Jedro

S pravnomočno kazensko sodbo je bil toženec obsojen, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s tem, da je 13.5.1989 na dvorišču stanovanjske hiše G. s pestjo udaril tožnika v predel brade, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje ter pri udarcu z glavo na trda makadamska tla utrpel zlom lobanjskega dna, pretres možganov in krvavitev v desno ušesno votlino. Ob takem stanju ne more biti sporno, da je toženec povzročil škodno dejanje, zaradi katerega je tožniku nastala v tem postopku iztoževana škoda in so zato neutemeljena revizijska izvajanja o tem, da gre za nesrečen slučaj, pač pa je lahko sporen le obseg toženčeve odgovornosti. Ta obseg je glede na ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da je sicer začel prepir vinjeni tožnik že v kuhinji, da pa sta pravdni stranki nato nadaljevali s prerekanjem pred toženčevo hišo, kjer je toženec tožnika udaril pod brado in v posledici česar je ta padel in se težko telesno poškodoval, tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno določen na strani toženca v višini 75 %, zaradi česar je materialnopravno pravilna odločitev, da mora toženec povrniti tožniku 75 % njegove škode.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov revizijskega postopka se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je toženec odgovoren za 60 % tožnikove škode, ki mu je nastala po poškodbi 13.5.1989 ter je zato naložilo tožencu, da mora plačati tožniku od 1,430.000,00 SIT nastale nepremoženjske škode 858.000,00 SIT in 78,00 SIT materialne škode, vse z zakonitimi zamudnimi obrestmi, medtem ko je višji tožbeni zahtevek zavrnilo. Sodišče druge stopnje je s pobijano sodbo na pritožbo tožnika spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je po ugotovitvi, da je toženec odgovoren tožniku za 75 % škode in da je tožnikova škoda višja kot pa jo je ocenilo sodišče prve stopnje, naložilo tožencu, da mora povrniti tožniku 1,350.000,00 SIT nepremoženjske škode in 97,50 SIT premoženjske škode. Na pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o zavrnitvi tožnikovega rentnega zahtevka in odločbo o stroških postopka ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je v celoti zavrnilo kot neutemeljeno.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo toženec, ki uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlaga, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da ostane v veljavi sodba sodišča prve stopnje. V reviziji navaja, da je prepir začel tožnik, ker mu toženec ni dal napitnine. Tožnik ga je žalil z žaljivimi izrazi in mu vrgel v obraz tudi krof ter ga dvakrat sunil v prsi. Tožnik se še potem ni pomiril. Toženec je bil tedaj tako slab, da 7 dni ni mogel nikamor in tožniku ni mogel prizadeti sporne poškodbe. Vzrok za njegovo poškodbo je bila le nepredvidljiva nesreča, ki je posledica tožnikovega lastnega ravnanja. Zato je ugotovitev toženčeve večje odgovornosti nepravična. Ni pravilno, da se pri posledicah sporne nesreče upošteva tudi tožnikova bolezen putika, zaradi katere je bil večkrat na bolniški. Odmerjena odškodnina ni v skladu s prakso in je pretirana ter je toženec ne bo zmogel. V zvezi s sporno materialno škodo pa revident navaja, da tožnik zaradi bolezni ni mogel opraviti toliko dela po redni zaposlitvi kot zatrjuje, sicer pa je tudi po obravnavani nesreči opravljal zidarska dela.

V odgovoru na revizijo predlaga tožnik, da naj se revizija zavrne. V odgovoru opozarja, da mu je toženec že plačal dosojeno odškodnino, sicer pa, da v reviziji v glavnem navaja trditve, ki se nanašajo na dejansko stanje.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Toženec v reviziji ni obrazložil, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP naj bi bile zagrešene v postopkih na drugi ali prvi stopnji. Zato je revizijsko sodišče preizkusilo pobijano sodbo le v smeri uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ter pri tem ugotovilo, da navedena kršitev postopka ni bila zagrešena.

Po oceni revizijskega sodišča pa ni podan niti nadaljnji v reviziji uveljavljen revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revident vidi to kršitev v dveh smereh:

1. v spremembi deleža o velikosti odgovornosti za škodno dejanje iz razmerja 40 : 60, ki je bilo ugotovljeno s sodbo sodišča prve stopnje, na razmerje 25 : 75, ki je bilo ugotovljeno s pobijano sodbo in 2. v zvišanju odškodnine za dve obliki nepremoženjske škode in sicer za telesne bolečine in za strah.

S pravnomočno kazensko sodbo Temeljnega sodišča v K., enote v K., z dne 15.1.1991, opr. št. K 172/90, je bil toženec obsojen, da je storil kaznivo dejanje hude telesne poškodbe s tem, da je 13.5.1989 na dvorišču stanovanjske hiše G. s pestjo udaril tožnika v predel brade, zaradi česar je tožnik izgubil ravnotežje ter pri udarcu z glavo na trda makadamska tla utrpel zlom lobanjskega dna, pretres možganov in krvavitev v desno ušesno votlino. Ob takem stanju ne more biti sporno, da je toženec povzročil škodno dejanje, zaradi katerega je tožniku nastala v tem postopku iztoževana škoda in so zato neutemeljena revizijska izvajanja o tem, da gre za nesrečen slučaj, pač pa je lahko sporen le obseg toženčeve odgovornosti. Ta obseg je glede na ugotovitve sodišč druge in prve stopnje, da je sicer začel prepir vinjeni tožnik že v kuhinji, da pa sta pravdni stranki nato nadaljevali s prerekanjem pred toženčevo hišo, kjer je toženec tožnika udaril pod brado in v posledici česar je ta padel in se težko telesno poškodoval, tudi po presoji revizijskega sodišča pravilno določen na strani toženca v višini 75 %, zaradi česar je materialnopravno pravilna odločitev, da mora toženec povrniti tožniku 75 % njegove škode.

Po revizijskih izvajanjih toženca je lahko sporna nepremoženjska škoda le za dve obliki škode in sicer za telesne bolečine in za strah (zaskrbljenost za izid zdravljenja), ker toženec izrecno sprejema sodbo sodišča prve stopnje, s katero je ugotovljena škoda za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti v višini 1,200.000,00 SIT. Odškodnina za telesne bolečine v višini 500.000,00 SIT in za strah (zaskrbljenost za izid zdravljenja) v višini 100.000,00 SIT, sta tudi po presoji revizijskega sodišča odmerjeni v skladu z določili členov 200 in 203 (glede bodoče škode) zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in nista previsoki. Odmera odškodnine za telesne bolečine ustrezno odraža ugotovljeno okolnost, da bo tožnik relativno pogoste glavobole (3 krat do 4 krat tedensko) trpel tudi v bodoče. Zlom lobanjskega dna pa je glede na pomen prizadete dobrine utemeljeno povzročil hudo zaskrbljenost tožnika, kako bo z njegovim nadaljnjim zdravjem. Zato sta odškodnini za obe obravnavani obliki škode pravično odmerjeni in nista previsoki. Zato tudi s tem delom odločitve ni bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Revizijsko sodišče je glede na take ugotovitve zavrnilo toženčevo revizijo kot neutemeljeno (člen 393 ZPP).

Ker tožnikov odgovor na revizijo ni prispeval kakšnih pravno tehtnih razlogov, z njim nastali stroški niso bili potrebni stroški postopka. Zato je revizijsko sodišče zavrnilo tožnikovo zahtevo, da naj se mu povrnejo stroški revizijskega postopka (prvi odstavek 166. in 155. člena ZPP).