Jedro

Zaradi protipravnih opustitev tožene stranke, ki pomenijo kršitev 5. člena ZVZD-1 in 4. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, in ki so vplivale na nastanek škodnega dogodka, je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke. K tožničinim težavam z ledveno hrbtenico pred škodnim dogodkom ni (izključno) prispevalo dvigovanje bremen (oskrbovancev) oziroma delo pri toženi stranki odrejeno v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu.

Izrek

I.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se na novo glasi:

"I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati odškodnino v znesku 67.900,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12. 7. 2021 dalje do plačila.

II. Zavrne se tožbeni zahtevek za plačilo 34.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2021 do plačila.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 1.710,37 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila."

II.V preostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 105,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača odškodnino v znesku 59.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2021 do plačila. V presežku za znesek 42.500,00 EUR z obrestmi je tožbeni zahtevek zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v znesku 1.102,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožujeta obe stranki.

3.Tožnica navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ji je priznalo prenizko odškodnino. Zmotno je ocenilo, da ni dokazala, da so bile poškodbe hrbtenice pred škodnim dogodkom 25. 3. 2017 posledica dela pri toženi stranki. Medicinsko izvedensko mnenje potrjuje njeno trditev, da obstoji vzročna zveza med njenimi utrpljenimi poškodbami ledvenega dela hrbtenice v času dela pri toženi stranki tudi v obdobju pred 25. 3. 2017. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da izvedenec ni potrdil tožničinih navedb, da so njene težave s hrbtenico pred škodnim dogodkom (izključna) posledica dvigovanja stanovalcev. Gre za pavšalno in arbitrarno obrazložitev, kar predstavlja kršitev 22. člena Ustave. V zvezi s tem uveljavlja relativno bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi z 8. členom ZPP, zaradi česar je posledično tudi zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Če bi sodišče prve stopnje dokazno oceno napravilo skladno z zakonom, bi prišlo do zaključka, da so bile tudi njene predhodne težave s hrbtenico v obdobju pred 25. 3. 2017 posledica dela, ki ji ga je tožena stranka odrejala v nasprotju s predpisi o varnem delu in v nasprotju s pogodbo o zaposlitvi. V tem primeru ne obstoji pravna in dejanska podlaga za znižanje odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti za 25 %. Iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem uveljavlja zvišanje prisojene odškodnine za znesek 1.000,00 EUR. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa uveljavlja zvišanje prisojene odškodnine za znesek 35.000,00 EUR. Delo je zmožna opravljati zgolj na drugem delovnem mestu in z omejitvami, kar pomeni, da kot fizična delavka (ima le skromno izobrazbo oziroma kvalifikacijo) dejansko ni več zaposljiva. Pridobitno delo kot samozaposleni ji pomagajo opravljati starši in otroci, saj ga sicer ne bi zmogla. Ob delovni nesreči 25. 3. 2017 je bila na višku svojih delovnih zmožnosti (stara je bila 39 let), pri čemer je svoje delo opravljala brez kakršnihkoli omejitev. Zmožna je le šepajoče hoje v dolžini največ 200 metrov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zviša prisojeno odškodnino za 36.000,00 EUR s stroškovno posledico, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4.Tožena stranka nasprotuje izvedenskemu mnenju iz varstva pri delu in navaja, da izvedenka ni bila v celoti prepričljiva, delno je podala pavšalne ugotovitve. Ugotovitve, ki se nanašajo na dodatno pomoč in ustrezno delovno opremo (sobno invalidsko dvigalo), niso najbolj življenjske, saj pri oskrbovanki ni šlo za v celoti nepokretno osebo, ki bi jo bilo treba dvigniti iz vozička in položiti na posteljo. Neprepričljiva in pavšalna je ugotovitev izvedenke, da do škodnega dogodka ne bi prišlo, če bi tožnica opravila usposabljanje in imela ustreznejšo obutev. Meni, da je bilo premalo upoštevano predhodno bolezensko stanje tožnice. Tudi izvedenec medicinske stroke v tem postopku je potrdil, da je imela tožnica težave s hrbtenico že precej pred obravnavanim škodnim dogodkom. Pojasnil je, da je šlo pri tožnici v času škodnega dogodka za napredovano fazo bolezenskega dogajanja na medvretenčni ploščici, zaradi česar so sedanje občasne bolečine v križu v večjem obsegu (in ne le 25 %) posledica predhodnih bolezenskih stanj tožnice. Zmotno pa je izvedenec upošteval, da so bile predhodne bolečine le občasne narave. Tožena stranka ocenjuje, da so sedanje težave tožnice v enaki meri posledica obravnavanega škodnega dogodka kot tudi njenega predhodnega zdravstvenega stanja (tj. 50:50 %), kar bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati pri odškodnini za telesne bolečine tožnice in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Nadalje se ne strinja z višino dosojene odškodnine. Sodišče prve stopnje je tožnici iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem priznalo odškodnino v 96 % deležu vtoževanega zneska, čeprav so bolečine v zvezi z ledveno hrbtenico le delno posledica škodnega dogodka. Te bolečine so po mnenju tožene stranke le v obsegu 50 % posledica škodnega dogodka, zaradi česar dosojena odškodnina iz tega naslova nikakor ne bi smela preseči 18.000 EUR. Previsoko je odmerjena tudi odškodnina iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj ne gre za katastrofalno škodo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zmanjša prisojeno odškodnino za 16.000 EUR s stroškovno posledico, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5.Stranki sta podali odgovora na pritožbi, s katerima prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne kot neutemeljeni.

