Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Odločitev organa v obnovljenem postopku je odločitev o odločbi, ki je bila predmet obnove. V konkretnem primeru pa upravni organ v izreku izpodbijane odločbe ni odločil o odločbi, ki je bila predmet obnove, saj ni navedel, ali pušča prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, niti ni izrecno navedel, da jo odpravlja ali razveljavlja in nadomešča z novo. To pomeni, da glede na opisano postopanje upravnega organa obstajata dve ugotovitveni odločbi glede državljanstva A.A.
I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Upravne enote Novo mesto št. 208-46/94-187 z dne 10. 3. 2014 se odpravi in se zadeva vrne prvostopenjskemu organu v ponoven postopek.
II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške upravnega spora v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.
1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Novo mesto v ponovljenem postopku odločila, da A.A., roj. ... 2. 1905 v Mihovici, ob smrti dne 30. 12. 2001 ni bil državljan Republike Slovenije in se tudi po predpisih o državljanstvu, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štel za jugoslovanskega državljana. Izpodbijana odločba je bila izdana v postopku obnove na podlagi sklepa o obnovi postopka št. 208-46/94 z dne 9. 9. 2003, s katerim je organ postopek obnovil v takem obsegu, da je na podlagi novih predloženih dokazov dovolil izpodbijanje domneve nelojalnosti A.A. Da je A.A. na dan 4. 12. 1948 živel in tujini in da je nemške narodnosti, je bilo pravnomočno ugotovljeno že v predhodnem postopku ugotavljanja državljanstva kot predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije (3. odstavek 63. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen), kjer so uporabili določbe 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list DFJ, št. 64/45 in Uradni list FLRJ, št. 54/46 ter 105/48), po kateri se za državljane FLRJ niso štele osebe, ki so sicer na dan 6. 4. 1941 bile državljani Kraljevine Jugoslavije, ki pa so bile nemške narodnosti, če so na dan uveljavitve novele Zakona o državljanstvu FLRJ (Uradni list FLRJ, št. 105/48), to je na dan 4. 12. 1948, živele v tujini in so se med vojno ali pred vojno s svojim nelojalnim ravnanjem proti narodnim in državnim koristim narodov FLRJ pregrešile zoper svoje državljanske dolžnosti.
2. Upravni organ je v ponovnem postopku pridobil nove dokaze, ponovno preučil in ocenil že pridobljene dokaze in jih povezal z novimi dokazi ter ponovno opravil dokazno oceno. Ravno tako je dodatno vpogledal v nekatere pisne in zgodovinske vire, v knjigi Iva Pirkoviča (Svobodna Republika pod Gorjanci in Vstaja pod Gorjanci), knjigo Antona Štampoharja (Iz revolucionarne preteklosti na območju Gorjancev 1918-1941) in v gradivo z naslovom Izdaja, s strani Kartuzije Pleterje, ki je del arhivske zbirke. S strani Arhiva RS je bila organu posredovana celotna kopija ovadbe zoper A.A., ki se nahaja v fondu AS 220, v škatli 34, pod številko 8505 (vpisan je A.A., slovenska narodnost, veleposestnik na Draškovcu pri Šentjerneju, član Kulturbunda, med okupacijo župan v Št. Jerneju, Mihovca 1 pri Št. Jerneju, sedaj na Koroškem ob Vrbskem jezeru, 28. 6. 1946). V dopisu pojasnjujejo, da je na fotokopiji dokumenta naveden »referent«, ki je zadevo sestavil B.B., in datum, kdaj je bila ovadba sestavljena (29. 8. 1946), navedene so tudi priče, fizične osebe z imeni, priimki in naslovi. V nadaljevanju pojasnjujejo, da so bile ovadbe sestavljene na podlagi pričevanj, zbranih pri KLO-jih, MLO-jih, okrajnih in okrožnih odborih, ki so le te posredovali na krajevno pristojno podružnico slovenske Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev pri predsedstvu Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta (SNOS). Gre za listino uradne državne ustanove, ki se ukvarja s hranjenjem, posredovanjem in strokovno obdelavo arhivskih gradiv, zato se domneva njegova pravilnost oziroma resničnost in se po mnenju upravnega organa lahko uporablja kot dokaz v postopku.
