Jedro

Predlagana začasna odredba se v bistvenih delih pokriva z vsebino tožbenega zahtevka. Z njo želi tožnik začasno urediti sporno razmerje. Gre za tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo. Njen namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo. Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev.

Izrek

Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožnika za izdajo začasne odredbe, da sta toženca dolžna takoj odstraniti leseno ograjo – plot s sporne površine, preko katere poteka tožnikov dostop ob celotnem severnem zunanjem zidu gospodarskega poslopja in hleva, hramba ter uporaba in transport ceste za seno, tako, da tožnik zaradi postavitve ograje v (izreku) opisanem delu ne bo več oviran v izvrševanju opisanih opravil, v roku 8 dni; če toženca ne bosta ravnala v skladu s sklepom, se pooblasti tožnika, da to stori sam ali po tretji osebi, na njune stroške; da sta toženca dolžna tožniku povrniti pravdne stroške.

2. Zoper sklep je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter bistvenih kršitev določb postopka in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlagano začasno odredbo samo izda, s stroškovno posledico. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njegove izrecne navedbe, da tožencema tudi v primeru, da bi morala delno odstraniti ograjo, ne bi nastala nikakršna škoda, s čimer je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Kot je dokazno oceno za potrebe zavrnitve upnikovega predloga oprlo na v spis predloženo fotografijo ograje, bi lahko na podlagi istega dokaza ocenjevalo tudi upnikovo trditev, da tožencema zaradi odstranitve dela ograje ne bi nastala nobena škoda, zlati pa ne v obliki hujših neugodnih posledic, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale tožniku. Te hujše posledice je tožnik v predlogu izrecno navedel (izpad krme, v posledici zmanjšanje pridelka domačega mleka in mesa). Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti tudi določbo tretjega odstavka 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), da upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi tožnik s predlagano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Prav to pa bi sodišče z vpogledom v fotografijo ugotovilo.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Konkretni spor je spor zaradi motenja posesti – tožnik zahteva, da sodišče ugotovi, da sta toženca motila njegovo posest hoje ob severnem delu zunanjega zidu njegovega gospodarskega poslopja in hleva ter hrambe in dostopanja do lestev za seno, ki se nahajajo na severnem zunanjem zidu, s tem, da sta 8. 11. 2014 na zemljišču parc. št. 36/1 k. o. X, približno 5 m od meje javnega dobra parc. št. 405/4 iste k. o. s parc. št. 36/1 te k. o., postavila leseno ograjo (plot), s čimer sta tožniku onemogočila dostop ob severnem zunanjem zidu njegovega gospodarskega objekta in hleva, kot tudi hrambo, dostop ter tudi uporabo lestev za seno; da sta toženca dolžna v roku 8 dni odstraniti leseno ograjo (plot) v širini 1 m in celotni višini in sta se dolžna tudi bodoče vzdrževati vseh takih ali podobnih motitvenih dejanj. Predlagana začasna odredba se v bistvenih delih pokriva z vsebino tožbenega zahtevka (z njo tožnik zahteva, da toženca sporni del ograje takoj odstranita). Z njo želi tožnik začasno urediti sporno razmerje. Gre za tako imenovano ureditveno oziroma regulacijsko začasno odredbo. Njen namen ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega razmerja, če obstaja možnost, da še v teku sodnega postopka pride do sprememb, zaradi katerih sodno varstvo ne bi več moglo doseči svojega namena. Sodno varstvo svojega namena očitno ne bi več moglo doseči v primeru, če osebi, ki sodno varstvo zahteva, že v teku postopka nastane nenadomestljiva ali težko nadomestljiva škoda ali pa utrpi silo (2. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ)(1). Pri izdajanju takšnih začasnih odredb je potreben restriktiven pristop, z njihovo omejitvijo na izjemne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Da tožnik v konkretnem primeru takšnih pogojev ni izkazal, je sodišče prve stopnje prepričljivo obrazložilo. Tožnik ni izkazal verjetnosti uporabe sile ali nastanka nenadomestljive ali težko nadomestljive škode v zgoraj navedenem smislu. Razloge sodišča prve stopnje za takšen zaključek pritožbeno sodišče v celoti sprejema (8., 9. in 10. točka obrazložitve). Upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi dejstvo, da morajo biti v motenjskem sporu (ki je namenjen varovanju (zgolj) posestnikove dejanske oblasti nad stvarjo) za izdajo ureditvene začasne odredbe podani še posebej tehtni razlogi.

6. Tožnik torej ni uspel izkazati pogojev za izdajo ureditvene začasne odredbe po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ. S sklicevanjem na določbo 3. alineje tega odstavka in tretjega odstavka 270. člena ZIZ tožnik ne more biti uspešen. Da sodno varstvo, ki ga s tožbo zahteva, ne bi več moglo doseči svojega namena, ni mogoče reči za primer, ko stranka izkaže le to, da dolžnik z izdano začasno odredbo, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku (3. alineja drugega odstavka 272. člena ZIZ). Regulacijske začasne odredbe zato ob izpolnjevanju zgolj te predpostavke ni mogoče izdati. Tretji odstavek 270. člena ZIZ(2) se navezuje na 1. alinejo 272. člena ZIZ(3). Sklicevanje na to, da obstaja nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pa v primeru izdaje ureditvene začasne odredbe, ne pride v poštev(4,5).

7. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je pri odločanju o predlogu za izdajo začasne odredbe presojalo le obstoj predpostavke po 2. alineji drugega odstavka 272. člena ZIZ in v zvezi s tem zatrjevana dejstva. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, o zmotni uporabi materialnega prava in o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

8. Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

9. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe. Toženca pritožbenih stroškov nista priglasila, zato pritožbeno sodišče o njih ni odločalo.

(1) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. (2) Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo.

(3) Upnik mora verjetno izkazati nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

(4) Kot je bilo že povedano, namen ureditvene (regulacijske) začasne odredbe ni v zavarovanju možnosti kasnejše izvršbe, pač pa začasna ureditev spornega pravnega razmerja (do pravnomočne sodne odločbe).

(5) Primerjaj odločbe VSL I Cp 372/2009, I Cp 746/2012, II Cp 3034/2012, I Cp 3095/2012, II Cp 2085/2013.