Jedro

Odpravnina delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, predstavlja terjatev, ki se poravna iz stroškov stečajnega postopka, kamor spadajo vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (158. člen ZPPSL), zato ni pomembno, ali je tožba vložena v rokih iz 144. člena ZPPSL. Gre za dajatveno tožbo, ki se nanaša na obveznosti tožene stranke, ki so nastale med stečajnim postopkom in spadajo med stroške stečajnega postopka. Glede na 159. člen ZPPSL se le za zavarovanje izplačila prerekanih terjatev izloči iz razdelitvene mase sorazmeren del sredstev za upnike, ki so za uveljavitev svoje terjatve pravočasno začeli poseben postopek.

Rezervacija sredstev za sporne terjatve iz naslova odpravnine, ki se štejejo za stroške stečajnega postopka, v zakonu ni predvidena. Ker tožena stranka v stečaju lahko na delitvenem naroku razdeli sredstva ostalim upnikom, je podan pogoj za izdajo začasne odredbe prepovedi razdelitve stečajne mase do višine vtoževane terjatve iz naslova odpravnine.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se na predlog tožeče stranke izda naslednja začasna odredba: " Toženi stranki S. O. d.o.o., L. - v stečaju se v zavarovanje terjatve tožnika F. D., do pravnomočnosti sodbe v predmetni zadevi prepoveduje razdelitev stečajne mase v stečaju, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v L., opr.št. XY, do višine vtoževane terjatve, to je do zneska 1.914.758,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1999 do plačila."

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi sodišče v zavarovanje tožnikove terjatve iz naslova odpravnine zaradi prenehanja delovnega razmerja zaradi začetka stečaja prepovedalo toženi stranki razdelitev stečajne mase do višine vtoževane terjatve, to je do zneska 1.914.758,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.12.1999 do plačila. Zavzelo je stališče, da ni izkazana verjetnost obstoja terjatve za plačilo odpravnine in da tudi drugi pogoji za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 19. člena ZDSS ter po 270. čl. ZIZ niso podani.

Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in ugodi predlogu tožeče stranke za izdajo začasne odredbe. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka ponovno vložila tožbo v obravnavani zadevi ob upoštevanju stališča, ki ga je VDSS zavzelo v zadevi opr. št. Pdp 1716/2001 z dne 21.3.2002, da je možno odpravnino uveljavljati tudi kot dajatveni zahtevek neposredno od stečajnega dolžnika tudi po 15-dnevnem roku od obvestila o prerekanju terjatve. Izpodbijani sklep pa temelji prav na ugotovitvi, da je tožba prepozna. Prvostopenjsko sodišče se ni opredelilo do stališča VDSS, ki je bilo izrecno citirano. Zato naj se pritožbeno sodišče opredeli do vprašanja pravočasnosti predmetne dajatvene tožbe. Izpodbijani sklep je tudi nepopolno ugotovil dejansko stanje. Sodišče je sicer poskusilo opraviti poizvedbe, ali je bil sklep o napotitvi na pravdo z dne 23.11.1999 vročen odvetniku E. L., vendar ni počakalo na odgovor oz. ni vpogledalo v spis. V kolikor bi to storilo, bi ugotovilo, da v spisu ni izkazana vročitev sklepa o napotitvi na pravdo odvetniku, ki je kot pooblaščenec za prijavo terjatve v stečajnem postopku vložil tožbo pri naslovnem sodišču opr. št. II Pd 36/2000, ki je bila kasneje zavržena, ker mu pooblastila niso bila priznana kot veljavna, vendar ne na podlagi pravilno vročenega sklepa o napotitvi, ampak na podlagi obvestila enega izmed delavcev. Tožba v nobenem primeru ne more biti prepozna, tudi če bi morala biti vložena v roku 15 dni po vročitvi sklepa o napotitvi na pravdo. Izpodbijani sklep se tudi ni opredelil do vsebinske utemeljenosti zahtevka za odpravnino, ker mu ni priznal pravočasnosti. Delavcem ob prenehanju delovnega razmerja zaradi stečaja po sedanji sodni praksi nedvomno pripada odpravnina. Izpodbijani sklep je tudi nepravilno ocenil nevarnost za nenadomestljivo škodo. Res je stečajno sodišče sprejelo sklep, da se do revizije v zadevi II Pd 36/2000 počaka z delitvijo, vendar je tožena stranka napačno navajala, da o reviziji še ni bilo odločeno. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da je bilo o reviziji že odločeno, vendar s tem v zvezi le ugotavlja, da tožena stranka sredstva ima in jih tudi obrestuje. Ta hip jih res ima, vendar pa jih na delitvenem naroku lahko razdeli ostalim upnikom. Če ne bi bilo predlagane začasne odredbe, bi se lahko zgodilo, da tožeča stranka ne bi prejela nič, kljub pričakovanemu uspehu v tej pravdi. Nasprotno pa v primeru izdaje predlagane začasne odredbe drugim upnikom in stečajnemu dolžniku ne bi nastala nobena škoda zaradi odloga delitve, saj bi zaradi obrestovanja prejeli več. Zakonski pogoj za začasno odredbo ni samovoljno ravnanje dolžnika, ampak objektivna nevarnost, da do odtujitve pride. Stečajni dolžnik pa mora po zakonu razdeliti stečajno maso, če za to ni nobene pravne ovire.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbi navaja, da je predlagana začasna odredba popolnoma nepotrebna, ker je stečajni senat sklenil, da se do pravnomočnosti sodbe v zadevi opr. št. II Pd 36/00, ki je nadpisani zadevi istovetna pravda, prepoveduje razdelitev stečajne mase v stečaju. Glede pogojev za začasno odredbo pa navaja, da navedbe tožeče stranke govorijo zgolj o abstraktno podani nevarnosti, ki ni zadosten razlog za ugoditev predlogu za začasno odredbo. Ker je tožena stranka v stečajnem postopku, bi bil denar razdeljen med upnike le po sklepu stečajnega senata ob predpostavki, da bi tako predlagal stečajni upravitelj in če bi stečajni senat tako odločil. V danem primeru gre bolj za podvajanje pravnih sredstev in poti, saj je tožeča stranka morda v dvomu, ali bo v tem postopku sploh uspela.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je zavzelo stališče, da v obravnavani zadevi ni izkazana verjetnost obstoja terjatve na plačilo odpravnine, ker je tožba prepozno vložena. Ugotovilo je, da je tožeča stranka iz istega dejanskega in pravnega temelja na podlagi napotitvenega sklepa z dne 23.11.1999, dne 28.1.2000 že vložila tožbo na ugotovitev prerekane terjatve. Zadeva, ki se je pred prvostopenjskim sodiščem vodila pod opr. št. Pd 36/2000, je bila že pravnomočno končana z zavrženjem tožbe. Tožeča stranka je po mnenju prvostopenjskega sodišča nedvomno vložila tožbo na plačilo odpravnine v obravnavani zadevi II Pd 1496/2002 po poteku 15-dnevnega roka (od vročitve napotitvenega sklepa), zato ni podana procesna predpostavka pavočasno vložene tožbe. Pri tem, kot je navedeno v razlogih izpodbijanega sklepa, ni bistveno, da v obravnavani zadevi tožnik uveljavlja dajatveni zahtevek, v zadevi II Pd 36/2000 pa je uveljavljal ugotovitveni zahtevek, saj sta tožbi vsebinsko enaki.