3. Iz preslikave 121. strani knjige »VERZEICHNIS der Volks-und Reichsdeutchen Umsiedler die aut Grund des Abkommens vom 31. Avgust 1941 aus der Provinz Laibach umgesiedelt wurden« je razvidno, da je bil v knjigo optantov vpisan tudi A.A., roj ... 02. 1905, pod št. 30.853, 704.543. V knjigo optantov so vpisani tudi ostali družinski člani A.A., in sicer sin, C.C., roj. ... 04. 1933, hči Č.Č., roj. ... 03. 1938 in žena D.D., roj. ... 01. 1906. Knjiga optantov je arhivsko gradivo in je izvirna evidenca optantov. Na podlagi italijansko-nemškega sporazuma za izselitev nemških državljanov in oseb nemške narodnosti iz Ljubljanske pokrajine z dne 31.08.1941 je bila za prebivalce Ljubljanske pokrajine - nemške narodnosti, ki so bili jugoslovanski državljani, možna opcija za državljanstvo Nemškega rajha, ob pogoju preselitve na območje Rajha. 1. člen je določal, da so osebe nemške narodnosti lahko popolnoma prosto odpotovale v nemško državo in v ta namen pridobile nemško državljanstvo. A.A. je opcijo izvršil, ker se je s člani družine izselil na območje Rajha. V ponovnem postopku pa je upravni organ na podlagi overjene fotokopije originalnega seznama članstva NSDAP (naslov dokumenta: »Ortsgruppe der NSDAP Veldes« (t.j. Bled)), ki vključuje tudi vpis A.A., roj. ... 02. 1905, ugotovil, da je bil A.A. član edino dovoljene stranke Nemškega rajha, na čelu katere je bil Adolf Hitler. Tudi preslikave italijanskih gradiv, ki jih je upravni organ pridobil po uradni dolžnosti s strani Ministrstva za notranje zadeve in Ministrstva za kulturo, in so nastala v prvem letu II. svetovne vojne ter so originalni italijanski dokumenti, dodatno izkazujejo pripadnost A.A. nemškim oblastem in narodnosti. Upravni organ je po vpogledu v zgodovinske vire nedvomno ugotovil, da so področje Šentjerneja ob okupaciji Slovenije aprila 1941 zasedli Nemci, zaradi kasneje sprejetega dogovora o določitvi državne meje med Nemčijo in Italijo, pa so oblast v Šentjerneju v prvi polovici junija 1941 prepustili Italijanom.
4. Upravni organ je v postopku ugotavljanja državljanstva na predlog A.A. zaslišal priče E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K. in pooblaščenca stranke L.L. V obnovitvenem postopku so bile na podlagi izjav, ki so bile podane že v predhodnem postopku in overjene pri notarju, na ustni obravnavi dne 13. 1. 2004 zaslišane tudi priče M.M., N.N., O.O., P.P., R.R. in S.S. V postopku pa je bila predložena tudi notarsko overjena izjava priče Š.Š., z dne 8. 12. 1997, ki je bila zaslišana pri Upravni enoti Piran dne 3. 11. 2008. V postopku so pooblaščenci pravnega naslednika A.A. kot dokazila predložili pisma, ki naj bi jih pisal iz tujine svojim staršem dne 22. 5. 1945, 1. 7. 1946, 29. 1. 1947, 6. 2. 1947, 10. 3. 1947, 27. 3. 1947, 22. 5. 1947, 3. 7. 1947. A.A. je upravnemu organu predložil odločbo Okrajne zaplembene komisije v Novem mestu, z dne 24. 10. 1945. Iz odločbe je razvidno, da starši A.A. niso bile osebe nemške narodnosti, zato je bilo ugodeno pritožbi T.T. in razveljavljena prvostopna zaplembena odločba, okrajni zaplembeni komisiji pa je bilo naročeno, da pritožiteljici vrne vse njeno imetje, za primer, da je bilo zavarovano. A.A. je bil na dan 6. 4. 1941 star 36 let, poročen, in se je za narodnost in državljanstvo odločal samostojno, neodvisno od staršev. Narodnost, državljanstvo in lojalnost staršev po mnenju upravnega organa ni dokaz, da bi bil tudi A.A. lojalen in ne dokazuje njegovih dejanj in delovanja ter ne predstavlja dokaza, ki bi ovrgel nelojalnost A.A., ko se je opredelil za opcijo in s tem nemško narodnost. 