6.Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

7.Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, ki jih uveljavljata pritožbi, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje o odločilnih dejstvih. Tudi materialno pravo je uporabilo pravilno, razen glede višine prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki jo je določilo prenizko.

8.V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje na podlagi določb prvega odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) v povezavi s prvim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odločalo o odškodninski odgovornosti tožene stranke za škodo, ki je tožnici nastala zaradi nesreče pri delu 25. 3. 2017. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na delovnem mestu varuhinje, do poškodbe na delu pa je prišlo pri premeščanju težko pokretne oskrbovanke (stanovalke doma) z invalidskega vozička na posteljo. Oskrbovanko je pri tem zaneslo, tožnica je odreagirala in jo prijela za zgornji del telesa, pri tem pa je začutila zelo hudo bolečino v ledvenem delu hrbtenice. Tožena stranka v pritožbi ne oporeka ugotovljenemu dejanskemu stanju v zvezi z nastankom škodnega dogodka, temelju svoje krivdne odgovornosti pa nasprotuje izključno z grajanjem določenih ugotovitev sodne izvedenke za varstvo pri delu, vendar neutemeljeno.

9.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je na sam škodni dogodek vplival celokupen sklop dejstev v zvezi z opustitvami ustreznih organizacijskih ukrepov, potrebnih za zagotovitev varnosti in zdravja delavcev pri delu, in sicer, da tožena stranka ni ocenila tveganj izpostavljenosti fizičnim obremenitvam pri opravljanju dela varuhinje, da tožnici ni zagotovila usposabljanja, navodil za varno delo, ustrezne obutve, kot tudi ne dodatne pomoči druge osebe oziroma tehnične naprave za dvigovanje oskrbovancev (npr. sobnega invalidskega dvigala). Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi prvenstveno ponavlja pripombe, ki jih je na ugotovitve izvedenskega mnenja iz varstva pri delu podala v postopku pred sodiščem prve stopnje in na katere je izvedenka že argumentirano in jasno odgovorila. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenskemu mnenju z dopolnitvami, saj je bilo podano jasno, strokovno izčrpno in prepričljivo. Neutemeljena je pritožbena navedba tožene stranke, da ni življenjsko, da bi morala zagotoviti uporabo sobnega invalidskega dvigala kot pripomočka, saj pri oskrbovanki ni šlo za popolnoma nepokretno osebo, ki bi jo bilo treba dobesedno dvigniti iz vozička in položiti na posteljo. Temu nasprotuje pojasnilo izvedenke, da težko pokretna oseba ne more sama zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb, temveč pri tem potrebuje pomoč delno ali v celoti, ter da če bi bila konkretna oskrbovanka bolj pokretna, bi bodisi uporabljala palico, bergle ali hoduljo bodisi se sama gibala z invalidskim vozičkom v prostorih doma, kar bi pomenilo, da je samostojno zmožna obvladati tudi transfer na invalidski voziček in z njega, vendar temu ni bilo tako, zato je potrebovala pomoč tožnice pri vstajanju z vozička in premiku na posteljo.