Stališče prvostopenjskega sodišča, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker je tožba prepozno vložena, je zmotno. Pritožbeno sodišče namreč meni, da ima tožena stranka prav, ko zatrjuje, da tožba v obravnavani zadevi ni prepozno vložena. Pritožbeno sodišče je v podobnih sporih kot je obravnavani individualni delovni spor, ki se nanašajo na plačilo odpravnine delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi začetka stečajnega postopka po uveljavitvi novele Zakona o jamstvenem in preživninskem skladu RS iz leta 1999 (ZJSRS-C, Ur.l. RS št. 53/99), že zavzelo stališče, da imajo ti delavci po določbi 19. člena novele ZJSRS pravico do odpravnine v višini in pod pogoji, kot jo imajo delavci, ki jim je prenehalo delovno razmerje zaradi nujnih operativnih razlogov (po določbah 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93 - ZDR). Glede narave terjatve iz naslova odpravnine, ki jo uveljavlja delavec, ki mu je delovno razmerje prenehalo zaradi uvedbe stečajnega postopka (to je zaradi insolventnosti delodajalca), pa je v zadevi Pdp 1716/2001 z dne 21.3.2002, na katero se sklicuje tožnik v pritožbi, VDSS v razlogih svojega sklepa med drugim zapisalo: "V primeru začetka stečaja pravica do odpravnine šele nastane, kar pomeni, da ne gre za terjatev, ki bi jo lahko izenačili z večino ostalih terjatev - to je terjatev, ki nastanejo pred stečajnim postopkom, med drugim tudi privilegiranimi terjatvami po 2. odstavku 160. člena Zakona o prisilini poravnavi, stečaju in likvidaciji ( ZPPSL, Ur.l. RS št. 67/93-52/99). Izdatke iz naslova odpravnin kot izdatke, ki nastanejo zaradi začetka stečajnega postopka, je namreč potrebno uvrstiti med stroške stečajnega postopka, tovrstnih terjatev v stečajnem postopku (za razliko od ostalih terjatev) pa ni potrebno posebej prijaviti oz. zanje ne velja obveznost prijave v dveh mesecih od začetka stečajnega postopka. Stečajni upravitelj jih bo moral izplačati že na podlagi zakona, pred oblikovanjem razdelitvene mase. Zato je v takšnem primeru možna tudi vložitev naknadne tožbe z dajatvenim zahtevkom." Iz navedenega torej izhaja, da odpravnina delavcem, ki jim je delovno razmerje prenehalo zaradi stečaja, predstavlja terjatev, ki se poravna iz stroškov stečajnega postopka, kamor spadajo vse obveznosti stečajnega dolžnika, ki nastanejo po začetku stečajnega postopka (158. člen ZPLPSL). Za obravnavani individualni spor to pomeni, da je tožba pravočasna, saj ni pomembno, ali je bila vložena v rokih iz 144. člena ZPPSL ali ne. Gre za dajatveno tožbo, ki se nanaša na obveznosti tožene stranke, ki so nastale med stečajnim postopkom in spadajo med stroške stečajnega postopka. Na pravočasnost in dopustnost tožbe tudi ne vpliva odločitev v sporu II Pd 36/2000, v katerem je tudi tožnik F. D. - skupaj z ostalimi delavci tožene stranke - vložil tožbo za ugotovitev obstoja prerekane terjatve iz naslova odpravnine v znesku 1.914.758,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 2.9.1999 dalje do plačila (na podlagi napotitvenega sklepa Okrožnega sodišča v L. opr. št. St. XY ). V navedeni zadevi je bila namreč tožba zavržena s pravnomočnim sklepom DSS v Ljubljani, opr. št. II Pd 36/2000, potrjenim s sklepom VDSS, opr. št. Pdp 1628/2000 z dne 13.4.2001, revizije pa so bile zavrnjene (sklep VS RS opr. št. VIII Ips 209/2001 z dne 21.5.2002).

