Jedro

V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep Centra za socialno delo A z dne 7. 3. 2001, s katerim je Center za socialno delo A odločil, da se v skrbniški zadevi AA, tožniku ne prizna lastnost stranke in s tem pravica do sodelovanja kot stranke v postopku za postavitev skrbnika. Tožnik je namreč kot oče AA predlagal centru za socialno delo, da hčerki imenuje skrbnika. V pritožbi tožnik meni, da je prav, da se center postavi na nevtralno pozicijo, ni pa prav, da pri tem ne ugotovi, da je on tisti, ki AA nudi stalno pomoč v okviru svojih možnosti. Postavitev skrbnika je potrebna tudi zaradi fizične agresivnosti AA, zaradi katere se tožnik izogiba obiskov pri njej. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je bila AA s sklepom z dne 18. 5. 1990 delno odvzeta poslovna sposobnost. Center za socialno delo je z odločbo z dne 10. 7. 1992 imenovano postavil pod skrbništvo in za skrbnika postavil BB. Z odločbo z dne 10. 5. 1994 je bil skrbnik razrešen skrbniških dolžnosti in z isto odločbo je center za socialno delo odločil, da AA ne bo postavil skrbnika, temveč bo dolžnosti skrbnika opravljal sam. Varovankin oče, to je tožnik, je predlagal, da se AA postavi skrbnika. Center za socialno delo je predlog varovankinega očeta obravnaval kot pobudo za začetek postopka po uradni dolžnosti v skladu z 91. členom Zakona o socialnem varstvu (Uradni list RS, št. 54/92, 41/99, 26/01, v nadaljevanju ZSV) ter 126. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Pobudniku pa center za socialno delo s sklepom ni priznal lastnost stranke v postopku, s sklepom z dne 9. 3. 2001 pa je ustavil postopek za postavitev skrbnika varovanki, ki je že bila postavljena pod skrbništvo z odločbo Centra za socialno delo A z dne 10. 7. 1992. Tožena stranka kot pravno podlago za svojo odločitev navaja 42. člen ZUP in 1. in 2. odstavek 43. člena istega zakona. Položaj stranke v upravnem postopku se ne presoja po določbah ZUP, pač pa po materialnem predpisu, ki daje pravice, obveznosti ali priznava pravne koristi. Obstajati mora torej zveza med osebo in materialnim predpisom, ki tej osebi daje pravice, nalaga obveznosti ali priznava kakšne pravne koristi. Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 14/89 in RS št. 64/01, v nadaljevanju ZZZDR) določa posebno obliko družbenega varstva oseb, ki niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi in za njihovo varstvo ureja institut skrbništva, izvajanje katerega je pod nadzorom centra za socialno delo oziroma lahko skrbništvo izvaja tudi center za socialno delo (9. člen, 179. člen, 1. odstavek 185. člena in 218. člen ZZZDR). Določbe ZZZDR o skrbništvu niti sorodnikom varovanca niti drugim osebam ne dajejo pravic, obveznosti, pravnih koristi, zaradi katerih bi bile te lahko stranke v postopku oziroma bi se lahko udeleževale postopka zaradi varovanja svojih pravic ali pravnih koristi. Osnovni namen skrbništva je namreč varovanje pravic in koristi posameznika, torej skrb za njegovo osebo in njegovo premoženje in ne varovanje pravic in koristi sorodnikov varovanca oziroma drugih oseb. Zato po mnenju tožene stranke tožnik, kot tudi drugi sorodniki varovanke ne morejo imeti položaja stranke v postopku postavitve skrbnika. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa tožena stranka še opozarja, da zoper delo skrbnika in centra za socialno delo na področju skrbništva lahko ugovarjajo varovanec, ki je zmožen to storiti, njegovi sorodniki, pristojni organi in strokovne institucije. Ugovore rešuje pristojni center za socialno delo oziroma ministrstvo, pristojno za družino (200. člen ZZZDR). Center za socialno delo sme tudi spreminjati svoje prejšnje odločitve glede skrbništva, če je to varovancu v korist in če s tem niso prizadete pravice drugih (220. člen ZZZDR).

