Jedro

Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili SPZ ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.

Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v zadnjem odstavku 2. točke izreka razveljavi v delu, ki se glasi: "ter se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižba lastninske pravice za prvotožnika A. A., ..., EMŠO: ... do 1/4 in drugotožnico B. B., ..., EMŠO: ... do 1/4.".

II. V preostalem delu se pritožba zavrne ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdi.

III. Toženec nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v zapuščino po pokojnem C. A. ne spadajo nepremičnine v k. o. X, parcele 1139/6, 1067/23 in 1067/4 do 1/2 ter denarna sredstva v višini 2.944,80 EUR (1. točka izreka). Nadalje je ugotovilo, da sta tožnika na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju notarske listine notarja D. D. SV 910/05 in izpiska iz matičnega registra o smrti solastnika navedenih nepremičnin vsak do 1/4 zapustnikovega deleža, skupaj do ½, ter se pri navedenih nepremičninah dovoli vknjižbo njune solastninske pravice v zemljiško knjigo (2. točka izreka). Tožencu je naložilo, da tožnikoma povrne pravdne stroške v višini 1.602,59 EUR (3. točka izreka).

2. Toženec pritožbo vlaga iz vseh dopustnih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP), v bistvenem iz naslednjih razlogov. (1) Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem, da iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, sklenjene med zapustnikom in tožnikoma, izhaja, da jima je zapustnik prepustil tudi tri nepremičnine, to je parcele v k. o. X, ki so predmet tega postopka. Takšno stališče je povsem nesprejemljivo, saj sta skladno z načeli stvarnega in obligacijskega prava za pogodbeni prenos lastninske pravice potrebna zavezovalni in razpolagalni del, ki morata biti med seboj skladna. Glede na to, da v pogodbi sporne parcele niso omenjene, ne vzdrži teza sodišča, da so preostale parcele navedene zgolj primeroma in je takšna obrazložitev sodbe nelogična in neživljenjska ter je ni mogoče preizkusiti. Zemljiška parcela je osnovna enota v upravnih razmerjih pri nepremičninah ter mora biti v listini, ki je podlaga za vknjižbo, konkretno in določno opredeljena, kar v pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni, zato ta ni izvršljiva. Sodba o tem nima razlogov in je ni mogoče preizkusiti. (2) Toženec opozarja na pomanjkljivost pogodbe glede predmetnih parcel, saj pri njih ni prišlo do vknjižbe prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist tožnikov, sodba tudi tem nima razlogov. (3) Toženec navaja, da za sporne nepremičnine ni bilo pridobljeno potrdilo po Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ) za odobritev pravnega posla. Ker sodba tudi o tem nima razlogov, je ni mogoče preizkusiti, prišlo pa je tudi do kršitve materialnega predpisa. (4) Toženec izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni prišlo do zastaranja. V zvezi s tem se sklicuje tudi na nepravilnost tožbenega zahtevka, saj bi tožnika lahko postavila le zahtevek na izdajo zemljiškoknjižnega dovolila, ki zastara v 10 letih. Do zastaranja je torej prišlo in nasprotno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. Zahtevek tožnikov bi moral biti zavrnjen že iz razloga, ker ni bil pravilno postavljen. Toženec predlaga ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožnika odgovora na pritožbo nista podala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V postopku je ugotovljeno, da je tožnik sin zapustnika C. A., tožnica pa tožnikova izvenzakonska partnerica ter snaha zapustnika. Toženec je zapustnikov vnuk po že preminuli zapustnikovi hčerki. Po zapustniku teče zapuščinski postopek ter sta bila tožnika s sklepom Okrajnega sodišča na Jesenicah D 65/2017 z dne 10. 8. 2009 (A2) in s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 2441/2017 z dne 28. 2. 2018 (A3) napotena na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spadajo sporne parcele ter sredstva na računu. V zapuščinskem postopku tožnika zatrjujeta in v tem postopku ni sporno, da sta z zapustnikom sklenila pogodbo o dosmrtnem preživljanju z dne 29. 11. 2005 (priloga A9), s katero je zapustnik vse svoje premoženje, ki ga bo imel na dan smrti, prenesel na njiju. Zatrjujeta, da so iz pogodbe pomotoma izpadle tri nepremičnine, parcele 1139/6, 1067/23 in 1067/4, k. o. X, zato se pri teh parcelah nista mogla vpisati v zemljiško knjigo. Zatrjujeta tudi, da v zapuščino ne spadajo denarna sredstva v višini 2.944,80 EUR. Toženec takšnim trditvam nasprotuje ter navaja, da bi sporne parcele morale biti navedene v notarskem zapisu pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker v zvezi z navedenimi parcelami ne obstajata zavezovalni in razpolagalni pravni posel, tožnika tega sedaj ne moreta sanirati v pravdnem postopku. To pomoto bi morala odpraviti za časa življenja zapustnika, saj bi od njega lahko v roku 10 let zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, tako pa je njun zahtevek že zastaral. 6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da gre v obravnavanem primeru za derivativno pridobitev lastninske pravice. Pravni interes za ugotovitveni zahtevek je podan z napotitvenim sklepom v zapuščinskem postopku. Tožnika sta zahtevek pravilno postavila. Ne gre za dednopravni zahtevek, čeprav zadeva izvira iz zapuščine. Gre za obligacijski in stvarnopravni zahtevek, za slednjega zastaranja skladno z določili Stvarnopravnega zakonika (SPZ) ni. Glede obligacijskega zahtevka pa do zastaranja prav tako ni prišlo oziroma je bilo s priglasitvijo izločitvenega zahtevka v zapuščini in z vložitvijo tožbe to pretrgano. Glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju je ugotovilo, da je bila zapustnikova volja, da tožnika pridobita vse njegovo premoženje, ki ga bo imel na dan svoje smrti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijana sodba pravilna v pravnem in dejanskem pogledu, dokazna ocena sodišča prve stopnje pa je prepričljiva, natančna, jasna in ustreza metodološkemu napotilu iz 8. člena ZPP. Pritožbeno sodišče jo v celoti potrjuje ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb.

