Jedro

Tožnica je s sklenitvijo darilne pogodbe kot obdarjenka prevzela podarjeno stvar v posest ter je s tem nastala njena davčna obveznost. Zakon o davkih občanov nima določb, ki bi dajale pravico zahtevati vrnitev plačanega davka, če bi pogodbene stranke darilno pogodbo razvezale, v tej zadevi pa je daritelj umrl ter je bila podarjena stvar vrnjena v zapuščinsko maso po predpisih o dedovanju ter ne gre za razvezo darilne pogodbe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo izpostave Republiške uprave za javne prihodke z dne 11.11.1993, s katero je organ prve stopnje zavrnil tožničino zahtevo za vrnitev plačanega davka na dediščine in darila. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je bila pri organu prve stopnje dne 11.3.1993 prijavljena darilna pogodba z dne 24.1.1992, sklenjena med J.Ž. kot darovalcem in tožnico kot obdarjenko, z aneksom k tej pogodbi z dne 30.3.1992, katere predmet je bilo stanovanje v vrednosti 1.280.518,- SIT. Organ prve stopnje je tožnici od davčne osnove 760.518.- SIT po stopnji 6 % odmeril davek na dediščine in darila. Tožnica se na odmerno odločbo ni pritožila. Dne 3.1.1993 je darovalec umrl. V zapuščinskem postopku je tožnica v izogib tožbi nujnih dedičev na razveljavitev darilne pogodbe z njimi sklenila sporazum o razveljavitvi darilne pogodbe. Tožnica je zato zahtevala vrnitev plačanega davka. Organ prve stopnje je zahtevo zavrnil, ker za to ni zakonite podlage. Po določbi 144. člena zakona o davkih občanov je zavezanec za davek na dediščine in darila fizična oseba, ki v Republiki Sloveniji poseduje ali dobi v dar premoženje. Davčna obveznost za davek na dediščine in darila nastane po določbi 145. člena zakona o davkih občanov takrat, ko postane odločba o dedovanju pravnomočna oziroma ko obdarjenec sprejme darilo. Darilo velja za sprejeto takrat, ko je podpisana darilna pogodba. Tožena stranka ugotavlja, da je bil tožnici davek od dediščine in darila odmerjen v skladu s predpisi in da določbe zakona o davkih občanov ne dajejo podlage za vračilo plačanega davka na dediščine in darila v primeru razveljavitve darilne pogodbe, ki je bila podlaga za odmero navedenega davka.

Tožnica izpodbija v uvodu sodbe navedeno odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem tožene stranke. Darilna pogodba je bila razveljavljena in na podlagi razveljavitve pogodbe se je štelo, da je bilo stanovanje last pokojnega daritelja v času njegove smrti, da torej darilo ni bilo dano in tudi sicer tožnica stanovanja nikoli ni dobila v posest, ker sta v njem prebivala daritelj in njegova žena. Pogodba tudi ni bila zemljiškoknjižno izvedena. Ker darilna pogodba ni bila realizirana in do lastninske pravice sploh ni prišlo, ni bilo podlage za plačilo zadevnega davka. Predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka predlaga, da se tožba zavrne iz razlogov navedenih v izpodbijani odločbi.

Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnila, da je po določbi 145. člena zakona o davkih občanov (v nadaljevanju: ZDO, Uradni list SRS št. 36/88, 8/89 in Uradni list RS št. 48/90 in 7/93) nastala tožničina davčna obveznost za plačilo davka od darila z dnem sklenitve darilne pogodbe, to je hkrati s prevzemom podarjene stvari v last in posest. Četudi bi tožnica darilno pogodbo razvezala z dariteljem, saj je razveljavitev pogodbe po 112. členu zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ št. 29/78, 39/85 in 57/89) to mogoče med istima pogodbenima strankama, v stvari pa gre dejansko za vrnitev darila v zapuščinsko maso po predpisih o dedovanju, je tožena stranka tudi pravilno pojasnila, da zakon o davkih občanov nima določb, ki bi dajale pravico zahtevati vrnitev plačanega davka od darila v primerih, ko so pogodbene stranke darilno pogodbo razvezale in vzpostavile prejšnje stanje. Tožena stranka je zato pritožbo utemeljeno zavrnila.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se enako kot tudi ZOR, po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.