Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnik upravičen do vračila trošarine po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZTro, ki je bila plačana dne 16. 4. 2009 po samoprijavi za trošarinski izdelek, ki ga je tožnik kot oproščeni uporabnik nabavil brez plačila trošarine (v režimu odloga plačila trošarine) v mesecu novembru 2008. Tožnik je kot imetnik dovoljenja oproščenega uporabnika TI bil dolžan nastopati le v tej vlogi, drugačna interpretacija bi bila v nasprotju z izdanim dovoljenjem in določbami ZTro glede statusa oproščenega uporabnika. Peti odstavek 27. člena ZTro prav za primer, kot je obravnavani, predvideva spremembo količin na podlagi naknadnega zahtevka oproščenega uporabnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Ljubljana zavrnil zahtevek tožnika za vračilo trošarine za marec 2009, ki ga je tožnik vložil 15. 4. 2009 po 4. točki 1. odstavka 30. člena in 2. točki 1. odstavka 55. člena Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 84/98 do 41/09, v nadaljevanju ZTro) v skupnem znesku 176.427,43 EUR. Carinski organ se sklicuje na 4. točko 1. odstavka 30. člena ZTro, po kateri ima pravico do vračila plačane trošarine oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma ob vnosu iz druge države članice, uporabljeni pa so bili za namene iz 44. člena in iz prvega odstavka 55. člena tega zakona in 2. točko 1. odstavka 55. člena ZTro ter 6. odstavek 41. člena in 1. odstavek 36. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o trošarinah (Uradni list RS, št. 49/04 in 17/2007, v nadaljevanju Pravilnik), ki ju citira. Ob pregledovanju dejanske nabave trošarinskega izdelka (TI) v režimu odloga plačila trošarine v letu 2008 v okviru odobrenih količin, je carinski organ ugotovil, da je tožnik v letu 2008 presegel odobrene količine TI in je v aprilu vložil samoprijavo, po kateri je obračunal in plačal trošarino v skupnem znesku 184.890,45 EUR (cca. 33.084,79 ton).

Tožnik je bil s seznanitvenim zapisnikom z dne 27. 7. 2009 seznanjen, da ni upravičen do vračila trošarine na podlagi 30. člena ZTro. Dovoljenje za oproščenega uporabnika se v skladu s 27. členom ZTro izda osebi, ki opravlja dejavnost, pri kateri uporablja trošarinske izdelke za namene iz 44. člena ali 55. člena tega ZTro. Na podlagi pridobljenega dovoljenja sme oproščeni uporabnik nabavljati trošarinske izdelke brez plačila trošarine, vendar le v okviru dovoljenja. Skladno s 5. odstavkom 27. člena ZTro je sprememba količin v obdobju, na katerega se dovoljenje nanaša in odobritev za naslednje obdobje, mogoča le na podlagi naknadnega zahtevka.

Če oseba, ki izvaja dejavnost iz 44. člena ali 55. člena ZTro, ne zaprosi za dovoljenje za oproščenega uporabnika, lahko za trošarinske izdelke, ki jih je uporabila v oproščene namene, uveljavlja vračilo trošarine na podlagi 4. točke 1. odstavka 30. člena ZTro. Vračilo trošarine je upravičeno le, če je oseba pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu oziroma vnosu iz druge države članice in jih je uporabila za namene iz 44. člena ali iz 1. odstavka 55. člena ZTro. Izpolnjena morata biti oba pogoja in sicer nabava trošarinskih izdelkov po ceni z vključeno trošarino ali plačilom trošarine ob uvozu ter njihova poraba za oproščene namene.

Pritožbeni organ se z odločitvijo prvostopenjskega organa strinja. Ni sporno, da je tožnik v novembru 2008 v skladu z dovoljenjem za oproščenega uporabnika TI nabavil 33.084,79 ton rjavega premoga, za katerega ob nabavi ni bila plačana trošarina in da je od te količine, za namene iz 55. člena ZTro, v marcu 2009 porabil 31.952,23 ton rjavega premoga, za katerega je 16. 4. 2009 ob samoprijavi plačal trošarino in obresti v smislu določb 55. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, dalje ZDavP-2).

