Jedro

Če tožena stranka ne ravna po 38. členu ZPP, sodišče pa tudi na podlagi najemne pogodbe ne more ugotoviti vrednosti spornega predmeta, je za dovoljenost revizije odločilna vrednost, na podlagi katere je tožeča stranka plačala sodno takso.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razveljavilo nalog za izpraznitev poslovnih prostorov Temeljnega sodišča v ... z dne 21.11.1988, opr. št. ... in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga, da revizijsko sodišče drugostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje, podrejeno pa da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija ni dovoljena.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) revizije ni v premoženjskopravnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000 SIT. Vendar je v 3. odstavku 10. člena te novele določeno, da se o reviziji zoper drugostopno sodbo v postopku, ki je bil začet pred uveljavitvijo novele, odloči po določbah ZPP, ki so se uporabljale do uveljavitve tega zakona. V času vložitve tožbe, dne 7.11.1988, je bila revizija dovoljena, če je vrednost spornega predmeta, navedenega v tožbi, presegala tedanjih 800.000,00 din.

Spor zaradi izpraznitve poslovnih prostorov (odstopa od najemne pogodbe) je spor, ki se ne nanaša na denarno terjatev. Za takšne spore je določeno, da vrednost oceni tožeča stranka in sicer ob vložitvi tožbe (2. odstavek 40. člena ZPP). Ta vrednost je odločilna tudi za dovoljenost revizije. Le sodišče je tisto, ki lahko v primeru očitno prenizke ali previsoke vrednosti poseže v to oceno, in sicer najkasneje na pripravljalnem naroku oz. glavni obravnavi, če tega ni bilo, toda pred začetkom obravnavanja glavne stvari.

Tožeča stranka praviloma oceni vrednost tako, da svoj pravni interes izrazi z denarnim zneskom, ki ga sama določi. V sporih iz najemnih razmerij pa ima ZPP specialne določbe. Kot vrednost se po 38. členu vzame vrednost enoletne najemnine, razen če gre za najemno razmerje, sklenjeno za krajši čas. Tožeča stranka je to določbo dolžna upoštevati.

Tožeča stranka vrednosti spornega predmeta v tožbi ni navedla. Vrednosti pa tudi sodišče po 38. členu ZPP ni moglo določiti. Najemna pogodba je bila sklenjena za dobo 20 let. Najemnina je v njej le delno izražena v denarju in še to brez navedbe obdobja, za katero naj bi bil pogodbeni znesek plačan. V preostalem delu pa je najemnina določena tako, da je najemnik namesto plačila najemnine dolžan dograditi oz. dokončati v najem prevzeti objekt. Revizijsko sodišče je zato moralo vrednost spornega predmeta ugotavljati na posreden način. Tožeča stranka je namreč ob vložitvi tožbe po tedaj veljavni tarifi zakona o sodnih taksah (Ur.l. SRS, št. 30/78-46/86) plačala sodno takso za tožbo in nalog v znesku 2.000,00 tedanjih din. Takso je odmerila, in pri njej vztrajala (l.št. 7 spisa), na podlagi 5. točke 22. člena po tarifni št. 1/2 in 2/3. Navedena določba ureja vrednost zahtevka v sporih o odpovedi najemne pogodbe in ta je v času vložitve tožbe znašala 15.000,00 tedanjih din. Sodišče je med postopkom sprejelo takšno oceno vrednosti in skladno s spremembami zakona o sodnih taksah prilagajalo vrednost tej zakonski določbi (na dan sojenja 20.000,00 SIT predstavlja protivrednost 5.000 točk, pri čemer je vrednost točke znašala 4 SIT). To pa pomeni, da ob vložitvi tožbe odločilni vrednosti spornega predmeta (nad 800.000,00 tedanjih din) revizija ni dovoljena.

Revizijsko sodišče je moralo zato v skladu s 1. odstavkom 389. člena ZPP revizijo zavreči.