Jedro

Pričakovanje drugačne (za stranko ugodne) dokazne ocene ni utemeljen razlog, zaradi katerega stranka ne bi mogla pravočasno predlagati izvedbe dokaza ali njegove dopolnitve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova v pretežnem delu ugodilo tožnikovemu zahtevku ter tožencu naložilo, naj mu plača tolarsko protivrednost 20.000 DEM z obrestmi po obrestni meri, po kateri so se povprečno obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled pri bankah v Zagrebu, ki tečejo od 14.11.1990 dalje. Višji obrestni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik tožencu 13.11.1989 posodil 20.000 DEM, toženec pa mu tega zneska ni vrnil. Pritožbeno sodišče je sprejelo dokazno oceno sodišča prve stopnje, zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Zoper to sodbo vlaga revizijo tožena stranka. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da bo toženčevi pritožbi ugodeno, sodba sodišča prve stopnje pa bodisi razveljavljena bodisi tako spremenjena, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen. Revident se zaveda, da revizije ni mogoče vložiti zaradi napačno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, a vendar vztraja, da od tožnika ni nikoli prejel nobenega posojila. Čeprav je v pritožbi zelo podrobno opisal celotno zadevo ter s tem zanesljivo ovrgel pravilnost in utemeljenost prvostopne odločitve, se pritožbeno sodišče ni kaj dosti pečalo z vsebino pritožbe. Več ali manj pavšalno se je sklicevalo na sodbo prvega sodišča ter svoje stališče obrazložilo z navedbo, da glede pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje nima nikakršnih pomislekov in jo zato v celoti sprejema. Takšno razlogovanje pa je nedvomno pomanjkljivo, saj bi moralo pritožbeno sodišče natančno odgovoriti na vsa v pritožbi zastavljena vprašanja.

Revident ponovno opozarja, da je izrek prvostopne sodbe nejasen in neizvršljiv in sicer v delu, ki se nanaša na obrestni zahtevek. Obrestna mera je zastavljena pavšalno in nedoločeno.

Revident se ne strinja tudi s stališčem pritožbenega sodišča, ki je zavrnilo toženčev dokazni predlog s soočenjem tožnika, prič in toženca. Toženec je bil namreč prepričan, da bo prvostopno sodišče z lahkoto ugotovilo, da tožnikova izpovedba, kakor tudi izpovedbe njegovih prič niso pravilne in resnične ter da bo sodišče sprejelo pričanje M. P. Zaradi tega se je pojavila utemeljena potreba za izvedbo soočenja šele po vročitvi prvostopne sodbe, ki je brez sleherne potrebe in podlage odrekla verodostojnost toženčevi ženi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen Zakona o pravdnem postopku; Uradni list RS št. 26/99 do Uradni list RS št. 90-3859/2005; ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Kot ugotavlja že sam revident, revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga izpodbijane sodbe. Na dejanske navedbe, ki se tako ugotovljenemu dejanskemu stanju zoperstavljajo ter vztrajajo pri dejanski tezi, ki je v postopku propadla, revizijsko sodišče ne bo odgovarjalo.

Drugače je z revizijskim razlogom bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Ta razlog je (sicer v omejenem obsegu - prim. 1. in 2. točko prvega odstavka 370. člena ZPP) dovoljeno uveljavljati tudi v reviziji. Vendar pa sodišče nanj ne pazi po uradni dolžnosti. To pa pomeni, da ga mora uveljavljati revident. Uveljavljanje tega revizijskega razloga mora biti opredeljeno in konkretizirano. Le tako namreč lahko revizijsko sodišče nanj sploh vsebinsko odgovori. Na pavšalen očitek je mogoč le pavšalen odgovor. Zato ne zadošča, da tožnik očitek o bistveni kršitvi le navrže ali pa se celo le sklicuje na procesno pravilo, ki bi naj bilo prekršeno. Takšen revizijski razlog bi namreč revizijskemu sodišču nalagal, da v pravdnem gradivu samo raziskuje ali in v čem je podana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. To pa bi pomenilo preizkus po uradni dolžnosti.

Tak, pavšalen, je tudi revizijski očitek v obravnavani zadevi, ko revident pritožbenemu sodišču očita, da ni odgovorilo na vsa v pritožbi zastavljena vprašanja. Tak očitek pa ni le pavšalen, marveč je tudi nesklepčen. Pritožbenemu sodišču namreč ni treba odgovarjati na vse pritožbene navedbe, marveč le na tiste, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Da je pritožbeno sodišče na pritožbene navedbe odgovarjalo, je iz sodbe sodišča druge stopnje razvidno, tega, na katero pritožbeno navedbo odločilnega pomena pritožbeno sodišče ni odgovorilo, pa revident ne pojasni. Revident pove le to, da je "celotno zadevo podrobno opisal", pritožbeno sodišče pa da se je "več ali manj pavšalno sklicevalo na sodbo sodišča prve stopnje". Če ima revident pri tem v mislih opis svoje teze dejanskega stanja, mu je moč odgovoriti le to, da v primeru, kadar pritožbeno sodišče dokazno oceno prvega sodišča sprejme, o tem po naravi stvari ne more napisati kaj posebnega. Lahko bi jo kvečjemu ponovilo, kar ne bi imelo nikakršnega smisla. Poleg tega za kaj takšnega tudi ni razloga. Dokazna ocena kot takšna je bila stranki predstavljena, preizkusila jo je še inštanca, povedala da se z njo strinja ter poudarila, da je tehtna, izčrpna in prepričljiva. S tem je bila stranki zagotovljena pravica do dvostopenjskega sojenja.

Na očitek o neizvršljivosti in nejasnosti izreka sodbe je revidentu odgovorilo že pritožbeno sodišče. Revizijsko sodišče k temu nima kaj bistvenega dodati. Sodišče prve stopnje je z dikcijo "obrestna mera, po kateri so se povprečno obrestovale devizne hranilne vloge v nemških markah na vpogled pri bankah v Zagrebu" le konkretiziralo zakonsko določbo tretjega odstavka 399. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št.29/1978 do Uradni list RS, št. 87/2002; ZOR). Na ta način je pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče je s tem, ko je v pritožbi predlagane dokaze (uporaba poligrafa in izvedba soočenja) opredelilo kot prepozne in zato nedovoljene, pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Pravica navajanja novot (ius novorum) je izjema, ki je dopustna le ob dveh pogojih. Prvi je procesne narave ter od pritožnika terja, da že ob predložitvi novega dokaza obrazloži, zakaj dokaza brez svoje krivde ni mogel predložiti že prej. Drug pogoj pa je, da je takšna obrazložitev tudi utemeljena. To pomeni, da morajo biti dejstva v njej resnična (prim. drugi odstavek 337. člena ZPP) in takšna, da pritožnikovo dotlejšnjo pasivnost opravičujejo. V obravnavani zadevi ni bil izpolnjen ne prvi ne drugi pogoj. Revident šele sedaj, v reviziji pojasnjuje, zakaj soočenja strank in prič ni predlagal že prej. Takšni razlogi niso pravočasni, pa tudi utemeljeni ne. Pričakovanje drugačne (za stranko ugodne) dokazne ocene ni utemeljen razlog, zaradi katerega stranka ne bi mogla pravočasno predlagati izvedbe dokaza ali njegove dopolnitve (soočenje je dopolnitev dokaza z zaslišanjem priče ali stranke).

Ker niso podani ne razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, ne razlogi, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).