5. Stranka je po pooblaščencu upravnemu organu kot dokaz dostavila tudi potrdilo, da je bil A.A. dne 5. 10. 1952 dovoljen vstop v ZDA kot priseljencu in potrdila o državljanstvu, da niso našli podatkov o tem, da bi A.A. kdaj pridobil ameriško državljanstvo. Ta dokument po mnenju tožene stranke ne predstavlja dokaza, ki bi ovrgel domnevo nelojalnosti oziroma bi dokazoval pridobitev slovenskega državljanstva. Upravni organ ne dvomi o tem, da je bil A.A. Slovenec po rodu, vendar se je pozneje z opcijo opredelil za nemško narodnost. V dopisu MNZ, številka 1M1311/05-XVII-332.066 z dne 13. 3. 2003 je navedeno, da ne razpolagajo z nobenimi podatki o obstoju vloge A.A., roj. ... 2. 1905 v Mihovici za vrnitev v Slovenijo po vojni.
6. V upravno-sodni praksi se je uveljavilo stališče, da domneve o nelojalnosti ni mogoče izpodbiti s sklicevanjem na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč mora stranka ponuditi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričujejo lojalnost oziroma izkazati druge okoliščine, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti. Priče, ki so bile na predlog stranke zaslišane v postopku, po mnenju upravnega organa niso izpričale dogodkov, ki bi dokazovali lojalnost A.A. oziroma ki bi izkazovali okoliščine, ki bi prepričljivo nasprotovale domnevi nelojalnosti. Izjave prič so namreč splošne in ne opisujejo konkretnih dejanj A.A., ki bi dokazovala lojalnost. Glede na izjave prič po mnenju upravnega organa stranki v postopku ni uspelo dokazati, da so okupatorske sile v aprilu 1941 zaprle več ljudi, niti da jih je A.A. s svojimi dejanji rešil pred usmrtitvijo, saj je izjava priče M.M. ovržena z datumom smrti njenega brata, izjave ostalih prič pa ne opisujejo konkretnih dejanj in so splošne, jim pa nasprotujejo pisni viri (dokazila, pridobljena iz arhivov, knjige, arhivska zbirka). Ravno tako okoliščina, da je pomagal ljudem in socialno pravičen odnos, ki ga je imel kot delodajalec do podrejene sodelavke, samo po sebi ne pomeni delovanja v korist slovenskega naroda. Na podlagi izjav prič je mogoče ugotoviti, da so se razdeljevale karte za hrano in druge potrebščine, vendar po mnenju upravnega organa ni mogoče ugotoviti, kdo je odločal o upravičencih in na podlagi kakšnih kriterijev. Splošne navedbe prič, da je bil A.A. zaveden Slovenec, lojalen, da je kot župan pomagal ljudem s prehrambenimi kartami, da so njegovi starši nudili začasno zatočišče beguncem, po mnenju upravnega organa ne predstavljajo takšnega konkretnega kontinuiranega ravnanja A.A., ki bi dokazovalo njegovo lojalnost oziroma ki bi ovrglo zakonsko domnevo o nelojalnosti. Izjave prič sicer potrjujejo oziroma osvetljujejo posamezne osebne okoliščine vezane na A.A., vendar iz njihovih izpovedi ne izhaja neko njegovo konkretno lojalno ravnanje. Nikakor pa to niso pravno relevantne okoliščine, ki bi izničile pomen opcije za Nemški rajh in njene izvršitve ter članstvo v NSDAP in ki bi posledično izkazovale takšno stopnjo aktivnega ravnanja A.A., ki bi prepričljivo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda oziroma narodov FLRJ, torej vrednotam NOB. Arhivsko gradivo kaže povsem nasprotno in sicer da je A.A. optiral za Nemški rajh in opcijo tudi izvršil, ter bil član nemške nacistične stranke NSDAP.