10.Ugotovitve izvedenke glede tega, kako bi drugačna obutev ter usposabljanje tožnice preprečila nastanek škodnega dogodka, niso niti pavšalne niti neprepričljive, kot skuša v pritožbi zmotno prikazati tožena stranka. Iz izvedenskega mnenja namreč izhaja, da je bila tožnica zaradi neustrezne obutve, tj. natikačev z gladkim podplatom in odprtim predelom pete, ki so bili že ponošeni, na stopalnem delu vidno obrabljeni in na posameznih delih razpokani, izpostavljena zmanjšani stabilnosti pri zadržanju oskrbovanke ob njenem zdrsu. V mnenju je izvedenka prav tako pojasnila, da tožnica ni znala pravilno odreagirati, ker za izvajanje dela ni bila ustrezno usposobljena. V okviru usposabljanja bi namreč morala biti seznanjena z navodili, kako varno izvesti premeščanje oskrbovancev z invalidskega vozička na posteljo oziroma nuditi pomoč pri takšnem vstajanju, ter tudi s tveganji in nevarnostmi, ki pretijo pri tem delu.

11.Zaradi protipravnih opustitev tožene stranke, ugotovljenih v točkah 17, 18 in 19 obrazložitve izpodbijane sodbe, ki pomenijo kršitev 5. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1) in 4. člena Pravilnika o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen, in ki so vplivale na nastanek škodnega dogodka, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je podana krivdna odškodninska odgovornost tožene stranke.

12.Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je pri tožnici ugotovljena škoda iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki se nanašajo na ledveno hrbtenico, v deležu 75 % nastala zaradi obravnavanega škodnega dogodka, medtem ko je škoda v zvezi z levim stopalom in palcem leve noge v celoti posledica škodnega dogodka. Razmejitev vzročnosti med škodnim dogodkom in konkretnim obsegom škode temelji na mnenju sodnega izvedenca, ortopeda A. A., da je imela tožnica že pred obravnavanim škodnim dogodkom občasne zdravstvene težave z ledveno hrbtenico. Ugotovil je, da so tožničine končne oziroma sedanje bolečine v zvezi z ledveno hrbtenico v 25 % deležu posledica njenega predhodnega bolezenskega stanja - degenerativnega dogajanja na medvretenčni ploščici med 4. in 5. ledvenim vretencem. To pomeni, da bi se škoda iz naslova telesnih bolečin in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti odražala v tožničinem življenju, če škodnega dogodka 25. 3. 2017 ne bi bilo v deležu 25 % oziroma je ta škoda zaradi škodnega dogodka za 75 % večja. Pritožba tožene stranke se zavzema za višji delež (50 %) vpliva predhodnega zdravstvenega stanja tožnice na sedanjo škodo, pritožba tožnice pa uveljavlja, da so tožničine predhodne zdravstvene težave s hrbtenico posledica opravljanja težkih del pri toženi stranki, vendar izvedeni dokazi ne dajejo podlage za utemeljenost njunih navedb.