Tožnik vlaga tožbo v upravnem sporu, ker se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Meni, da mu v upravnem postopku postavitve skrbnika gre status stranke, saj je v 42. členu ZUP navedeno, da je stranka v upravnem postopku lahko vsaka fizična oseba, na katere zahtevo je začet postopek. Ker je bil sodni sklep o delnem odvzemu poslovne sposobnosti AA izdan na predlog tožnika, je torej on oseba, na katere zahtevo je bil začet postopek, ki je imel za zakonito posledico postavitev skrbnika v tej ali drugi obliki. Tožeča stranka v tožbi utemeljuje svoj pravni interes z določbo 123. člena ZZZDR, po kateri so starši dolžni preživljati svoje otroke tudi po doseženi polnoletnosti, če otrok zaradi težje telesne ali duševne prizadetosti ni sposoben za samostojno življenje in nima zadostnih sredstev za preživljanje. Ob tem navaja, da tožnik kot oče varovanke materialno skrbi za AA, kar je razvidno iz upravnih spisov. Vztraja pri tem, da je potrebno AA postaviti individualnega skrbnika, saj ima lahko le posameznik aktivno vlogo pri skrbi za varovanko. Istočasno tožnik tudi meni, da bi bilo treba njegovo pritožbo in dopolnitev le-te šteti kot ugovor po 200. členu ZZZDR o katerem tožena stranka sploh ni odločila. Opozarja tudi na to, da ni prejel pooblastila za pooblaščenko ministra, ki je podpisala izpodbijano odločbo. Sklepno sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi, da sodišče ugotovi, da ima tožnik lastnost stranke v postopku pri Centru za socialno delo A v skrbniški zadevi varovanke AA ter da se Centru za socialno delo A naloži postavitev skrbnika AA.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem upravnem sporu je sporna legitimacija tožnika kot očeta AA, ki je skrbniška varovanka centra za socialno delo, v postopku imenovanja individualnega skrbnika. Kot je razvidno iz izpodbijane odločbe in podatkov v upravnih spisih je varovanka AA od leta 1992 do leta 1994, potem ko ji je bila leta 1990 delno odvzeta poslovna sposobnost pod skrbništvom individualnega skrbnika, od leta 1994 pa je center za socialno delo prevzel dolžnosti skrbnika, kar je v skladu s 1. odstavkom 185. člena ZZZDR. ZZZDR v 9. členu določa, da je skrbništvo posebna oblika družbenega varstva mladoletnikov, za katere starši ne skrbijo in polnoletnih oseb, ki niso sposobne skrbeti zase, za svoje pravice in koristi. Namen skrbništva nad drugimi osebami (ne mladoletnimi) je varstvo njihove osebnosti, ki se uresničuje predvsem z oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje, skrbništvo ima tudi namen, da se zavarujejo premoženjske in druge pravice in koristi oseb, ki so pod skrbništvom (2. in 3. odstavek 178. člena ZZZDR). Način izbire skrbnika in njegove dolžnosti so določene v določbah 206. do 210. člena ZZZDR, postopek postavitve skrbnika pa v določbah 216. do 223. člena tega zakona. Po določbi 218. člena ZZZDR mora center za socialno delo pri odločanju o obliki varstva, ki naj se da varovancu upoštevati predvsem potrebe in koristi varovanca. Sodišče se zato strinja s stališčem tožene stranke, da je postopek postavitve skrbnika namenjen izključno varstvu pravic in pravnih koristi osebe, ki se postavlja pod skrbništvo. V tem postopku ima položaj stranke samo oseba, ki se postavlja pod skrbništvo in oseba, ki je postavljena za skrbnika in s tem prevzema pravice in dolžnosti, postopek postavitve skrbnika pa se vodi po uradni dolžnosti (216. in 219. člen ZZZDR). Druge osebe v tem postopku svojih pravic in pravnih koristi niti ne morejo varovati, saj se o njih v postopku sploh ne odloča. Pri imenovanju skrbnika pristojni organ sicer upošteva želje bližnjih sorodnikov varovanca, če je to v njegovo korist (183. člen ZZZDR), vendar ti sorodniki, tudi če sodelujejo v postopku, v njem ne varujejo svojih pravic in pravnih koristi (enako tudi VS RS v sodbi U 1459/94-4). Po presoji sodišča tudi denarna pomoč varovanki tožniku ne daje pravnega interesa v smislu 42.člena ZUP in določb ZZZDR. Tožnik tudi nima prav, ko se sklicuje na 42. člen ZUP in navaja, da je stranka v postopku, ker je bil on predlagatelj delnega odvzema poslovne sposobnosti AA, saj je postopek odvzema poslovne sposobnosti v pristojnosti sodišča splošne pristojnosti, ki se vodi po določbah Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 in 96/02), medtem ko se za postavitev skrbnika upoštevajo določbe ZUP, po katerih pa tožnik, kot že povedano, ni stranka v postopku. V obravnavanem postopku je tožnik vložil pritožbo in dopolnitev pritožbe zoper sklep Centra za socialno delo z dne 7. 3. 2001, s katerim mu ni bil priznan status stranke v postopku postavitve skrbnika, zato je neutemeljena tožbena navedba, da je pravzaprav vložil ugovor po 200.členu ZZZDR, kar pa lahko kadar koli stori.

Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, zato je na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.