Jedro

Pogodba se tudi ne šteje za razdrto, saj tožeča stranka ni zatrjevala dejstev, ki bi ustrezala dejanskim stanovom, v katerih se pogodba po zakonu šteje za razdrto (3. točka 126. člena ZOR).

Izrek

Pritožba zoper točko I/1 izreka se zavrne in se sodba v tem delu potrdi.

Pritožbi zoper točko II. izreka se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v tem obsegu razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, po katerem bi ji bila tožena stranka dolžna plačati znesek 67.320,00 SIT z obrestmi (točka I/1 izreka) ter zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke za znesek 67.320,00 SIT (točka I/2 izreka). Ugodilo pa je nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke, tožeče po nasprotni tožbi, in tožeči stranki naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki znesek 92.639,30 SIT z obrestmi (točka II/1 izreka) in znesek 67.320,00 SIT z obrestmi (točka II/2 izreka) ter pravdne stroške v znesku 214.400,00 SIT z obrestmi (točka II/3 izreka).

Tožeča stranka je proti sodbi pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi in toženi stranki naložilo v plačilo stroške pravdnega postopka z obrestmi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je bila izpodbijana sodba izdana v sporu majhne vrednosti (1. odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Zato se sme izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ob povedanem ni dopusten. Zato pritožbeno sodišče ne more upoštevati njenih navedb, s katerimi posega v dejansko stanje, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. K pritožbi zoper točko I/1 izreka izpodbijane sodbe: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 67.320,00 SIT, kolikor je tožeča stranka plačala toženi stranki kot kupnino za štiri injektorje (ta pa ji injektorjev ni izročila), z utemeljitvijo, da tožeča stranka pogodbe ni razdrla, da zato pogodba še vedno velja in da bi zato morala tožeča stranka zahtevati od tožene stranke izpolnitev obveznosti in ne vračila kupnine. Ugotovilo je, da je tožeča stranka najprej zahtevala izročitev štirih injektorjev, na naroku 14.12.1995 pa je modificirala tožbeni zahtevek tako, da izročitve injektorjev ni več zahtevala, zahtevala pa je plačilo zneska 67.320,00 SIT z obrestmi.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopnega sodišča, da tožeča stranka pogodbe ni razdrla, ter da pogodba še vedno velja.

Pogodba se tudi ne šteje za razdrto, saj tožeča stranka ni zatrjevala dejstev, ki bi ustrezala dejanskim stanovom, v katerih se pogodba po zakonu šteje za razdrto (3. točka 126. člena ZOR). Trditve tožeče stranke, da je bila izpolnitev pogodbe v določenem roku bistvena sestavina pogodbe, pa so neupoštevne pritožbene novote, saj jih je tožeča stranka prvič podala šele v pritožbi zoper sodbo prvostopnega sodišča opr.št. VII Pg 222/98 z dne 12.1.2000, ki je bila izdana že po uveljavitvi Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS št. 26/99 in bila s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr.št. I Cpg 603/2000 z dne

11.4.2001 razveljavljena ter zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka bi upoštevaje določilo 3. odstavka 499. člena ZPP lahko navajala nova dejstva in predlagala nove dokaze le do izdaje navedene odločbe. Zato je v skladu z določilom 1. odstavka

286. člena ZPP za trditve o tem, da je bil rok bistvena sestavina pogodbe, prekludirana. Ni pa tudi navedla, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma do konca obravnave ob pogojih iz 2. odstavka 286. člena ZPP.

Stališče prvostopnega sodišča, da bi tožeča stranka morala zahtevati prvenstveno izročitev injektorjev in šele potem povrnitev plačane kupnine, je sicer pravno zmotno, saj po določilu 124. člena ZOR lahko druga stranka, če ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, zahteva izpolnitev obveznosti ali pod pogoji iz naslednjih členov, razdre pogodbo z nnavadno izjavo, kolikor ni razdrta po samem zakonu. V primeru razdrtja pa ima stranka pravico do vrnitve tistega, kar je dala (2. odstavek 132. člena ZOR). Vendar pa navedeno na pravilnost odločitve prvostopnega sodišča ni vplivalo, saj je prvostopno sodišče, upoštevaje da tožeča stranka pogodbe ni razdrla, pravilno materialnopravno zaključilo, da tožbeni zahtevek za vračilo kupnine ni utemeljen.

Pritožbeno sodišče je ob povedanem pritožbo tožeče stranke zoper točko I/1 izreka izpodbijane sodbe zavrnilo in sodbo v tem delu potrdilo (353. člen ZPP).

K pritožbi tožeče stranke zoper točko II. izreka izpodbijane sodbe: Prvostopno sodišče je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku tožene stranke za plačilo zneska 67.320,00 SIT s pripadki in zneska

92.639,00 SIT s pripadki. Tožena stranka z navedenima zneskoma vtožuje plačilo monitorjev, ki naj bi jih dobavila in zamenjala pri tožeči stranki, v znesku 53.200,00 SIT in obresti od navedenega zneska v obračunanem znesku 106.759,30 SIT, skupaj 159.959,00 SIT.