_Tožbeni zahtevki_

7. Tožnika sta bila s sklepom v zapuščinskem postopku (A2, A3) napotena na pravdo z zahtevkom, da v zapuščino ne spadajo sporne nepremičnine in denarna sredstva. Njun pravni interes, ki temelji na ekonomskem interesu, je za vložitev ugotovitvene tožbe podan že z napotitvenim sklepom, kar sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja. Tožnika sta postavila ugotovitvena zahtevka, da v zapuščino po pokojnem zapustniku ne spadajo tri sporne parcele do polovice in denarna sredstva, da sta solastnika pri teh treh parcelah ter da se dovoli vknjižba lastninske pravice. Pritrditi gre sodišču prve stopnje, da v obravnavani zadevi, čeprav izvira iz zapuščinskega postopka, ne gre za uveljavljanje dednopravne pravice, da bi morala biti vložena dediščinska tožba po 141. členu Zakona o dedovanju (ZD). Tožnika namreč svoj zahtevek temeljita na pogodbi o dosmrtnem preživljanju, to je odplačnem pravnem poslu, ki je pogodba civilnega prava in ki ustvarja obligacijske in stvarnopravne pravice. Zmotna je sicer obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne gre za izvirno, temveč za derivativno pridobitev solastninske pravice. Tožnika lastninske pravice ne bosta pridobila na podlagi sklenjenega pravnega posla, to je pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj sta bila iz razloga, ker so v tej pogodbi izostale tri sporne parcele in vknjižbeno dovoljenje, napotena na pravdo.1 Skladno z 39. členom SPZ se lastninska pravica pridobi na podlagi pravnega posla (zavezovalni in razpolagalni naslov), sklepom o dedovanju, odločbo državnega organa (torej tudi sodišča) in po zakonu (npr. s priposestvovanjem). Tožnika bosta lastninsko pravico na spornih parcelah pridobila na podlagi sodbe sodišča, pri čemer za pridobitev zadostuje zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojnem zapustniku ne spadajo sporne nepremičnine do polovice in denarna sredstva, ker sta lastnika tega premoženja tožnika. Ni utemeljen pritožbeni ugovor, da bi moral biti postavljen zahtevek za izstavitev zemljiškoknjižne listine. Ravno iz razloga, ker so sporne parcele v zavezovalnem pravnem poslu izostale, posledično tudi vknjižbeno dovoljenje, tožnika pa od zapustnika, ki je sedaj pokojni, tega ne moreta več zahtevati, sta imela na podlagi določil ZD o izločitvi premoženja pravico izločati to premoženje v pravdi. Tožnika sta torej pravilno postavila oba ugotovitvena zahtevka.