13.Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo izvedenčevi razmejitvi deleža vpliva predhodnega degenerativnega stanja na nastalo tožničino nepremoženjsko škodo. Tožena stranka neutemeljeno nasprotuje prvostopenjski presoji, da ni dokazala, da bi težave s hrbtenico pred škodnim dogodkom izvirale iz prometne nesreče tožnice v letu 2011, v kateri je utrpela nateg vratnih mišic. Tega namreč ni potrdil v tem sporu angažirani sodni izvedenec, ki je na podlagi medicinske dokumentacije ugotovil, da so se pri tožnici težave z ledveno hrbtenico prvič pojavile v maju 2012, nato pa so se občasno pojavljale v letih 2014, 2015 in 2016. Tožena stranka se zato neutemeljeno sklicuje na zapis v izvedenskem mnenju sodnega izvedenca B. B., izdelanega za potrebe pravdnega postopka pred Okrajnim sodiščem v Novi Gorici, da se je tožnica 4. 5. 2002 zdravila zaradi lumbalgije. Navedba tožene stranke, da je tožnica težave imela že v mladosti, saj je bilo v letu 1992 ugotovljeno, da se hrbtenica torakalno rahlo krivi v levo, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

14.Pritožbi tožene stranke prav tako ni mogoče slediti v delu, v katerem izvedencu A. A. očita, da je zmotno upošteval, da so bile tožničine predhodne bolečine občasne narave. Izvedenec je v pisni dopolnitvi mnenja odgovoril na tovrstne pripombe tožene stranke in strokovno utemeljeno pojasnil, da zdravstvene težave z ledveno hrbtenico pred škodnim dogodkom niso bile trajne, da so bile vmes faze izboljšanja stanja, ko je bila tožnica tudi po več mesecev brez bolečin in je zmogla premeščati bremena in se prepogibati, v primeru stalnih bolečin v križu, pa bi pogosto obiskovala osebno zdravnico in stalno prejemala protibolečinske tablete, kar iz zdravstvenega kartona ni razvidno. Izvedenec je sicer tudi pojasnil, da se je bolezensko stanje medvretenčne ploščice postopno slabšalo, da je šlo pri tožnici v času škodnega dogodka za napredovano fazo in da pri zdravi hrbtenici v konkretnem primeru ne bi prišlo do takšne poškodbe, vendar pa je hkrati poudaril, da pred škodnim dogodkom kot prelomnim trenutkom pri tožnici ni bila prisotna niti omejena gibljivost prsno-ledvene hrbtenice niti ni imela bolečin v levi nogi in pareze (delne ohromelosti) levega stopala, zato je ocenil, da pri tožnici zgolj zaradi predhodnega degenerativnega bolezenskega stanja in občasnih težav posledic v tako ugotovljenem obsegu ne bi bilo.

15.Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da k tožničinim težavam z ledveno hrbtenico pred škodnim dogodkom ni (izključno) prispevelo dvigovanje bremen (oskrbovancev) oziroma delo pri toženi stranki odrejeno v nasprotju s predpisi o varnosti in zdravju pri delu. Tožnica se z dokaznim zaključkom ne strinja, vendar to ne pomeni, da je bil kršen 8. člen ZPP, saj je dokazna ocena ustrezno obrazložena. Neutemeljen je posledično tudi očitek arbitrarne obrazložitve in kršitve 22. člena Ustave RS. Izvedensko mnenje ne potrjuje tožničinih trditev, kot zmotno navaja v pritožbi, saj izvedenec A. A. bolezenskega dogajanja na hrbtenici ni pripisal le pričetku statičnih obremenitev v smislu stanja s prisilnimi držami, predklanjanjem ter premeščanjem težjih bremen (torej delu pri toženi stranki), temveč tudi prenehanju športnih aktivnosti. Zaslišan na naroku je pojasnil, da dokler se je tožnica aktivno ukvarjala s športom, se proces v hrbtenici še ni začel oziroma v primeru, da je bil takrat že prisoten, se je za čas treniranja ustavil, slabšanje stanja pa se je po prenehanju športnega udejstvovanja reaktiviralo. Iz navedenega tudi po presoji pritožbenega sodišča izhaja, da k degenerativnemu bolezenskemu dogajanju na ledveni hrbtenici ni prispevelo le opravljanje dela pri toženi stranki, temveč tudi tožničino prenehanje ukvarjanja s športom, pri čemer razlog za to niti ni pomemben.

