Jedro

Čeprav je stečajni postopek nad delodajalcem končan, ima delavec interes, da se ugotovi, da je podana odpoved PZ iz poslovnega razloga nezakonita, ker so obstajali pogoji za prevzem po 73. členu ZDR.

Tudi če je stečajni postopek nad delodajalcem zaključen, ima delavec interes, da se ugotovi, da je bila redna odpoved PZ iz poslovnega razloga,podana pet mesecev pred stečajem, nezakonita.

V primeru nezakonitosti podane odpovedi ima delavec pravico zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja do dneva, ko mu je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja. V tem primeru bi mu stečajni upravitelj PZ lahko odpovedal s 15-dnevnim odpovednim rokom (1. odstavek 103. člena ZDR), če njegovo delo ne bi bilo več potrebno, do takrat pa bi delavec imel vse pravice iz delovnega razmerja.

Tudi v primeru, če je stečaj začet in končan istega dne (8.12.2003) po 99. členu ZPPSL, mora stečajni upravitelj ta dan šele podati odpoved PZ po 103. členu ZDR s 15-dnevnim odpovednim rokom. Če gre za stečaj podjetnika posameznika (s.p.), se za poplačilo terjatev upošteva premoženje, ki ga ima podjetnik posameznik ob uvedbi stečaja. Skladno z 5. točko 1. odstavka 19. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetnik posameznik upnikom odgovarja za škodo, ki je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli polnega poplačila terjatev v primeru kršitve 15. člena ZFP. Ta člen določa, da je prepovedana preusmeritev poslovanja oz.

finančnih tokov na drugo pravno osebo, na kar je delavec tekom postopka opozarjal.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi:

- v 1. točki izreka, - v 2. točki izreka glede zavrnitve zahtevka za vzpostavitev delovnega razmerja za čas od 7.8.2003 do 23.12.2003, vpisa delovne dobe za ta čas v delovno knjižico, priznanja vseh pravic iz delovnega razmerja za ta čas ter obračuna in izplačila plač, ki so zapadle v plačilo za ta čas z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, - v 3. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje,

- ter v 4. točki izreka in se v tem delu tožba zavrže. V ostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu (2. točka izreka - glede zavrnitve zahtevka za vrnitev nazaj na delo k toženi stranki, za vpis delovne dobe in priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas po 24.12.2003 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za vrnitev nazaj na delo na delovno mesto šivilje, za vzpostavitev delovnega razmerja od 7.8.2003 dalje, za obračun in izplačilo plač, prispevkov in davkov, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila, za vpis delovne dobe v delovno knjižico ter priznanje ostalih pravic iz delovnega razmerja, za povrnitev stroškov postopka in za ugotovitev, da je prevzemnica obveznosti tožene stranke družba X & Y d.o.o..

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo določbe Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) o solidarni odgovornosti delodajalke prevzemnice (družbe X & Y d.o.o.).

Moralo bi izvesti dokaze, ki so se nanašali na ugotovitev, da je ta družba prevzela ostale delavke tožene stranke, tožnice pa ne.

Sodišče prve stopnje bi moralo ugotoviti, ali je šlo za prevzem delavcev, ker bi tožnica lahko uveljavljala svoje zahtevke spričo stečaja nad toženo stranko pri prevzemnici. Tožena stranka je prenesla celotno aktivo, vključno z zaposlenimi na družbo prevzemnico, nad svojo dejavnostjo pa uvedla stečajni postopek. Z zaključkom le-tega se je razbremenila svojih obveznosti, ne more pa razbremeniti obveznosti tudi drugih subjektov. Brez ugotovitve, da je družba X & Y d.o.o. prevzemnica obveznosti, je tožnici odvzeta možnost, da zoper to družbo karkoli uveljavlja.

Ker sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejanskega stanja sploh ni ugotavljalo, predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga (pravilno: ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

Ugotovilo je, da je toženka tožnici odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Na podlagi odpovedi je tožnici delovno razmerje prenehalo 7.8.2003. Nad toženko kot samostojno podjetnico je bil dne 8.12.2003 začet in takoj zaključen stečajni postopek, nakar je bila toženka izbrisana s sklepom, ki je postal pravnomočen 6.1.2004, iz vpisnika samostojnih podjetnikov.

Tožničina terjatev je poslovna terjatev, ki izvira iz dejavnosti toženke kot samostojne podjetnice. V primeru stečaja nad samostojnim podjetnikom gre v stečajno maso po 4. odstavku 104. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l RS št. 67/93 - 52/99) le premoženje, ki ga ima samostojni podjetnik na dan uvedbe stečaja. Toženka je bila plačilno nesposobna, prezadolžena in brez premoženja, zato se je stečajni postopek takoj, ko je bil začet, tudi zaključil. Na podlagi navedenih ugotovitev in sklepanj je sodišče prve stopnje zahtevek zavrnilo. Stečajni postopek je zaključen, zato je menilo, da tožnica svojih poslovnih terjatev ne more več uspešno uveljavljati, saj bo toženka po uradni dolžnosti izbrisana iz registra samostojnih podjetnikov.