Tožnikovo zatrjevanje, da z uvozom presežnih količin premoga v novembru 2008 ni imel več položaja oproščenega uporabnika po 26. členu ZTro je zmotno, enako kot stališče, da dovoljenje samo po sebi tudi ne izključuje uveljavljanja vračila plačane trošarine na navedeni podlagi. Pritožbeni organ se sklicuje na vsebino izdanega dovoljenja za oproščenega uporabnika, ki ga je tožnik pridobil 13. 1. 2000, razširjeno 27. 5. 2004 na v tem postopku sporno trošarinsko blago. Tožnik po 5. odstavku 27. člena ZTro ni vložil zahtevka za spremembo količin, dovoljenje mu ni prenehalo veljati, na nobenega izmed načinov, ki jih določa 28. člen ZTro. Stališče tožnika, da ni nikjer opredeljeno, da določena oseba sme pridobivati le točno zakonsko omejeno količino toplotne energije, ni pravilno, saj v tem primeru ne bi bilo potrebe, da so dovoljene količine, ki jih v vlogi za izdajo dovoljenja navede tožnik sam, sestavni del dovoljenja oproščenega uporabnika (2. odstavek 27. člena ZTro).

Po mnenju pritožbenega organa bi tožnik le v primeru, če bi mu prenehalo veljati dovoljenje za oproščenega uporabnika, začel pridobivati TI po ceni z vključeno trošarino ali bi trošarino zanje plačal ob uvozu oz. vnosu za namene iz 44. člena in 1. odstavka 55. člena ZTro, lahko uveljavljal vračilo trošarine po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZTro. Oba načina uveljavljanja oprostitev se med seboj izključujta. Protidajatev za samoprijavo je oprostitev na prekrškovni ravni (399. člen ZDavP-2). Odločba Ustavnega sodišča št. I U 239/04-13 z dne 19. 10. 2006 se nanaša na drugačno dejansko stanje.

Tožeča stranka vlaga tožbo, v kateri uveljavlja nepravilno ugotovljeno dejansko stanje, nepravilno uporabo materialnega prava in kršitev določb postopka. Ne strinja se z zaključki carinskega organa glede nezdružljivosti statusa oproščenega trošarinskega uporabnika s pravico do vračila trošarine na podlagi 30. člena ZTro. Carinski organ nepravilno povezuje tožnikov status oproščenega trošarinskega uporabnika in njegovo pravico do vračila trošarine po 30. členu ZTro za uvoz, ki ga tožnik ni opravil kot oproščeni trošarinski uporabnik. Ni sporno, da je za leto 2008 imel dovoljenje in položaj oproščenega uporabnika po 27. členu ZTro. Tožnik je za leto 2008 nabavil količine premoga, ki so z uvozom v mesecu novembru 2008 presegle tiste, ki so bile navedene v dovoljenju carinskega organa. Z uvozom preseženih količin ni imel več položaja oproščenega uporabnika in je bil zaradi tega dolžan plačati trošarino ob uvozu. Tožnik je aprila 2009 na podlagi samoprijave plačal trošarino od uvoza za preseženo količino premoga, v obrazcu TRO-E2 je označil, da plačuje trošarino kot uvoznik.

Izpodbijana odločba temelji na nepravilnem tolmačenju 30. člena ZTro. Tožeča stranka se ne strinja da se omenjena načina uveljavljanja oprostitev izključujeta. Citira 30. člen ZTro, ki tudi ne predpisuje obligatornosti prošnje za dovoljenje za oproščenega uporabnika, za osebe, ki se ukvarjajo z dejavnostjo iz 55. člena ZTro. Tožeča stranka se je v novembru 2008 lahko prosto odločila med izbiro, ali bo zaprosila za povečanje količin v statusu oproščenega trošarinskega uporabnika, ali pa bo trošarino od uvoza plačala in zahtevala vračilo. Za pravico do vračila trošarine je potrebno izpolniti le dva pogoja: nabava trošarinskih izdelkov po ceni z vključeno trošarino ali plačilom trošarine ob uvozu (tožeča stranka je trošarino nesporno plačala na podlagi samoprijave, ki ima retroaktiven učinek – kot da bi jo plačala ob uvozu) in njihova poraba za oproščene namene (tožeča stranka je premog nesporno uporabila za namene iz 55. člena ZTro). Domnevna kolizija med položajem oproščenega trošarinskega uporabnika ter njegovo pravico, da zahteva vračilo trošarine, ki jo je dejansko plačal, bi bila tudi v nasprotju z ustavnim načelom enakosti pred zakonom in pravice do enakega sodnega varstva (14. člen in 22. člen Ustave RS). Za razlikovanje med položaji oseb, ki so v bistvenih elementih enaki, mora imeti zakonodajalec razumni razlog (sodba Ustavnega sodišča št. U-I-239/04-13).

