Jedro

Ugotovljene namreč niso bile okoliščine, ki bi kazale, da je bila obsojenka (ves čas) nezmožna za delo, temveč je vzrok neizpolnitve obveznosti v njenem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi.

Izrek

I. Pritožbi obsojene V.P. in njenega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojena V.P. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obsojeni V.P. pogojno obsodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 1. 7. 2014, opr. št. II K 8864/2013 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru, opr. št. IV Kp 8864/2013 z dne 15. 1. 2015, pravnomočni 2. 2. 2015, na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo in obsojenki izreklo v pogojni obsodbi določeno kazen deset mesecev zapora. V skladu s 507. členom ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP je bila obsojenka oproščena plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, dolžna pa je plačati potrebne izdatke oškodovanca ter nagrado in potrebne izdatke njegovega pooblaščenca.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila tako obsojenka kot njen zagovornik. Obsojenka se v svoji laični pritožbi smiselno pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Končnega predloga pritožbenemu sodišču ni oblikovala, iz vsebine njenih pritožbenih navedb pa je razbrati, da se zavzema za razveljavitev izpodbijane sodbe oziroma spremembo v njeno korist. Obsojenkin zagovornik se je pritožil zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Katere konkretne bistvene kršitve določb kazenskega postopka bi naj zagrešilo prvostopno sodišče, obsojenkin zagovornik v pritožbi ni podrobneje obrazložil, saj ni navedel niti tega, katero konkretno kršitev iz 371. člena ZKP ima v mislih. Kršitev kazenskega zakona pa uveljavlja z navedbami, da so naziranje in zaključki prvostopnega sodišča napačni in je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, posledično pa kršilo tudi kazenski zakon. Ker je kazenski zakon lahko kršen le, če sodišče ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju uporabi napačen zakon ali pa ga sploh ne uporabi, torej tudi v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

5. Neutemeljeni pa sta pritožbi obsojenke in njenega zagovornika tudi v delu, ko grajata pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, pri čemer skušata prepričati, da je vzrok za nepopolno izpolnitev posebnega pogoja določenega v pogojni obsodbi iskati v objektivnih okoliščinah, ki so obsojenki onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti.

6. S takšnimi zaključki pa nikakor ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč dejansko stanje obravnavane zadeve ugotovilo pravilno in tudi popolno. Z razlogi, s katerimi v celoti soglaša tudi pritožbeno sodišče, pa je pojasnilo tudi, na čem temeljijo zaključki, da vzrok neizpolnitve posebnega pogoja na strani obsojenke ni v objektivnih okoliščinah, ki bi ji onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti. Ugotovljene namreč niso bile okoliščine, ki bi kazale, da je bila obsojenka (ves čas) nezmožna za delo, temveč je vzrok neizpolnitve obveznosti v njenem družbeno nesprejemljivem in povsem nekritičnem odnosu do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, kot je to zapisalo sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi. Kot je navedeno v točki 14 izpodbijane sodbe je namreč obsojenka dobro vedela, da ji v primeru neizpolnitve obveznosti grozi zaporna kazen, pa svoje obveznosti ni v določenem roku niti delno izpolnila, in to kljub temu, da je z določenimi sredstvi razpolagala, saj je prejemala nadomestila in regres, živela je sama v najemniškem stanovanju (točka 11 prvostopne sodbe), z mesečno najemnino 400,00 EUR, kljub temu, da je imela možnost živeti tudi pri starših, kot je to sama navedla. V tem času pa je prejemala tudi denarno nadomestilo, pa kljub temu ni izkazala prav nobenega namena oškodovancu povrniti vsaj minimalni znesek dolgovanega denarja. S plačilom dolgovanega zneska je pričela šele oktobra 2017, to je zatem, ko je rok za izpolnitev že potekel in zatem, ko je pooblaščenec oškodovanca že vložil predlog (24. 5. 2017) za preklic pogojne obsodbe. Ob vsem navedenem in razlogih, ki jih je v točkah 9 do 11 navedlo že prvostopno sodišče in glede na dejstvo, da za čas, ko bi naj obsojenka izpolnila obveznosti, torej do 2. 2. 2017, ne izhaja nezmožnost obsojenke za delo, kot je to obrazloženo tudi v točki 12 izpodbijane sodbe, ko torej tudi obsežno pritožbeno prikazovanje obsojenkinega zagovornika v smeri, da je bil poglavitni razlog, da obsojenka zaposlitve ni našla, njeno slabo zdravstveno stanje, zaradi katerega ni bila sposobna za nobeno delo, ne more prepričati in ko je prvostopno sodišče v točki 11 izpodbijane sodbe tudi pravilno ugotovilo, da obsojenka ves čas do tedaj, ko je bil uveden postopek za preklic pogojne obsodbe, ni plačala ničesar, posamezne zneske pa je začela plačevati v času, ko je bila že več kot dve leti prejemnica denarne socialne pomoči, kar kaže, da bi tudi sicer lahko predhodno že poravnala določene zneske ali vsaj plačala znatno več, pa pritožbi nikakor ne moreta omajati zaključkov prvostopnega sodišča, da obsojenka ni naredila vsega, da bi svojo obveznost, določeno v pogojni obsodbi, tudi dejansko izpolnila.