7. Upravni organ na podlagi vseh pridobljenih pisnih in ostalih dokazil ugotavlja, da se pisni dokazi in dejstva (ovadba, pisni viri, ital. gradiva, vpis smrti brata M.M.) med seboj ujemajo, dopolnjujejo in potrjujejo, da A.A. ni deloval lojalno. Vsem tem dokazom pa nasproti stojijo izpovedi prič, pri čemer pa je potrebno poudariti, da gre za pričanje prič, ki jih je predlagala stranka z namenom izkazati lojalnost oziroma izpodbiti nelojalnost. Po ustaljeni upravno-sodni praksi mora stranka utemeljiti lojalnost s stopnjo verjetnosti. Ugotovljena dejstva v konkretnem primeru ne zadoščajo za izpodbitje domneve nelojalnosti, saj niso dokazana s stopnjo verjetnosti, ki je večja od gole verjetnosti (zgolj možnosti). Po stališču Ustavnega sodišča se ovrže domneva nelojalnosti, če se dokažejo konkretne okoliščine, ki bi kazale na takšno kontinuirano lojalno ravnanje, ki dejansko izničijo negativni pomen opcije (z aktivnim bojem v NOB ali dejavno podporo temu boju zoper italijansko ali nemško okupacijsko oblast) oziroma če oseba dokaže, da je bila zaradi verskih ali drugih razlogov internirana ali se je borila na strani protifašistične koalicije. V postopku ugotavljanja državljanstva se lojalnost ugotavlja individualno, kar pomeni, da osebi ni mogoče pripisati ravnanj in opredelitev, ki so jih storile druge osebe (npr. starši - pomoč posameznim družinam). Domnevo lahko izpodbijajo dokazi o trajni, aktivni in kontinuirani lojalnosti. Dokazila, ki jih je stranka predlagala za dokazovanje lojalnosti pa ne izkazujejo takšne stopnje aktivnega ravnanja A.A., ki bi s prepričljivostjo izpričevalo ravnanje v prid narodnim in državnim koristim slovenskega naroda oziroma narodom FLRJ. V postopku ni v zadostni meri izkazano, v čem se je kazala podpora osvobodilnemu gibanju, v kakšnem obsegu naj bi A.A. nudil pomoč in kako dolgo naj bi ta pomoč trajala. Ker ne gre za splošno znana dejstva, predlagatelju pa jih po mnenju upravnega organa ni uspelo dokazati, jih upravni organ šteje za nedokazana. Pooblaščencem pravnega naslednika je bila v postopku dana možnost, da bi dokazali lojalnost, vendar jim po presoji upravnega organa to ni uspelo. Po mnenju upravnega organa s predloženimi dokazili ni dokazano, da bi A.A. kontinuirano deloval v interesu z narodnimi in državnimi koristmi narodov FLRJ niti, da je bil aktiven v boju na strani protifašistične koalicije, kar bi lahko vse bilo razlog za izpodbijanje domneve nelojalnosti.
8. Drugostopni upravni organ je zavrnil tožnikovo pritožbo in v zvezi s pritožbenim ugovorom glede dispozitiva izpodbijane odločbe pojasnil, da dispozitiv odločbe, ki je bila izdana v obnovitvenem postopku, sledi dejanski spremenjeni situaciji, ki je nastala v času izdaje te odločbe, saj oseba, za katero se ugotavlja državljanstvo, ni več živa in je torej umrla po tistem, ko je bilo v tej zadevi ugotavljanja državljanstva že pravnomočno odločeno.
9. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper izpodbijano odločbo organa I. stopnje, iz razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve določb postopka ter materialnega prava. Predlaga, da upravno sodišče tožbi ugodi, odpravi upravne akte in zadevo posreduje organu I. stopnje v ponovno odločitev ter toženi stranki naloži plačilo stroškov tega postopka. Meni, da ni dokaza, da bi A.A. sestavil nek seznam in v kolikor bi ta seznam obstajal, bi ga upravni organ prav gotovo pribavil iz arhivov. Organa ne tehtata avtorstva neke knjige kritično, temveč ga sprejemata kot gotovo dejstvo. Tožeča stranka je zaradi prepričanosti v svojo pravico zaprosila tudi za pravno mnenje dr. prof. T.T., ki ga obrazložitev sicer omenja. Splošno znano zgodovinsko dejstvo je bilo, da so osebe, ki so razpolagale z velikim premoženjem, bile deležne raznoraznih pogromov tedanjih oblasti, to pa vse s ciljem, da se jim premoženje odvzame. Avtor knjige Ivo Pirkovič je bil predstavnik rdeče oblasti in je svoja dejanja poveličeval na način in z zlorabo pravic in imen tretjih oseb, pri čemer pa „vox populi“ govori povsem drugačno zgodbo. Tudi Upravno sodišče je pri prebiranju izjav in zaslišanj ugotovilo in izpostavilo bolj verodostojnost pričanja oseb, kot pa zgodovinskih dokumentov. A.A. je moral pobegniti iz Slovenije, o čemer pričajo tudi zaslišanje priče. Upravni organ je mimo navodila Upravnega sodišča ugotavljal neke datume, pri čemer v tej novi odločbi izpostavlja neko knjigo in pribavlja neke dokumente o smrti določenih oseb, kar temeljnega bistva domneve lojalnosti A.A. dejansko in pravno ne more izpodbiti. Upravni organ ni z zadostno mero kritičnosti tehtal vseh dokazov, temveč se je iz tožniku neznanih razlogov, postavil na stališče, ki ga zasleduje že ves čas. Tudi ob dejstvu, da je bila posredovana v spis celotna kopija ovadbe trditve tožnika o vseh dosedanjih navedbah, ta dokument ne more izpodbiti. Upravni organ tudi ne zavzame stališča o zgodovinsko znanem dejstvu o članstvu in evidenci kulturbunda. Na to dejstvo opozarja tudi pravno mnenje. V zvezi z ovadbo pa temeljnega in poglavitnega dejstva ne spremeni, ali je bila ovadba podpisana ali ne. Tudi obrazložitev, ki se nanaša na članstvo v kulturbundu, kot ga postavlja upravni organ v zvezi z zaslišanimi pričami, je nevzdržna. Priče niso povedale tako, kot zapiše upravni organ, temveč so decidentno zavzele stališče, da A.A., ni bil član kulturbunda. Povezava vseh izpovedb prič pa v celoti dokaže in izkaže lojalnost A.A., ki se manifestira skozi nekaj zelo pomembnih dogodkov. Reševanje 100 zaprtih ljudi, simpatiziranje s pričo Š.Š. in vedenje o članstvu v OF in SKOJ ter spodbujanje k njeni dejavnosti, kakor tudi druge okoliščine, ki jih izpostavijo priče. Poleg tega pa je tudi pomemben prisiljen odhod iz Slovenije, ki ga priče tudi potrdijo. Upravni organ se niti z eno samo besedo ne dotakne drugega vprašanja, ki se nanaša na dejstvo, da je A.A. moral oditi iz Slovenije in je lahko odšel edinole na Avstrijsko Koroško, saj drugam ni imel možnosti. Glede na obrazložitev odločbe na strani 27, pa se tožnik protivi ugotavljanju, da so zapisani viri močnejši od pričanja, saj ZUP dokazov, ki jih v svojem poglavju opredeljuje, ne postavlja enega nad drugega, temveč so vsi dokazi enakovredni, pomembna pa je dokazna ocena, ki jo je upravni organ napačno opredelil in obrazložil. Tudi domneve, da je pridobil nemško državljanstvo, so v nasprotju z dokazi v spisu, saj je tožnik izrecno izkazal in dokazal, da nemškega državljanstva nikoli ni pridobil. Tožnik označuje kot težavo tega dokaznega postopka, da so kronološko vsi opisani dogodki umeščeni v čas od dne 6. 4. 