Jedro

Tožnikova odškodninska terjatev je nastala 21. 12. 1998, ko je bilo stanje po poškodbi stabilizirano.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 206,55 EUR stroškov revizijskega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku roka za prostovoljno plačilo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v višini 1.250.000 SIT z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in tožniku naložilo plačilo toženkinih stroškov postopka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da strani sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pritrdilo je stališču sodišča prve stopnje, da je bil tožniku obseg škode, ki je predmet tožbe, znan 21. 12. 1998, ko je opravil zadnji kontrolni pregled in mu je bila svetovana operacija, za katero pa se ni odločil. 3. Tožnik v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Glede na to, da 21. 12. 1998 po izvedenčevem mnenju zdravljenje še ni bilo zaključeno in da sta bili tožniku tedaj svetovani še dve operaciji, ni mogoče reči, da je bil tedaj tožniku kot laiku znan obseg škode in da je tedaj začel teči zastaralni rok. Tožnik se je šele po posvetu pri osebni zdravnici, ko sta mu bila natančneje razložena potek operacije in njen možni rezultati, odločil, da ne gre na nadaljnje operativno zdravljenje. Šele tedaj, se pravi krepko v letu 1999, se je zavedel, da bo tedanje stanje dokončno in da bo take posledice trpel vse življenje. Podano je tudi neskladje med prvostopenjsko sodbo, v kateri je navedeno, da je zastaranje pričelo teči najkasneje konec februarja 1999, in drugostopenjsko sodbo, v kateri je zavzeto stališče, da je pričelo teči 21. 12. 1998. Trdi, da je šele konec februarja 1999 spoznal, da se stanje poškodovanega prsta ne bo popravilo. Predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa naj zadevo odstopi v nadaljnje odločanje.

4. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki je nanjo odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. V skladu s prvim odstavkom 376. člena Zakona o obligacijskih razmerjih odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil. Po utrjeni sodni praksi se šteje, da je obseg nepremoženjske škode mogel oškodovancu biti znan, ko je zdravljenje zaključeno in se je zdravstveno stanje oškodovanca objektivno gledano tako ustalilo, da je bilo mogoče opredeliti višino tožbenega zahtevka. Ni nujno, da je zdravljenje poškodb v celoti končano. Zadostuje, da je oškodovančevo zdravstveno stanje stabilizirano do mere, ki dopušča opredelitev škode. Pričetek teka subjektivnega zastaralnega roka je objektiviziran in trenutka, kdaj bo za določeno okoliščino zvedel, ni mogoče odmikati iz razlogov, ki niso utemeljeni.(1)

7. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev o tem, da je zastaranje zahtevka, uveljavljanega v tej zadevi, pričelo teči 21. 12. 1998, oprli na naslednje ugotovitve: - da je tožnik 10. 8. 1998 med rednim vojaškim usposabljanjem utrpel popolno pretrganino globoke kite upogibalke mezinca in delno pretrganino površne kite upogibalke, - da je bil neposredno po nezgodi ambulantno pregledan, da je bil v prvi polovici oktobra pet dni hospitaliziran, da so sledili kontrolni pregledi, da je bilo na kontrolnem pregledu 21. 12. 1998 ugotovljeno, da je mezinec pasivno povsem razgiban in da aktivnih gibov v osnovnem in končnem členku ni, - da je bil 21. 12. 1998 naročen na operacijo, s katero bi bilo možno doseči skoraj popolno restitucijo upogiba mezinca, vendar se tožnik zanjo ni odločil, - da je bilo ob upoštevanju navedene tožnikove odločitve stanje poškodovane roke stabilizirano 21. 12. 1998 in - da je bila tožba vložena 15. 3. 2002. 8. Na podlagi teh ugotovitev zavzeto stališče, da bi tožniku mogel biti obseg škode znan 21. 12. 1998 in da je zato tedaj nastal odškodninski zahtevek, je materialnopravno pravilen. Navedbe, da se je šele ob sprejetju dokončne odločitve o tem, da ne bo šel na novo operacijo, zavedel, da je stanje dokončno, ne morejo vplivati na pravilnost navedenega stališča. Po ustaljenem stališču sodne prakse je za presojo o pričetku teka zastaralnega roka odločilno, kdaj bi oškodovanec glede na okoliščine konkretnega primera moral in mogel vedeti za obseg škode, ne pa, kdaj se je to dejansko zgodilo.(2) Nenazadnje je tožnik sam navedel, da mu je bil obseg posledic znan konec februarja 1999. Četudi bi sodišči kot odločilen šteli ta trenutek, bi bila odločitev o zastaranju odškodninske terjatve, ki jo je tožnik uveljavil šele sredi marca 2002, pravilna.

9. Po ugotovitvi, da revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP). Ker revident ni uspel, je dolžan toženki povrniti stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 154. člena in prvi odstavek 165. člena ZPP). Priznani stroški predstavljajo strošek za sestavo odgovora na revizijo. Izrek o zamudnih obrestih temelji na 378. členu OZ, glede začetka teka zamudnih obresti pa na pravnem mnenju občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. decembra 2006. .

Op. št. (1): Tako npr. sodba II Ips 12/82 z dne 13. 3. 1982, Poročilo o sodni praksi Vrhovnega sodišča, št. I/82, str. 21, med zadnjimi pa sodba II Ips 229/2006 z dne 9. 7. 2008. Op. št. (2): Prim. npr. sodbo II Ips 399/2005 z dne 10. 5. 2007.