Namen instituta samoprijave je spodbuditi davčne zavezance, da kasneje ugotovljene nepravilnosti v davčnih obračunih oziroma davčni napovedi sporočijo davčnemu organu in se tako izognejo kazni za prekršek, davčni zavezanec mora plačati tudi obresti. Po mnenju tožnika samoprijava učinkuje retroaktivno in se z vidika plačila trošarine šteje kot da bi jo zavezanec plačal ob uvozu. Plačilo na podlagi samoprijave pravice do vračila trošarine ne izključuje. Sklicuje se na pojasnilo DURS z dne 16. 10. 2007. Carinskemu organu očita, da se ni opredelil do argumentiranih pripomb tožnika na seznanitveni zapisnik z dejanskim stanjem, ter da izpodbijana odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču predlaga, da v sporu polne jurisdikcije tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi in ugodi zahtevku na vračilo plačane trošarine, z zakonitimi zamudnimi obrestmi oz. podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek, toženi stranki pa naloži povračilo stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo tožena stranka v celoti prereka tožbene navedbe in se sklicuje na razloge, razvidne iz njene odločitve ter sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je prvostopna odločitev, potrjena z odločitvijo pritožbenega organa, pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi prvostopnega organa in tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih ugovorov pa dodaja: V zadevi je sporno ali je tožnik upravičen do vračila trošarine po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZTro, ki je bila plačana dne 16. 4. 2009 po samoprijavi za trošarinski izdelek (rjavi premog), ki ga je tožnik, kot oproščeni uporabnik nabavil brez plačila trošarine (v režimu odloga plačila trošarine) v mesecu novembru 2008. Stališče tožnika, da sam odloča, kako bo nastopal pri uvozu trošarinskih izdelkov, torej ali kot pooblaščeni prejemnik ali kot oseba, ki je pridobila trošarinske izdelke po ceni z vključeno trošarino, ali je bila trošarina zanje plačana ob uvozu, in so bili TI uporabljeni za namene iz 44. člena in 1. odstavka 55. člena ZTro, je glede svobodne pobude in nastopanja subjektov na trgu, pravilno. Vendar pa v primeru, ko že nastopa od katerih od teh vlog, torej kot v obravnavanem primeru, ko nastopa kot pooblaščeni prejemnik (kar je tožnik nedvomno bil v letu 2008, ko je tudi uvozil presežne količine TI), in mu seveda dovoljenje tudi ni prenehalo (28. člen ZTro), to ne drži na način, kot želi prikazati tožnik. Tožnik je kot imetnik dovoljenja oproščenega uporabnika TI, bil dolžan nastopati le v tej vlogi, drugačna interpretacija bi bila v nasprotju z izdanim dovoljenjem in določbami ZTro glede statusa oproščenega uporabnika. Peti odstavek 27. člena ZTro prav za primer, kot je obravnavani, predvideva spremembo količin na podlagi naknadnega zahtevka oproščenega uporabnika. Zato nima prav tožnik, ko meni, da lahko namesto tega, zahteva vračilo po 4. točki 1. odstavka 30. člena ZTro. Po povedanem je napačno stališče tožnika, da z uvozom presežkov premoga v novembru 2008 ni imel več statusa oproščenega uporabnika trošarinskih izdelkov, saj za tako stališče ni pravne podlage.

Ob takem stanju stvari je irelevantno, kakšne so pravne posledice samoprijave po 55. členu ZDavP -2 in tožnikovo sklicevanje na pojasnilo DURS, zato tožnikove navedbe, da je plačilo trošarine na podlagi samoprijave po 55. členu ZDavP-2 ekvivalent plačilu dajatev ob uvozu, sodišče kot brezpredmetne zavrača. Sodišče očitanih kršitev pravil postopka ni našlo. Tožniku je bil seznanitveni zapisnik z dejanskim stanjem vročen in je nanj podal pripombe, prvostopenjski organ je navedel razloge za svojo odločitev kot tudi razloge za neupoštevanje pripomb, obširneje je razloge pojasnila tudi tožena stranka, odločba pa ima vse sestavine po ZUP. Sodišče tudi ni našlo očitanih kršitev Ustave RS.

Po povedanem je odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, zato je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

Sodišče je odločalo brez glavne obravnave (1. odstavek 59. člena ZUS-1), saj relevantno dejansko stanje ni sporno, sporne je pravno vprašanje. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za spor polne jurisdikcije.

Odločitev o stroških temelji na 25. členu ZUS-1.