Jedro

V obravnavanem primeru ne moremo govoriti o motilnem dejanju, saj dejanska posest tožnice ni prenehala, niti se ji ni omejila, po drugi strani ni bila niti volja tožencev, da bi s tem enostranskim dejanjem pridobila posest zase. Šlo je za enkratno dejanje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnice), da je tožena stranka (v nadaljevanju toženca) posredno motila tožečo stranko v zadnji mirni posesti nepremičnine parc. št. x k.o. y z ID znakom xy s tem, da je v prvi polovici meseca decembra 2014 z izpolnitvenim pomočnikom z vožnjo in obračanjem z neznanim vozilom po navedeni parceli poškodovala zelenico ter je dolžna na delu poškodovane parcele na z zemljo nasuti nepremičnini zasejati travo v osmih dneh pod izvršbo, hkrati pa se ji prepoveduje v bodoče vzdržati vsakršnih posegov v neposredno posest tožnice v citirano nepremičnino ter ji povrniti nastale pravdne stroške (I. izreka izpodbijanega sklepa), nadalje pa odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 308,99 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka II. izreka).

2. Zoper ta sklep vlaga pravočasno pritožbo po svojem pooblaščencu tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlaga njegovo spremembo, podrejeno pa razveljavitev in vrnitev v ponovno sojenje. Sodišče je kršilo materialno pravo, ker je v zadevo zavzelo stališče, da tožnica ni izkazala ekonomskega interesa za vlaganje tožbe ter se pri tem sklicuje na tožbene trditve v tretjem odstavku svoje prve pripravljalne vloge. Nadalje meni, da sodišče ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja, hkrati pa je zagrešilo bistveno kršitev iz 15. točke 399. člena ZPP (pravilno 15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), ker v razlogih sodbe navaja, da tožnica ni zatrjevala, da bi prišlo do večih voženj, ko pa je že v tožbi trdila, da ji toženca nagajata in s kmetijskimi stroji vozita preko njenih južnih zemljišč ter se za njena opozorila ne zmenita, glede tega pa je predložila tudi opomin njenega pooblaščenca tožencema. Ker je sodišče ta dokazni predlog tožencev s prebiranjem opomina tožnice zavrnilo, pa zgolj v podatkih spisa in izvedenih dokazih še ni imelo razlogov za zaključek, da je šlo le za enkratno dejanje, ki ne opravičuje posestnega varstva. O dokaznem predlogu tožnice, ki se je tudi sama sklicevala na ta opomin z dne 15. 9. 2014, katerega je v dokaz predlagala tožena stranka in ga je sodišče zavrnilo, pa sploh ni odločalo, s čimer je kršilo pravila postopka. Iz zapisnika glavne obravnave z dne 24. 3. 2015 določno izhaja, da je tožnica na vprašanje sodišča odgovorila, da jo je tožena stranka pred tem konkretnim dejanjem motila že tudi na drugih parcelah. Sodišče prve stopnje je samo dejstvo motenja sicer ugotovilo pravilno, hkrati pa tudi, da prva toženka ob zaslišanju ni izpovedala po resnici, da je šofer drva pripeljal 2. 12. 2014, kar je skušala dokazati z dvigom denarja na bankomatu, kljub temu pa ji je nato povsem neutemeljeno poklonilo vero, da sta se toženca hotela tožnici iskreno opravičiti. Zato sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni ugotovilo pravilno. Prvotnega stanja zgolj z zasutjem zemlje toženca nista mogla vzpostaviti, ker je bilo slednje pred samovoljno vožnjo zatravljeno, da bi na mestu zasute zemljine posejala travo, pa sploh nista trdila. Če bi sodišče prve stopnje izvedlo predlagane dokaze (s potrdilom M. K., dopisom M., zaslišanjem prič M. K., V. K. ter P. B. ter vpogledalo v vsebino opomina pred tožbo z dne 15. 9. 2014), bi moralo ugotoviti, da sploh ni šlo za zgolj osamljen primer poseganja v posest tožnice. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo v celoti prereka pritožbene navedbe ter priglaša stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca v prvi polovici meseca decembra 2014 z izpolnitvenim pomočnikom z vožnjo in obračanjem z neznanim vozilom po parceli, ki jo je imela v posesti tožnica in s čimer sta poškodovala zelenico, motili tožnico ter da se jima v bodoče prepoveduje vzdržati takšnih oziroma podobnih posegov, ker zaradi opisanega motilnega dejanja posestno stanje ni bilo spremenjeno, poleg je šlo za enkratno dejanje, ki ne predstavlja takšnega posega v obstoječo posestno stanje tožnice, ki bi posestno varstvo opravičevalo. Tako tožnica v ničemer ni bila onemogočena v normalnem izvrševanju dejanske oblasti oziroma le-te ni omejilo, pri čemer sta toženca takoj vzpostavila prvotno stanje.

6. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, tako v dejanskem kot pravnem pogledu. Poleg tega uradni preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni zašlo v pritožbeno zatrjevane kršitve postopka, niti kršitve upoštevane po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 336. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vsa za ta postopek pravno odločilna dejstva ter v tej posledici v celoti in popolnoma razčistilo dejansko stanje, na podlagi katerega je sprejelo pravilne materialnopravne zaključke, ki jih sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema. Zaradi pritožbenih izvajanj dodaja naslednje:

7. Sodišče v postopku zaradi motenja posesti ugotavlja le, kakšno je bilo zadnje stanje posesti in ali je nastalo motenje, pri tem se ne upošteva pravica do posesti niti dobrovernost posestnika (prvi odstavek 33. člena Stvarnopravnega zakonika - v nadaljevanju SPZ in 426. člen ZPP).