Tožba v obravnavani zadevi je torej pravočasno vložena, pa tudi sicer je terjatev verjetno izkazana tako po temelju kot po višini. Tožniku je prenehalo delovno razmerje zaradi začetka stečajnega postopka nad toženo stranko, zato je upravičen do odpravnine po določbah citiranih predpisov. Iz podatkov v spisu izhaja, da znaša odpravnina, ki jo vtožuje tožnik za 27 let delovne dobe pri toženi stranki, 1.914.758,00 SIT. Niti iz podatkov v spisu niti iz pripravljalne vloge tožene stranke oz. odgovora na pritožbo pa ni razvidno, da bi bila višina vtoževane terjatve sporna. Podan je torej prvi pogoj za začasno odredbo po 1. odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98 do 75/02). Poleg tega pa je po stališču pritožbenega sodišča tožnik verjetno izkazal tudi drugi pogoj (iz 2. odstavka istega člena ZIZ), to je nevarnost, da bo zaradi razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritrditi je namreč potrebno tožniku, ki v pritožbi zatrjuje, da lahko tožena stranka na delitvenem naroku sredstva razdeli ostalim upnikom. Glede na 159. člen ZPPSL se le za zavarovanje izplačila prerekanih terjatev izloči iz razdelitvene mase sorazmeren del sredstev za upnike, ki so za uveljavitev svoje terjatve pravočasno začeli poseben postopek. Zato je bilo zavarovano izplačilo prerekane terjatve, ki jo je v sporu II Pd 36/2000 uveljavljal tožnik, do pravnomočne rešitve tega spora. Rezervacija sredstev za sporne terjatve, ki se nanašajo na stroške stečajnega postopka (in ne na prerekane terjatve upnikov, ki so za uveljavitev terjatev pravočasno začeli postopek), pa v zakonu ni predvidena (čeprav je glede take terjatve v teku pravda). Ker sklep stečajnega senata o prepovedi razdelitve stečajne mase v stečaju do pravnomočnosti sodbe v zadevi opr. št. II Pd 36/2000 oz. do končne odločitve o reviziji, na katerega se sklicuje tožena stranka, očitno ne more več veljati, ker je revizijski postopek že končan (s sklepom VS RS z dne 21.5.2002), ni mogoče pritrditi toženi stranki, da je začasna odredba nepotrebna.

Ker so v obravnavani zadevi podani pogoji za izdajo začasne odredbe na predlog stranke po 270. členu ZIZ, ni potrebno preverjati obstoja pogojev iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS št. 19/94 - ZDSS).

Ker odločitev prvostopenjskega sodišča temelji na napačni pravni presoji, je izpodbijani sklep nepravilen. Zato je pritožbeno sodišče ob ugotovitvi, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani, pritožbi ugodilo in spremenilo izpodbijani sklep tako, da je izdalo predlagano začasno odredbo (3. točka 365. člena, 4. točka 358. člena v zvezi s 366. čl. ZPP).