Jedro

Revizija navaja, da je bilo "na podlagi napačnih dejanskih zaključkov tudi materialno pravo napačno uporabljeno". S tem povsem določno izpodbija dejanske ugotovitve, kar ni dovoljen revizijski razlog.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VII Ig 975/95 z dne 5.7.1995 pod točko 1. v veljavi za glavnico v znesku 24.481.823,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 30.6.1995 do plačila in pod točko 3. za stroške izvršilnega postopka v znesku 233.300,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 5.7.1995 dalje do plačila. V presežku se navedeni sklep razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. Toženi stranki je naložilo še pravdne stroške v znesku 287.731,50 SIT z zamudnimi obrestmi od 23.4.1997 do plačila.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo obema pritožbama. Sodbo prve stopnje je v 1. odstavku izreka razveljavilo v delu, s katerim je bilo odločeno, da ostane v veljavi sklep o izvršbi za znesek 21.407.785,50 SIT in za stroške izvršilnega postopka v znesku 233.000,00 SIT, oboje z zamudnimi obrestmi. Razveljavilo je tudi izrek o pravdnih stroških. Zaradi pritožbe tožeče stranke pa je razveljavilo zavrnilni del sodbe za 419.533,40 SIT. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem pa je obe pritožbi zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje. V zvezi z zavrnitvijo pritožb je svojo odločitev obrazložilo tudi z ugotovitvijo, da je bil K. pooblaščen za podpis zavarovalnih pogodb. To je potrdil direktor tožene stranke P. B. Proti sodbi druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni izpodbijano sodbo tako, da bo v celoti ugodeno pritožbi tožene stranke. Navaja, da sta obe sodišči napačno presodili ugovor tožene stranke, da zavarovalne pogodbe niso veljavne, ker jih ni podpisala pooblaščena oseba. V zvezi s tem trdi, da je bilo na podlagi napačnih dejanskih zaključkov tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Navaja, da je zavarovalne pogodbe podpisal vodja splošne službe M. K., ki ni imel pooblastila. Izpovedbe priče B. ni mogoče upoštevati, saj tedaj še ni bil zaposlen pri toženi stranki.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1999 (Ur.l. RS št. 26/99) v tem gospodarskem sporu uporabilo Zakon o pravdnem postopku iz leta 1977 (Ur.l. SFRJ št. 4/77 do 27/90) - v nadaljnjem ZPP.

Revizija navaja, da je bilo "na podlagi napačnih dejanskih zaključkov tudi materialno pravo napačno uporabljeno". S tem povsem določno izpodbija dejanske ugotovitve, kar tudi sicer izhaja iz nadaljnje vsebine revizije. Revizija navaja, da izpovedbe priče B. o tem, da je bil K. pooblaščen za sklepanje teh pogodb, ni mogoče upoštevati, ker B. takrat še ni bil zaposlen pri toženi stranki. S tem izpodbija dokazno oceno. Tega revizijsko sodišče ne more upoštevati, ker izpodbijanje dejanskega stanja ni dovoljen revizijski razlog. V zvezi s tem že izhodišče revizije ni pravilno. Če namreč z izpodbijano sodbo ne bi bilo popolno ugotovljeno dejansko stanje zato, ker je sodišče zadevo obravnavalo materialnopravno napačno, bi bil to po 2. odstavku 395. člena ZPP razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe. Če pa sodišče spor materialnopravno pravilno opredeli in je odločitev odvisna samo od tega, katera dejstva šteje za dokazana, tega z revizijo ni mogoče izpobijati, ker 3. odstavek 385. člena ZPP izrečno izključuje uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja kot dovoljen revizijski razlog. V obravnavanem primeru to pomeni, da se izpodbijana sodba pravilno ukvarja z ugovorom tožene stranke, da M. K. ni bil pooblaščen za sklepanje zavarovalnih pogodb. Če bi se ta ugovor izkazal za resničen, tiste pogodbe, ki jih je podpisal K., tožene stranke ne bi zavezovale (88. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Ker je na podlagi izpovedbe direktorja tožene stranke, zaslišanega kot stranke, ugotovljeno obratno, je torej pravilna odločitev izpodbijane sodbe, da pogodbe toženo stranko zavezujejo (85. člen ZOR). Trditve, da K. ni bil poblaščen za sklepanje pogodb, pa v revizijskem postopku ni mogoče preizkusiti, ker se nanaša na dejansko vprašanje, ki sta ga sodišči prve in druge stopnje rešili na podlagi ocene izvedenih dokazov (3. odstavek 385. člena ZPP).

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako niso podani razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke kot neutemeljeno (393. člen ZPP).