1941 do februarja 1942, ker je moč kontinuiranost delovanja dokazati izključno z navedenimi dogodki v tem časovnem obdobju, vendar so, po prepričanju pritožnika izkazovali lojalnost A.A. v celoti. Glede na vse navedbe tožnik ugotavlja, da je upravni organ kršil določbe ZUP ter napačno ugotavljal dejansko stanje, prav tako pa je sprejel popolnoma napačne dokazne ocene na podlagi nekih zapisov spominov, ki jih potrjuje, nasprotno pa zavrača vse dokaze, ki jih je v spis predložil tožnik, kakor tudi verodostojna pričanja prič ter je skušal s trganjem posameznih elementov iz fragmenta zaslišanja prič ustvariti neverodostojnost pričanja zaslišanih prič, kar ni uspelo. Kontinuirano lojalno delovanje je bilo izkazano, še posebno ob zaslišanju prič, upravni organ I. in II. stopnje se prav tako nista ukvarjala s prisilnim odhodom sedaj že pok. A.A., saj je moral Slovenijo zapustiti in to ni bilo vprašanje opcije za nemški rajh kot v tisoč drugih primerih, temveč so ga okoliščine prisilile v to, da se je izselil. Kljub velikemu trudu upravnega organa 1. stopnje pa tožnik tudi ugotavlja, da dispozitiv odločbe ni skladen z ZUP, saj v konkretni zadevi teče obnovitveni postopek glede že pravnomočno odločene zadeve in dispozitiv odločbe ne ustreza določbam ZUP. V konkretnem primeru se pride do pravne situacije izdaje dveh samostojnih odločb, kar pa je tožnik prepustil tehtanju organa II. stopnje, pri čemer zgolj zapiše, da se te situacije zaveda, vendar pa to ne opredeli kot kršitev določb postopka, kar to je.
K 1. točki izreka:
10. Tožba je utemeljena.
11. V konkretnem upravnem sporu je bistvena okoliščina, da je bila izpodbijana odločba izdana v postopku obnove. S sklepom z dne 9. 9. 2003 je upravni organ prve stopnje namreč ugodil tožnikovemu predlogu za obnovo postopka ugotavljanja državljanstva A.A., vendar le v obsegu izpodbijanja domneve nelojalnosti A.A., ne pa tudi v delu glede življenja v tujini na dan 4. 12. 1948 in nemške narodnosti. Ker gre za pravno domnevo nelojalnosti, to pomeni, da se po samem zakonu šteje, da je oseba nelojalna, če sta izpolnjena pogoj odsotnosti iz države na dan 4. 12. 1948 in ugotovljena nemška narodnost (obrazložitev v 46. točki odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93). V skladu z ustaljeno sodno prakso in v skladu z odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-23/93 pa je navedena domneva izpodbojna, vendar pa nosi breme dokazovanja nasprotnega tisti, ki se z njo ne strinja – torej tožnik. Da je pri tem uspešen, se tožnik pri dokazovanju lojalnosti ne more opirati le na morebitno odsotnost podatkov o nelojalnem ravnanju, temveč je uspešen le, če ponudi navedbe in dokaze o ravnanju, ki izpričuje lojalnost, ali pa dokaže obstoj drugih okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi o nelojalnosti (odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-278/97). Upravni organ pa mora, v skladu z 10. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj in na podlagi uspeha celotnega postopka odločiti o tem, ali je tožnik uspel izpodbiti domnevo nelojalnost. Če organ glede tega dejstva ostane v dvomu, mora za podlago svoje odločitve vzeti domnevano nelojalnost. 12. Postopek izdaje odločbe v obnovljenem postopku je urejen v posebnem poglavju ZUP (členi 260. - 272.). V skladu s prvim odstavkom 270. člena ZUP, izda pristojni organ na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, odločbo o zadevi, ki je bila predmet postopka; z njo lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa jo odpravi ali razveljavi in nadomesti z novo. Organ ima torej na podlagi določbe prvega odstavka 270. člena ZUP tri možnosti: 1. pusti odločbo v veljavi, 2. prejšnjo odločbo odpravi in nadomesti z novo odločbo ali 3. prejšnjo odločbo razveljavi in nadomesti z novo odločbo. To pomeni, da mora v primeru, če organ pusti v veljavi prejšnjo odločbo, v izreku odločbe izdane v obnovljenem postopku izrecno navesti, da se prejšnja odločba pusti v veljavi (Komentar zakona o splošnem upravnem postopku, sodba VSRS št. U 453/95 in 1743/95 z dne 18. 3. 1998). Odločitev organa v obnovljenem postopku je namreč odločitev o odločbi, ki je bila predmet obnove.