7. Pritožbeno sodišče pa ob tem, glede na obsojenkine insinuacije v smeri, da je sojenje na sodišču v Mariboru nepravično, ker je oškodovanec I. sodni izvedenec, da je bila obsojena kot da je goljufala in kot da je goljuf in lažnivec in pritožbeno primerjanje s sojenji v zadevah T., B., Š.... dodaja še, da je bila obsojenka s pravnomočno sodbo, ki je bila preizkušena tudi na Vrhovnem sodišču Republike Slovenije (I Ips 8864/2013 z dne 19. 11. 2015), spoznana za krivo kaznivega dejanja goljufije. In za kaznivo dejanje goljufije je v kazenskem zakonu določena zaporna kazen. Obsojenki je bila s tem, ko ji je bila izrečena pogojna obsodba, dana možnost, da se zaporu izogne pod pogojem, da v roku dveh let po pravnomočnosti sodbe oškodovancu povrne dolgovan denar. Obsojenka pa te možnosti ni izkoristila in do izteka roka 2. 2. 2017 oškodovancu, kot je že navedeno, ni vrnila niti evra. Sodišče je v zadevi razpisalo več narokov, obsojenki, ki je vedno znova obljubljala, da bo zneske poravnala, je celo podaljšalo rok za izpolnitev obveznosti, vendar naloženega pogoja obsojenka tudi v podaljšanem roku ni izpolnila. Kot je sicer že navedeno, je šele v postopku za preklic pogojne obsodbe pričela s plačevanjem minimalnih zneskov in je do naroka 14. 12. 2018, to je v treh letih in pol od pravnomočnosti sodbe in v šestih letih od storitve kaznivega dejanja oškodovancu vse skupaj plačala le 710,00 EUR, kar je glede na dolgovani znesek 20.000,00 EUR zanemarljivo.

8. Čeprav je res, kot to izpostavljata tako obsojenka, kot njen zagovornik, da je bila obsojenka dejansko brez zaposlitve, bila je tudi bolna, da se je zdravila tudi v bolnišnici in pri psihiatru, je večina obsojenkinih zdravstvenih težav, ki jih v svoji pritožbi obširno opisuje predvsem obsojenkin zagovornik, datumsko segala v obdobje 2017 in 2018, to pa je časovno obdobje, v katerem je rok za izpolnitev posebnega pogoja že zdavnaj potekel in navedeno torej ne more biti razlog za spremembo izpodbijane sodbe. In kot je to pravilno zaključilo tudi prvostopno sodišče v točki 12 izpodbijane sodbe, iz predložene zdravstvene dokumentacije ne izhaja obsojenkina nezmožnost za delo v času, ko bi morala izpolnila obveznosti. Pa tudi okoliščina, da je 2. 9. 2018 nastopila prestajanje zaporne kazni po neki drugi obsodbi, nima nobenega vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Do nastopa kazni bi namreč morala obsojenka že zdavnaj poravnati v pogojni obsodbi določen znesek. Kljub obsežnim pritožbenim navedbam obsojenke in njenega zagovornika pritožbeno sodišče torej soglaša tudi z zaključki, da vzroka za neizpolnitev posebnega pogoja ni iskati v objektivnih okoliščinah, ki bi obsojenki onemogočale pravočasno izpolnitev obveznosti, temveč v obsojenkinem nesprejemljivem odnosu do obravnavanega kaznivega dejanja in izrečene pravnomočne obsodbe, ki tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni dosegla svojega namena, zaradi česar se odločitev prvostopnega sodišča, ki je pogojno obsodbo preklicalo in obsojenki izreklo desetmesečno zaporno kazen, pokaže kot pravilna.

9. Ob navedenem, in ker pritožbi tudi v ostalem, glede odločilnih dejstev, ne navajata ničesar, kar bi lahko vzbudilo dvom v pravilnost zaključkov prvostopnega sodišča, je bilo potrebno pritožbi zavrniti kot neutemeljeni.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo kršitev zakona, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je odločilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

11. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, glede na to, da je obsojenka brez rednih sredstev za preživljanje in brez premoženja in trenutno na prestajanju zaporne kazni, jo je pritožbeno sodišče oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer plačila sodne takse.