16.Sodišče prve stopnje je tožnici, ki je v škodnem dogodku utrpela kilo medvretenčne ploščice s pritiskom vsebine notranjega dela medvretenčne ploščice na peto ledveno živčno korenino, v posledici tega pa je pri njej prisotna omejenost prsno-ledvene hrbtenice, pareza (delno ohromelost) levega stopala in nepregibnost končnega členka palca leve noge v iztegnjenem položaju, za nepremoženjsko škodo za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 24.000,00 EUR (od zahtevanih 25.000,00 EUR). Utemeljilo jo je na ugotovitvah izvedenca medicinske stroke in izpovedi tožnice, pri čemer je njeno trpljenje bolečin tudi neposredno zaznalo. Pri odmeri odškodnine, ki bi ji pripadala, upoštevaje intenzivnost in trajanje telesnih bolečin in vse druge težave in nevšečnosti, ki jih je utrpela med zdravljenjem, ter ob primerjavi priznanih odškodnin v primerljivih primerih sodne prakse je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo tudi njeno zmanjšanje zaradi ugotovljene deljene vzročnosti. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je odškodnina iz tega naslova previsoka, ker je odmerjena v 96 % vtoževanega zneska, čeprav so tožničine bolečine v zvezi z ledveno hrbtenico le v 75 % obsegu posledica škodnega dogodka. Sorazmerno zmanjšanje odškodnine zaradi deljene vzročnosti je namreč treba upoštevati od višine odškodnine, ki bi ji pripadala, in ne od višine odškodnine, kot jo je zahtevala v tožbenem zahtevku. Poleg tega prisoja 25 % nižje odškodnine ni utemeljena že zaradi bolečin in težav tožnice z levim stopalom in palcem leve noge, ki so v 100 % vzročnosti s škodnim dogodkom. Prisojeni znesek je tako po oceni pritožbenega sodišča primerna in pravična denarna odškodnina za utrpele telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem, opisane v točki 26 obrazložitve izpodbijane sodbe, pritožbeno zavzemanje tožnice za njeno zvišanje za 1.000,00 EUR pa je zgolj pavšalno in prav tako neutemeljeno.

17.Utemeljeno pa pritožba tožnice izpodbija višino prisojene odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti v znesku 30.000,00 EUR (od zahtevanih 65.000,00 EUR). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja in izpovedi tožnice pravilno ugotovilo, da tožnica ni zmožna opravljati težjih fizičnih del, gospodinjskih in hišnih opravil, ki predvidevajo premeščanje bremen, prisilne drže hrbtenice, predklanjanje in dolgotrajno stanje, prav tako ni zmožna nobenih športnih aktivnosti, ne zmore več sprehodov, kleca ji leva noga, težave ima z želodcem in dihanjem. Zaradi posledic bolezni ima priznano III. kategorijo invalidnosti s pravico do dela na drugem delu s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno. V zvezi s tem iz tožničine izpovedi izhaja, da delo sedaj opravlja sede ali leže, pomagajo ji starši. Ugotovljene posledice in omejitve zaradi invalidnosti, ki jih ima tožnica, kot tudi dejstvo, da se ji je nesreča zgodila pri starosti 39 let, ko je bila na vrhuncu svojih delovnih zmožnosti, utemeljujejo višjo odškodnino, medtem ko je nasprotno prizadevanje tožene stranke za nižjo odškodnino neutemeljeno. Večjo težo je treba dati okoliščinam, da tožnica ni sposobna opravljati svojega dela varuhinje, da je nezmožna za fizično delo, za ukvarjanje s športom in rekreacijo ter da težko zmore celo sprehode po nekaj sto metrov zaradi klecanja leve noge in šepajoče hoje. Tudi ob primerjavi sodne prakse, na katero se je sklicevalo sodišče prve stopnje, kjer je bila pri oškodovancih med drugim ugotovljena zmanjšana zmožnost za določene fizične obremenitve,

