno dokazilo, niti ni ugotovil, da navedena oseba v obravnavanem obdobju ne bi bila zaposlena pri tožniku.

Toženka sicer v odgovoru na tožbo pojasnjuje, zakaj meni, da navedena odločba o invalidnosti I. stopnje ne zadošča za drugačno odločitev, vendar v upravnem sporu, v katerem je predmet spora zgolj zakonitost izpodbijane odločbe, pomanjkljivosti njene obrazložitve ni mogoče popravljati z navedbami v odgovoru na tožbo.

Ker je sodišče ugotovilo, da je tožba že iz navedenega razloga utemeljena, se do ostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo in je tožbi ugodilo (3. točka prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo v ponovni postopek (tretji odstavek istega člena).

K II. točki izreka Če sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijani upravni akt, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik).

Po drugem odstavku 3. člena Pravilnika, ki ureja višino povračila stroškov postopka v primeru, kadar je zadeva rešena na seji in stranko v postopku zastopa odvetnik, bi bil tožnik v obravnavanem primeru upravičen do povračila 285 EUR. Ker pa je v tožbi priglasil nagrado za postopek in 22 % DDV v skupni višini 268,40 EUR, mu je sodišče priznalo stroške v navedenem znesku, saj bi v nasprotnem odločilo preko zahtevka. Plačana sodna taksa za postopek v višini 148 EUR bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

Rok 15 dni za plačilo stroškov je določen na podlagi drugega odstavka 313. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ) in ne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje, kot to uveljavlja tožnik.