13. V konkretnem primeru pa upravni organ v izreku izpodbijane odločbe ni odločil o odločbi, ki je bila predmet obnove, saj ni navedel, ali pušča prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, niti ni izrecno navedel, da jo odpravlja ali razveljavlja in nadomešča z novo. To pomeni, da glede na opisano postopanje upravnega organa obstajata dve ugotovitveni odločbi glede državljanstva A.A., saj organ v izreku izpodbijane odločbe ni hkrati odločil tudi o odločbi, ki je bila predmet obnove. Tudi, če je organ štel, da je treba zaradi novega dejstva (smrti A.A.) v izreku ugotovitvene odločbe o državljanstvu uporabiti preteklik, to ne spremeni dejstva, da je bila izpodbijana odločba izdana v obnovljenem postopku in da ZUP za odločbe izdane v obnovljenem postopku izrecno in točno predvideva, kakšne odločbe organ lahko izda. V konkretnem primeru je organ v izrek izpodbijane odločbe smiselno prenesel izrek prvotne odločbe, ni pa obenem odločil zraven še o prvotni odločbi, ki je bila predmet obnovljenega postopka. Na to je opozorila tožeča stranka že v pritožbi, vendar organ druge stopnje te procesne napake organa prve stopnje s svojo odločbo ni odpravil. Ker ne moreta o isti upravni zadevi obstajati dve odločbi („mutatis mutandis“ četrti odstavek 129. člena ZUP v zvezi z prvim odstavkom 270. člena ZUP) je sodišče moralo izpodbijani akt odpraviti. Odločitev v izreku izpodbijanega akta tudi ni identična z odločitvijo v izreku odločbe, ki je predmet obnove, saj je v izpodbijanemu aktu dodano, da A.A. „ ob smrti dne 30. 12. 2001, ni bil državljan Republike Slovenije“, medtem ko odločba, ki je predmet obnove iz leta 1998 navaja, da A.A. „ni državljan Republike Slovenije“. Pristojni organ bi torej moral odločiti bodisi tako, da bi pustil prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove v veljavi, ali pa bi jo moral na podlagi celovite dokazne ocene bodisi odpraviti ali razveljaviti in nadomestiti z novo.
14. Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo zaradi kršitve postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP), ki je vplivala na zakonitost odločitve (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1) odpravilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Ker je sodišče moralo izpodbijano odločbo odpraviti že iz navedenega razloga, se v konkretno presojo preostalih tožbenih ugovorov ni dodatno še posebej spuščalo.
K 2. točki izreka:
15. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07, 107/13, Pravilnik). Zadeva je bila rešena na seji in tožnika je v postopku zastopal odvetnik, zato so mu bili priznani stroški v višini 285,00 EUR. K navedenemu znesku je sodišče priznalo še 22 % DDV. Zakonske zamudne obresti tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).
16. Sodna taksa za postopek v višini 148,00 EUR bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).