8. V pravdnem postopku pa ni dopusten zahtevek, da se dovoli vknjižba lastninske pravice. Skladno s 3. točko prvega odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) bosta tožnika v zemljiški knjigi vpisana kot solastnika spornih nepremičnin na podlagi pravnomočne sodbe v tem postopku. O takšnem vpisu je pristojno odločati zemljiškoknjižno in ne pravdno sodišče. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava na podlagi 351. člena ZPP zadnji odstavek 2. točke izreka izpodbijane sodbe razveljavilo. S tem tožnika nista izgubila nobenih pravic, saj imata možnost vpis solastninske pravice zahtevati pred zemljiškoknjižnim sodiščem.

_Zastaranje_

9. Ob povedanem tudi ni utemeljen pritožbeni ugovor, da je prišlo do zastaranja zahtevkov tožnikov. Kot rečeno, v obravnavani zadevi ne gre za dediščinsko tožbo, temveč za stvarnopravne zahtevke po ugotovitvi lastninske pravice, kateri ne zastarajo. Tudi če gre sprejeti stališče sodišča prve stopnje, da gre za obligacijskopravne zahtevke na podlagi odplačne pogodbe, ti zastarajo v splošnem zastaralnem roku petih let. Zapustnik je umrl 10. 8. 2009. V postopku ni prerakano, da sta tožnika v zapuščinskem postopku 6. 3. 2014 prvič uveljavljala obstoj pogodbe o dosmrtnem preživljanju, s trditvami, da jima pripada vse premoženje, ki ga je imel zapustnik ob smrti. Zastaranje je bilo prvič pretrgano pred potekom petih let na ta datum, drugič pa z vložitvijo tožbe v tem postopku, to je 28. 3. 2018. Ker tožnika pravilno nista zahtevala izstavitve zemljiškoknjižne listine, za katero je v OZ določen desetletni zastaralni rok, so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene. A tudi, če bi se upošteval ta rok, je prišlo pred njegovim potekom do pretrganja zastaranja.

_Pogodbena volja_

10. Pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede pogodbene volje zapustnika in tožnikov pri sklepanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Sodišče prve stopnje sporna dejstva v tej smeri temeljito preverilo, nato pa podalo prepričljivo in obširno dokazno oceno za sprejeto odločitev (9. do 16. točka obrazložitve). Pritožbeno sodišče ji v izogib ponavljanju v celoti pritrjuje. Ni mogoče spregledati, da je zapustnik v pogodbi na več mestih navedel svojo željo in voljo, da tožnika po njegovi smrti dobita vse premoženje, ki ga bo imel na dan svoje smrti. Navedeno je potrjeno tudi z zapisom pisne oporoke pred pričami (A14). Sicer pa so pritožbene navedbe v tej smeri izredno skope in pavšalne. Zgolj navedba, da je obrazložitev sodišča prve stopnje nelogična in neživljenjska ter je ni mogoče preizkusiti, sprejete odločitve sodišča prve stopnje ne more omajati.

_Prepoved odsvojitve in obremenitve ter potrdilo po ZKZ_

11. V pritožbi izpostavljena okoliščina, da je pri nepremičninah, ki so navedene v pogodbi o dosmrtnem preživljanju, prišlo do vknjižbe prepovedi odsvojitve in obremenitve v korist tožnikov, pri navedenih treh nepremičninah pa ne zaradi tega, ker so bile izpuščene, za ta postopek ni relevantna. Prav tako ni utemeljen pritožbeni ugovor, da za sporne tri nepremičnine ni bilo pridobljeno potrdilo po ZKZ. Že iz podatkov sodnega spisa, to je listine pripete k notarskemu zapisu (A9) izhaja, da takšno potrdilo ni potrebno. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da 2. alineja drugega odstavka 19. člena ZKZ določa, da potrdilo ni potrebno v primeru zakonitih dedičev (torej v tožnikovem primeru), po 4. alineji tega člena pa ni potrebno, kadar gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju (kar se nanaša na oba tožnika).

_Sklepno_

12. Ob povedanem je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo v preostanku zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

13. Ker je toženec s pritožbo uspel v sorazmerno majhnem delu, pa s tem niso nastali posebni stroški, sam nosi svoje pritožbene stroške (154. člen v povezavi s 165. členom ZPP).

1 Zato je nepravilno oziroma nepotrebno tudi besedilo v začetku 2. točke izreka, da sta tožnika solastnika spornih nepremičnin na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, a takšno besedilo v ničemer vsebinsko ne spreminja izreka o ugotovitvi lastninske pravice, zato pritožbeno sodišče v ta del izreka ni posegalo.