Tak zaključek je napačen, odločitev pa preuranjena. Samo dejstvo, da je stečajni postopek nad toženko zaključen, še ne zadošča za zaključek, da je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožnica ima pravico na ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, zlasti še, ker zatrjuje, da so obstajali pogoji za prevzem po 73. členu ZDR. Tožnica namreč zatrjuje, da je toženka poslovanje prenesla na družbo X & Y d.o.o., ki je tudi prevzela njene delavke, razen nje. Za prenos podjetja gre, kadar podjetje, katerega delovanje nadaljuje ali prevzame nov delodajalec, ohrani svojo identiteto, s čimer so mišljene iste ali podobne dejavnosti. Če je toženka res prenesla poslovne funkcije na drugo družbo, ki je prevzela tudi njene delavke (razen tožnice), ima tožnica pravico zahtevati ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kljub temu, da je bil nad toženko kasneje uveden in zaključen stečajni postopek. Tako 73. člen ZDR, kot tudi pravo Evropske skupnosti, konkretno Direktiva 77/187 o prenosu podjetij, urejajo varstvo pravic in obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi in iz delovnega razmerja v primeru spremembe delodajalca. Po citirani določbi in direktivi preidejo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku na delodajalca prevzemnika. V tem primeru ni odpovedi pogodbe o zaposlitvi oz. odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, če je prišlo do pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja na drugo podjetje.

Tudi če ni šlo za prenos podjetja ali dela podjetja, ima tožnica, kljub že zaključenemu stečajnemu postopku, pravni interes za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, podane pet mesecev pred stečajem. Če je bila odpoved nezakonita, ima pravico zahtevati obstoj delovnega razmerja in pravice, ki iz tega izhajajo, do dneva, ko bi ji delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, če bi ob začetku stečajnega postopka še bila zaposlena pri toženki (1. odstavek 103. člena ZDR).

Kljub temu, da se za poplačilo terjatev upnikov v stečajnem postopku upošteva le premoženje, ki ga ima samostojni podjetnik ob uvedbi stečajnega postopka, ni možno prezreti 19. člena Zakona o finančnem poslovanju (ZFP, Ur.l. RS št. 54/99 - 93/2002), ki določa odgovornost uprave za škodo upnikom v primeru stečaja (določbe zakona, ki se nanašajo na upravo, se smiselno uporabljajo tudi za podjetnika - 3. člen ZFP). Na tako odgovornost tožnica tudi nakazuje z navedbo v tožbi, da sta toženka kot samostojna podjetnica in družba X & Y d.o.o. le formalno ločeno poslovali, dejansko pa je šlo za eno in isto "ekonomsko enoto". Po 5. točki 1. odstavka 19. člena ZFP je podjetnik odgovoren upnikom za škodo, ki je nastala, ker v stečajnem postopku niso dosegli (polnega) poplačila terjatev tudi v primeru kršitev prepovedi iz 15. člena ZFP. V tem členu pa je določeno med drugim, da je prepovedana preusmeritev poslovanja oz. finančnih tokov na drugo obstoječo oz. novoustanovljeno pravno ali fizično osebo.

Glede na navedeno je odločitev, s katero je zavrnjen zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi preuranjena. Preuranjena je tudi zavrnitev zahtevka za priznanje delovnega razmerja in vseh pravic, ki iz njega izvirajo, za čas od 7.8.2003 do 23.12.2003. Stečajni postopek je bil začet in zaključen 8.12.2003 (99. člen ZPPSL). Po 1. odstavku 103. člena ZDR stečajni upravitelj lahko s 15 dnevnim odpovednim rokom odpove pogodbe o zaposlitvi delavcem, katerih delo ni več potrebno. Toženka ne posluje več, zato tožničino delo ni več potrebno. Če bi bila tožnica na dan začetka in zaključka stečaja še zaposlena pri toženki, bi ji na ta dan stečajni upravitelj odpovedal pogodbo o zaposlitvi; 15 dnevni odpovedni rok bi se iztekel 23.12.2003. Pravilna pa je odločitev o zavrnitvi zahtevka za vrnitev nazaj na delo in za priznanje pravic iz delovnega razmerja za čas po

23.12.2003. Toženka kot samostojna podjetnica je izbrisana iz vpisnika samostojnih podjetnikov, zato tožnice ne more vrniti nazaj na delo in ji tudi ne more priznati pravic iz delovnega razmerja za čas, v katerem ne bi bila zaposlena pri njej tudi v primeru, če zatrjevano nezakonite odpovedi ne bi bilo. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo zavrnilo in potrdilo ta del izpodbijane sodbe.

V zvezi z zahtevkom, ki se nanaša na družbo X & Y d.o.o. pritožbeno sodišče ugotavlja, da bi bil tak zahtevek lahko predmet tega spora le v primeru, če bi bila družba Joe & Luca d.o.o. tudi stranka v postopku. V delovnem sporu tožeča stranka lahko postavi zahtevek le zoper toženo stranko, ne pa tudi zoper osebo, ki ni stranka v postopku. Družba Joe & Luca d.o.o. v tem postopku ni stranka, zato meritorno odločanje o zahtevku, ki se nanaša nanjo, ni dopustno. Sodišče prve stopnje zato materialnopravno ni ravnalo pravilno, ker je zahtevek, ki se nanaša na družbo X & Y d.o.o. zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče ob upoštevanju 351. člena ZPP sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje ob upoštevanju dokaznih predlogov strank ugotovi, ali je obstajal resen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici dne 7.8.2003, nato pa ob upoštevanju zgoraj navedenih okoliščin o zahtevku ponovno odloči. Pri tem naj upošteva, da toženka, če je dejansko šlo za prenos podjetja v smislu 73. člena ZDR, tožnici za obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi ne odgovarja, saj so pravice prešle na prevzemnika.

Če pa ni bilo prenosa podjetja in bo ugotovljeno, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi kljub temu nezakonita, je tožnica upravičena do priznanja delovne dobe pri toženi stranki do 23.12.2003, ob pogojih iz 19. člena ZFP pa tudi do zapadlih prejemkov iz delovnega razmerja do tega datuma.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.