Jedro

Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga, pri čemer je začetek teka subjektivnega roka (15 dni) vezan na trenutek, ko je prenehal vzrok zamude. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik navajal, da je 14.5.2009 ugotovil, da banka ni izvedla njegovega naročila za plačilo takse in je takso plačal sam. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo ta dan kot „trenutek, ko je zvedel za zamudo“.

Bistveno je, da je taksa plačana v roku in ima prepozno plačilo takse iste posledice kot neplačilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 17.8.2009 na podlagi 120. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3 s spremembami in dopolnitvami; ZPP) zavrglo predlog tožeče stranke za vrnitev v prejšnje stanje.

Zoper sklep se je pritožil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Izraža nestrinjanje s stališčem sodišča prve stopnje, da je bistveno, kdaj je zvedel za zamudo in ne, kdaj je zvedel za škodljive posledice, ki mu jih je povzročila zamuda roka. Mnenja je, da zamuda roka za plačilo takse ne pomeni nujno škodljive posledice za stranko, ki takse ni plačala. S 3. odst. 105.a člena ZPP je uzakonjena le pravna domneva, ki jo stranka lahko osporava. Takso je plačal prej, preden je sodišče odločalo o pravni domnevi (umiku tožbe, pravilno pritožbe) in je o tem obvestil tudi sodišče. Strogo stališče sodišča, ki ga je zavzelo v konkretni zadevi pomeni, da se mu omejuje pravica do pritožbe, in s tem do pravne varnosti, kar pomeni poseg v ustavno varovano kategorijo pravice do pritožbe. Če bi sodišče štelo, da je takso za pritožbo plačal, ne bi imel razloga, da vloži predlog za vrnitev v prejšnje stanje. Z določbo 105.a člena ZPP je zakonodajalec zasledoval predvsem cilj, da pride do plačila sodnih taks. Poravnal jo je takoj, ko je ugotovil, da banka njegove odredbe za plačilo takse ni opravila.

Pritožba ni utemeljena.

Vrnitev v prejšnje stanje je procesnopravni inštitut, ki omogoča, da se odpravijo posledice zamude (116. člen ZPP), in je vezan na subjektivni in objektivni rok (117. člen ZPP). Pravočasnost je pogoj za dopustnost predloga, pri čemer je, kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, začetek teka subjektivnega roka (15 dni) vezan na trenutek, ko je prenehal vzrok zamude. Pritožnik razen trditve, da se s stališčem sodišča prve stopnje, da je za zamudo roka izvedel 14.5.2009, ko je sodno takso za pritožbo poravnal, ne obrazloži, zakaj naj bi bilo stališče sodišča prve stopnje nepravilno. V predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je tožnik navajal, da je 14.5.2009 ugotovil, da banka ni izvedla njegovega naročila za plačilo takse in je takso plačal sam. Sodišče prve stopnje je zato pravilno upoštevalo ta dan kot „trenutek, ko je zvedel za zamudo“. Ob dejstvu, da je tožnik predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil šele 4.6.2009 (po preteku 15-dnevnega roka), je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in ima podlago v 120. členu ZPP. S sklepom 18.5.2009, na katerega se pritožnik sklicuje v predlogu za vrnitev v prejšnje stanje (navaja, da ga je prejel 20.5.2009), je bil tožnik seznanjen s posledico zamude (da se njegova pritožba šteje za umaknjeno), kar pa ne pomeni (tega niti ne trdi), da ne bi že pred prejemom tega sklepa vedel, da je v zamudi s plačilom takse. Tožnik je bil očitno, kot je razvidno iz pritožbenega razlogovanja, pravno zmotno prepričan, da mu, zaradi zamude roka za plačilo takse, ne morejo nastati škodljive posledice.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožnik s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje ni uspel, podrejeno pa je vložil pritožbo zoper sklep z dne 18.5.2009, je pritožbeno sodišče odločalo o pritožbi zoper ta sklep.

S sklepom 18.5.2009 je sodišče prve stopnje na podlagi 3. odst. 105.a člena ZPP štelo, da se pritožba šteje za umaknjeno in je ustavilo postopek.

Tožnik se je pritožil iz vseh pritožbenih razlogov in predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da ugotovi, da je takso za pritožbo plačal pravočasno in s pritožbenim postopkom nadaljuje, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Poudarja, da mu za plačilo sodne takse ni bil postavljen primeren rok. Zakonodajalec v 105.a členu ZPP roka ni določil in je odločitev prepustil sodišču. Sodno takso je poravnal takoj, ko je ugotovil, da banka njegovega naročila ni izvedla (odredil je plačilo sodne takse za pritožbo preko programa „SKB NET“), in to še prej, preden je sodišče izdalo sklep o ustavitvi postopka. Ocenjuje, da bi mu glede na nastalo situacijo moralo sodišče omogočiti plačilo sodne takse v primernem roku, saj je vložitev pritožbe zoper sodno odločbo njegova ustavna pravica, ki mu ne more biti odvzeta zaradi napake tretjega.

Pritožba ni utemeljena.

Do umika pritožbe je prišlo na podlagi 3. odst. 105.a člena ZPP, kjer je izrecno zapisano, da se vloga šteje za umaknjeno, če v roku ni plačana taksa. Bistveno je torej, da je taksa plačana v roku in ima prepozno plačilo takse iste posledice kot neplačilo. Na posledice, če taksa ni plačana v postavljenem roku, je bil v skladu z 2. odst. 105.a člena ZPP tožnik opozorjen in tega ne prereka. Ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je plačilni nalog prejel 14.4.2009, takso pa plačal prepozno, po poteku 15-dnevnega roka, 14.5.2009. S pritožbenim sklicevanjem na neprimernost roka, ki mu ga je dodelilo sodišče prve stopnje, pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne more uspešno izpodbiti. Res je sicer, da v 105.a členu rok izrecno ni določen (naveden je rok, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse), je pa določen v 2. odst. 34. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Zmotno je torej pritožbeno razlogovanje o tem, da gre za rok, ki ga določa sodišče. Po določbi 110. člena ZPP lahko sodišče določi rok le takrat, če roki niso določeni z zakonom, za kar pa v predmetni zadevi ne gre. Tožniku, ki je bil v nalogu za plačilo sodne takse na pravočasnost plačila v postavljenem 15-dnevnem roku pravilno opozorjen, z izdanim sklepom ni bila kršena njegova ustavna pravica.

Torej uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).