Ugotovilo je, da je tožena stranka oba monitorja zamenjala leta 1991 ter da zato terjatev tožene stranke ni zastarala. Nadalje je ugotovilo, da je tožena stranka vtoževani račun izdala 12.11.1991, po opravljenem delu ter nato zaključilo, da tožeča stranka ni plačala ne monitorja, vgrajenega v letu 1990, niti monitorja vgrajenega v letu

1991. Takšne ugotovitve prvostopnega sodišča so si nasprotujoče, saj je prvostopno sodišče najprej ugotovilo, da sta bila oba monitorja zamenjana v letu 1991, nato pa, da je bil en monitor vgrajen v letu 1990, drugi pa v letu 1991. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Ugotovitev prvostopnega sodišča, da sta bila monitorja zamenjana v letu 1991 pa je tudi v nasprotju s trditvami tožene stranke, saj je le-ta trdila, da je en monitor vgradila v letu 1990, drugega pa v letu 1991 (list.št. 36). Ugotovitev o tem, kdaj sta bila monitorja zamenjana, je glede na triletni zastaralni rok, ob dejstvu, da je bila nasprotna tožba vložena 18.5.1994, odločilnega pomena za odločitev o ugovoru zastaranja.

Protispisna je tudi nadaljnja ugotovitev prvostopnega sodišča, da tožeča stranka ne zanika trditve tožene stranke, da je bila terjatev tožene stranke proti tožeči stranki za plačilo obeh monitorjev novelirana in da je bil sklenjen ustrezen dogovor, da tožena stranka izda tak račun, kot ga uveljavlja z nasprotno tožbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena trdila (list.št. 26), da je dne

20.11.1991 tožeči stranki izdala račun št. 57/91 z valuto 28.11.1991, ki se je glasil na dobavo in zamenjavo monitorja na procesnem računalniku za vodenje procesa sušenja in sicer za dva komada. Cena za en komad je bila 21.600,00 SIT, torej za dva komada 43.200,00 SIT.

Vrednost oziroma znesek po tem računu je bil izračunan na osnovi tolarske protivrednosti DEM v takratnem obdobju. Tožena je nadalje trdila, da so pri tožeči stranki pojasnjevali, da težko opravičijo v podjetju nakup dveh monitorjev za mikroprocesor in da predlagajo, da tožeča stranka izda račun le za en komad monitorja z ustrezno montažo, kjer pa bo cena vsebovala vrednost obeh zamenjanih monitorjev z montažo. Tožena je samo v skladu z dogovorom spremenila celotni znesek za plačilo in sicer v skladu s spremembo vrednosti DEM proti tolarju na znesek 53.200,00 SIT. Tožeča stranka je na takšne trditve tožene stranke odgovorila (v vlogi z dne 27.1.1995) s trditvami, da tožena stranka ne navaja imen in priimkov delavcev tožeče stranke, ki naj bi toženo stranko prosili, naj izstavi nov račun z novo vsebino, češ da ne morejo opravičiti dobave dveh monitorjev in ki naj bi se izgovarjali na likvidnostne težave tožeče stranke. S tem pa je tožeča stranka smiselno zanikala trditve tožene stranke o sklenjenem dogovoru. Prvostopno sodišče pa tudi ni obrazložilo, na podlagi katerih ugotovljenih dejstev je ocenilo, da je bila terjatev novelirana. Prvostopna sodba v tem delu torej nima razlogov o odločilnih dejstvih (14. točka 2. odstavka 379. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da je tožeča stranka med drugim trdila, da je tožena stranka zamenjala monitorje s starimi monitorji in jih zaračunala po previsoki ceni, saj je bila cena monitorja v času obračuna 4.680,00 SIT, v ceno pa tudi ni vkalkulirala njenega monitorja, ki ga je odpeljala pri prvi menjavi (list.št. 18). Odločba prvostopnega sodišča o navedenih trditvah tožeče stranke, ki bi lahko bila odločilnega pomena za utemeljenost tožbenega zahtevka, zlasti glede višine le-tega, nima razlogov (14. točka 2. odstavka 339. člena ZPP).

Pritožnik tudi utemeljeno opozarja, da je prvostopno sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj je toženi stranki prisodilo obresti od obresti (procesne obresti) že pred vložitvijo nasprotne tožbe, kar ni v skladu z določbo 2. odstavka 279. člena ZOR.

Ker je torej prvostopna sodba glede odločitve o nasprotnem tožbenem zahtevku obremenjena z bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka, prvostopno sodišče pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče stranke v tem delu ugodilo, izpodbijano sodbo v II. točki izreka razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). Prvostopno sodišče naj v novem postopku odpravi pomanjkljivosti, na katere je opozorilo pritožbeno sodišče in o zadevi ponovno odloči. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).