Jedro

Upnik stečajnega dolžnika nima pravnega interesa za zmago le-tega v pravdi proti njegovemu lastnemu dolžniku. Ima (le) dejanski, ekonomski interes.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožnica sama krije stroške svoje pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo pritožnice, tožničine upnice, češ da je njen interes za tožničino zmago v tem postopku v tej vlogi le ekonomski (povečanje stečajne mase), ne pa tudi pravni.

2. Proti sklepu se zavrnjena intervenientka pritožuje in predlaga njegovo spremembo tako, da se ji intervencija dovoli, opredeljuje pa tudi svoje pritožbene stroške. Sodišču očita, da se ni opredelilo do vseh njenih navedb, in sicer do tega, da je treba uporabiti določbe Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki dajejo upniku stečajnega dolžnika poseben položaj tudi v razmerju do tretjih, in sicer 44. čl., ki omogoča uveljavljati odškodninske zahtevke zoper poslovodstvo in člane nadzornega sveta, 276. čl., ki dopušča izpodbojne zahtevke zaradi dejanj, ki pomenijo zmanjšanje vrednosti premoženja stečajnega dolžnika, in ugovarjati zoper zahtevke tretjih. Namen stečaja je, da so upniki poplačani in vsi morajo biti obravnavani enako – že v tem je njen pravni interes, pravi. Navaja, da se je sklicevala na odločbo tukajšnjega pritožbenega sodišča I Cpg 1466/2013, ki jo v delu citira, priložila pa je tudi sklep Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ki je dopustilo intervencijo upnika stečajnega dolžnika po njegovi odškodninski tožbi zoper nekdanjega poslovodjo. Poleg tega pa še navaja, da je njen pravni interes utemeljen tudi na pogodbi med njo in stečajno dolžnico, po kateri se je zavezala nuditi svetovanje in pomoč pri optimiranju dolga. V tem postopku se lahko izkaže, da se je pogodbeni namen izjalovil zaradi protipravnega ravnanja tožene stranke. Očita, da se sodišče tudi do tega ni opredelilo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Izpodbijani sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer 1. odst. 199. čl., po katerem se tisti, ki ima pravni interes, da v pravdi, ki teče med drugimi, zmaga ena od strank, lahko tej stranki pridruži. 5. Prvostopenjsko sodišče je pravilno ocenilo, da razlogi, na katere se sklicuje predlagateljica, utemeljujejo le njen ekonomski interes za izid tega postopka, saj bi se uspeh tožeče stranke odrazil v višjem poplačilu upnikov v stečajnem postopku, med katerimi je tudi sama. Ob tem je pravilen zaključek, da za intervencijski interes le ekonomski interes ne zadošča. 6. Intervencijski interes je podan, če je intervenient do stranke, ki se ji hoče pridružiti, v takšnem pravnem razmerju, da bi neugodna odločba vplivala na to razmerje. Obstajati mora vsebinska zveza med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti, in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnava v pravdi. Ti dve razmerji morata biti po vsebini soodvisni. Kdaj sta in kakšna je vsebina njune soodvisnosti, določa materialno pravo. Ni zveze ni med razmerjem upnika stečajnega dolžnika do stečajnega dolžnika in med razmerjem stečajnega dolžnika do njegovih dolžnikov. Navedena razmerja so povsem ločena, samostojna in drug od drugega neodvisna.(1)

7. Pritožnica korektno citira VSL sklep I Cpg 1466/2013, ki je v jedru popolnoma skladen z že zgoraj povedanim, a pritožnici ne pomaga, prav nasprotno. Povezanost pritožnice s spornim razmerjem, ki se obravnava v tej pravdi, v kateri se želi pridružiti tožnici, se ne prilega materialnemu pravu, na katerega se sklicuje (določbe ZFPPIPP). Upnik stečajnega dolžnika (tudi po ZFPPIPP) nima pravnega interesa za zmago le-tega v pravdi proti njegovemu lastnemu dolžniku. Ima (le) dejanski, ekonomski interes. S tem tudi nobeden od upnikov stečajnega dolžnika ni ne v boljšem ne v slabšem položaju, kot neutemeljeno implicite očita pritožnica.

8. Tudi sklicevanje pritožnice na pogodbo s tožečo stranko, katere namen naj bi se zaradi ravnanja tožene stranke izjalovil, ne utemeljuje njenega pravnega interesa za tožničino zmago v postopku, kvečjemu dejanskega. Sklicevanje na eno prvostopenjsko odločbo, in še to v dejanski situaciji, ki obravnavani ni bistveno podobna, pa je nerelevantno. Prvostopenjsko sodišče o tem dvojem res ni navedlo razlogov, kar je sicer napaka, a jo je pravkar odpravilo pritožbeno sodišče in ne terja ponovnega odločanja o intervenciji pred sodiščem prve stopnje. Ni šlo namreč za pomanjkanje razlogov o odločilnih dejstvih (14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP), pač pa za dopolnitev odgovora na pritožničine navedbe, ki so pred sodiščem prve stopnje umanjkale.

9. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP), pritožnica pa mora sama kriti stroške svoje neuspešne pritožbe (1. odst. 154. čl. ZPP).

Op. št. (1): Tako tukajšnje pritožbeno sodišče že v zadevah I Cpg 714/2012 in I Cpg 36/2014, kar korektno navaja že sodišče prve stopnje (podobno pa tudi v mnogih drugih).