in ne prav nezmožnost kot pri tožnici, se izkaže, da je prisojena odškodnina za to obliko škode prenizka in jo je treba zvišati na način, da je ustrezno upoštevano razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da pravična in primerna odškodnina znaša 48.000,00 EUR (32-kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času sojenja), pri čemer je treba upoštevati deljeno vzročnost zaradi predhodnega degenerativnega stanja ledvene hrbtenice. Ker je poškodba ledvene hrbtenice v 75 % posledica škodnega dogodka, poškodba levega stopala in palca leve noge pa v celoti posledica škodnega dogodka, ni utemeljeno sorazmerno znižanje odškodnine za 25 %. Glede na to, da je iz povzetih prvostopenjskih ugotovitev razvidno, da je večina tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti povezana z ledveno hrbtenico, v manjši meri pa z levim stopalom in palcem leve noge, pritožbeno sodišče kot ustrezno ocenjuje, da tožnici pripada za 20 % zmanjšana odškodnina v višini 38.400,00 EUR.

18.Pritožbi ne nasprotujeta višini prisojene odškodnine za nepremoženjsko škodo iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi skaženosti, zato je pritožbeno sodišče ta del odločitve presojalo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Glede na dejanske ugotovitve o duševnih bolečinah zaradi skaženosti, ki jih je utrpela tožnica, ter prestanem strahu (obrazložitev prvostopenjske sodbe v točkah 27 in 29), ji je sodišče prve stopnje za to škodo prisodilo odškodnino v višini, ki ustreza merilom iz 179. člena OZ.

19.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče izrek sodbe delno spremenilo tako, da je tožnici prisodilo odškodnino v skupnem znesku 67.900,00 EUR z obrestmi od 12. 7. 2021 do plačila, za znesek 34.100,00 EUR z obrestmi od 12. 7. 2021 do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). V ostalem je pritožbo tožnice in v celoti pritožbo tožene stranke zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP), saj niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti.

20.Zaradi delnega uspeha tožnice v pritožbenem postopku se je spremenil končni uspeh strank pred sodiščem prve stopnje (tožnica je uspela v deležu 66,57 %, tožena stranka 33,43 %), zato je pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP ponovno odločilo o stroških postopka na prvi stopnji. Sodišče prve stopnje je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (OT) pravilno priznalo stroške v skupni višini 3.162,36 EUR; ob upoštevanju uspeha v sporu je tožnica upravičena do povračila stroškov v višini 2.105,18 EUR. Toženi stranki je pravilno priznalo stroške v skupni višini 4.213,03 EUR, upravičena je do povračila 1.408,42 EUR. Po medsebojnem pobotanju stroškovnih terjatev tožnice (vsota zneska stroškov za izvedbo dokazov 1.013,61 EUR in zneska 2.105,18 EUR) in stroškovne terjatve tožene stranke (znesek 1.408,42 EUR) je tožena stranka dolžna tožnici povrniti 1.710,37 EUR stroškov postopka.

21.Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbe, tožnici pa je dolžna povrniti delež stroškov pritožbe ob upoštevanju njenega pritožbenega uspeha, ki znaša 19,76 %. Glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe (36.000,00 EUR) tožnici pripada povračilo 875 točk za pritožbo (tar. št. 16/4 Odvetniške tarife - OT) in 17,5 točk za materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke znaša 535,50 EUR. Glede na 19,76 % uspeh ji je tožena stranka dolžna povrniti 105,81 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

22.Stranki krijeta sami vsaka svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim nista bistveno prispevali k odločanju pritožbenega sodišča, zato ne gre za strošek, ki bi bil potreben za postopek (155. člen ZPP).

-------------------------------

1Prim. II Ips 186/2005 (za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisojen 30‑kratnik povprečne mesečne neto plače), II Ips 486/2003 (35-kratnik povprečne mesečne neto plače).

2Sodišče prve stopnje je kot povprečno mesečno neto plačo upoštevalo znesek 1.487,50 EUR.

Zveza:

Podzakonski akti / Vsi drugi akti

Pravilnik o zagotavljanju varnosti in zdravja pri ročnem premeščanju bremen (2005) - člen 4

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 22

Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 353, 358, 358-5

Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 179, 179/1

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 131, 131/1, 179

Zakon o varnosti in zdravju pri delu (2011) - ZVZD-1 - člen 5

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.