8. Med pravdnima strankama ni sporno, da je bilo storjeno dejanje opisano v tožbenem petitu s strani voznika kamiona, ki je pripeljal drva tožencema ter tudi, da je bila poškodovana zelenica nasuta z zemljo. Toženca to dejanje priznavata, vendar navajata, da je šlo za enkratno dejanje, ki sta ga še istega dne sanirala z zasutjem zemlje (komposta), zato ni podlage za posestno varstvo, tožnica pa tudi ni utrpela škode. Nesporno med strankama tudi je, da je tožnica nepremičnino, na kateri je prišlo do tega dejanja, imela v posesti.

9. Bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu je, da je bilo dejanje sicer storjeno, vendar je šlo za enkratno dejanje, ki tožnico ni oviralo v njeni posesti nepremičnine, hkrati pa sta toženca še istega dne poškodovani del zemljišča sanirala z nasutjem zemlje, s čemer sta takoj vzpostavila prvotno stanje. Ugotovilo je, da toženca v ničemer tožnico nista onemogočila v normalnem izvrševanju dejanske oblasti nad njeno nepremičnino, niti je nista omejila, kajti v posledici tega dejanja ni prišlo do nikakršne spremembe v posestnem stanju, to enkratno dejanje ne predstavlja takšnega posega v obstoječo posestno stanje, ki bi opravičevalo posestno varstvo. Navedena dejstva tudi po oceni pritožbenega sodišča tožnico ne opravičujejo do sodnega varstva posesti.

10. V 24. členu SPZ je definirana posest, in sicer kot dejanska oblast nad stvarjo. Na to dejstvo pravni red nakazuje določene pravne učinke. Zato posest tudi varuje. Splošno pravilo stvarnega prava v 33. členu SPZ je, da se varuje vsaka posest, ne glede na to, ali obstaja zanjo pravna podlaga ali ne in ne glede na to, ali je posestnik dobroveren oziroma ali je posest pridobil s silo, na skrivaj ali z zlorabo zaupanja. Pomembno je le, da je posest dejanska, zadnja in mirna. Posest je motena, če je dotedanjemu posestniku odvzeta in je njegova dejanska oblast popolnoma prenehala ter jo je pričel izvrševati tretji, ki mu je posest odvzel in jo (izvirno) pridobil sam, pa tudi, če je dotedanji posestnik vznemirjen, to je, če je njegova dejanska oblast v določenem pogledu ali v določenem delu omejena z dejansko oblastjo tretjega, ni pa povsem izključena. Pomeni torej, da ima motilno dejanje dva komplementarna učinka glede predmeta posesti: dejanska posest dotedanjega posestnika preneha ali se omeji, na drugi strani se vzpostavi nova dejanska oblast motilca ali pa se njegova že prej obstoječa dejanska oblast razširi ali osvobodi prejšnjih omejitev. Da bi bilo dejanje mogoče okvalificirati kot dejanje motenja posesti ne zadošča, da se z njim posega v tujo dejansko oblast na predmetu posesti, pač pa tudi, da je storjeno ob zavedanju o posegu v tujo posest, potrebna je torej volja motilca, da z enostranskim dejanjem pridobi zase posest. V obravnavanem primeru ne moremo govoriti o motilnem dejanju, saj dejanska posest tožnice ni prenehala, niti se ji ni omejila, po drugi strani ni bila niti volja tožencev, da bi s tem enostranskim dejanjem pridobila posest zase. Šlo je za enkratno dejanje, ki je samo po sebi pomenilo motenje, vendar pa za opisano ravnanje tožencev tožnici ni moč nuditi sodnega varstva posesti, saj dejanje tožencev oziroma izpolnitvenega pomočnika (česar toženca ne prerekata) ne predstavlja takšnega posega v obstoječe posestno stanje, ki bi opravičevalo posestno varstvo tožnici. Odločitev sodišča prve stopnje je zato povsem pravilna.

11. Pritožbena izvajanja, da je tožnica že v tožbi trdila, da ji toženca nagajata in s kmetijskimi stroji vozita preko njenih južnih zemljišč, ko se do tega ne opredelita niti časovno niti prostorsko, niti ne opišeta motilnega dejanja, za ta postopek niso v ničemer pravno odločilna. Izpovedba tožnice v postopku ne more nadomestiti strankinih trditev. Pritožbena graja v tej smeri zato ni utemeljena, sodišče, ki se do tega ni posebej opredelilo, pa zaradi tega ni storilo kršitve postopka, saj ne gre za dejstvo, ki bi bilo odločilno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka. V zvezi s tem pa tudi ni utemeljena pritožbena graja o neutemeljenosti zavrnitve dokaznih predlogov tožeče stranke in tožene stranke, s katerimi tožeča stranka dokazuje, da je bilo na strani tožene stranke že pred obravnavanim motilnim dejanjem več primerov poseganja v tožničino posest. 12. Glede na vse navedeno, ko sodišče kot dodaten razlog svoje odločitve navaja še pomanjkanje ekonomskega interesa, je odpadla potreba po odgovarjanju na tovrstna pritožbena izvajanja.

13. V posledici navedenega pritožba ni utemeljena, sodišče druge stopnje jo je zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo. Odločitev temelji na določbi 2. točke 365. člena ZPP.

14. Tožeča stranka krije sama svoje stroške postopka s pritožbo, s katero ni uspela, prav tako pa tožena stranka krije sama svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, saj le ta ni prispeval k rešitvi zadeve (155. člen ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

Op. št. (1) :VSRS sklep II Ips 568/2008 z dne 27. 1. 2011