Jedro

Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje (II., III. in IV. tč. izreka sodbe in sklepa).

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

S sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo regresa za redni letni dopust za leto 2011 v višini 374,05 EUR, zato je postopek v tem delu ustavilo (točka I izreka). Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo, da tožniku iz naslova nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2011 obračuna znesek 708,80 EUR, od tega zneska odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača pripadajoči neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 do plačila (prva alinea točke II izreka) in iz naslova nadur obračuna znesek 1.397,45 EUR, odvede predpisane davke in prispevke ter tožnici izplača neto znesek, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2012 (druga alinea točke II izreka), vse v roku 8 dni. Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 504,60 EUR, v roku 8 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka do plačila (točka III izreka). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (točka IV izreka).

Zoper navedeno sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede neizkoriščenega letnega dopusta navaja, da tožena stranka ni želela skleniti s tožnikom pogodbe o zaposlitvi za leto 2012. Toženi stranki ni jasno, zakaj je tožnik pričakoval, da mu bo tožena stranka pogodbo o zaposlitvi podaljšala. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotovilo, kolikokrat je tožnik zaprosil za koriščenje dopusta. Tožnik ni aktivno uveljavljal svojih pravic. Sodišče prve stopnje je napačno ugotovilo, da je narava dela onemogočala delavcem, da bi koristili dopust. Glede zahtevka iz naslova opravljenih 315 ur dela preko polnega delovnega časa navaja, da sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo listine – evidence viška ur. Ta dokument ni bil podpisan s strani direktorja tožene stranke. Tožena stranka je pojasnila naravo listine z dne 13. 12. 2011, do česar se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Tožnik bi višek ur lahko koristil pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi kot proste dneve. Tožnik ni predložil nobenega dokaza, da je zaprosil za koriščenje ur. Z ozirom na navedeno navaja, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Tožnica je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je stroške v zvezi s sestavo odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

V tem individualnem delovnem sporu tožnik od tožene stranke kot svojega bivšega delodajalca vtožuje nadomestilo oz. odškodnino za neizkoriščen letni dopust za leto 2011 in plačilo za opravljene ure dela preko polnega delovnega časa. Tožnik je prvotno vtoževal tudi neizplačan regres za letni dopust za leto 2011, vendar je tožbo v tem delu umaknil, zato je sodišče prve stopnje v tem delu ustavilo postopek. Ta odločitev sodišča prve stopnje ni pod pritožbo. Sodišče prve stopnje je tožnikovemu tožbenemu zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, ki izhajajo iz citirane določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje tožena stranka, ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Izpodbijana sodba vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih, med katerimi ni nasprotij in je ustrezno obrazložena. Prav tako ni podanih nasprotij med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe in med dejanskimi navedbami ter med vsebino zapisnikov in ugotovitvami sodišča prve stopnje. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je kršilo pravila postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta za leto 2011. Vrhovno sodišče RS je v zadevah VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011, VIII Ips 107/2011 z dne 22. 12. 2012 o predhodno dopuščenih revizijah prvič obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljen letni dopust iz 166. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) oziroma do nadomestila za neizkoriščen letni dopust po 2. odstavku 7. člena Direktive 2003/88/ES. V skladu s prakso SES – sedaj SEU (v zadevi C-350/06 in C-520/06) in v duhu evropske direktive je z razlago napolnilo pravni standard odškodnine iz 166. člena ZDR, oziroma nadomestila iz 2. odstavka 7. člena Direktive o delovnem času. Direktiva izraža v prvi vrsti zaščito delavčeve pravice do počitka, ki je nadalje oblikovana v pravici do letnega dopusta, zato je koriščenje letnega dopusta z odsotnostjo z dela tisto, ki predstavlja prvenstveno obliko uživanja pravice do počitka. Denarna odmena namesto zakonsko zagotovljenega letnega dopusta med trajanjem delovnega razmerja sploh ni dovoljena, medtem ko je denarna odškodnina za neizkoriščen letni dopust dopustna le ob prenehanju delovnega razmerja, ko se lahko delavec in delodajalec o njej tudi dogovorita s sporazumom.

Takšna pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni letni dopust, je torej mogoča le podredno, glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zato zahteva zoženo razlago njenega obsega. To izhaja tudi iz že zgoraj omenjene zadeve C-350/06 in C520/06, kjer je SEU navedlo, da 7. člen Direktive načeloma ne nasprotuje nacionalni ureditvi, ki določa podobna pravila za izvrševanje pravice do plačanega letnega dopusta, vključno z izgubo te pravice ob koncu referenčnega obdobja ali obdobja za prenos, če je imel delavec, čigar pravica je izgubljena, dejansko možnost izvršiti pravico, ki mu je podeljena z Direktivo (točka 43). Zato se mora pravica do odškodnine iz 166. člena ZDR razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila (termin Direktive) za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel predvideti vzroka, zaradi katerega ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnosti izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov (sodba Pdp 960/2012 z dne 24. 1. 2013).

Sodišče prve stopnje je na podlagi predložene listine – potrdila z dne 23. 12. 2011 (priloga A4) pravilno ugotovilo, da je tožniku ostalo iz leta 2011 še 20 dni neizkoriščenega letnega dopusta, katerega ni izkoristil vse do prenehanja delovnega razmerja, torej do 31. 12. 2011. Navedeno potrdilo je namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča verodostojen dokaz o tem, da je imel tožnik neizkoriščen letni dopust, saj je ta listina podpisana s strani predsednika uprave tožene stranke. Sodišče prve stopnje pa je prav tako pravilno ugotovilo, da tožnik dopusta glede na naravo dela (tožnik je bil edini vzdrževalec in voznik traktorja) ni mogel izkoristiti, saj je priča A.A. (spis Pd 92/2012) prepričljivo pojasnila, da je bila narava dela pri toženi stranki takšna, da dopusta in viška ur delavci niso mogli koristiti, zamenjave za delavce pa ni bilo. Glede na to, da so bili razlogi za neizrabo letnega dopusta tožnika na toženi strani, je tožnik upravičen do nadomestila/odškodnine za neizkoriščen letni dopust. Tožena stranka ni prerekala višine postavljenega zahtevka iz tega naslova, zato je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku utemeljeno ugodilo v zahtevani višini.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede prisojenega zneska iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa. Verodostojen dokaz o tem, da je tožnik opravil 315 ur dela preko polnega delovnega časa, je tudi po oceni pritožbenega sodišča predložena listina z dne 13. 12. 2011 (priloga A2), ki je podpisana s strani predsednika uprave tožene stranke. Navedeno dejstvo pa potrjuje tudi listina, ki se nahaja kot priloga A11 spisa Pd 92/2012 (sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe napačno zapisalo opr. št. zadeve Pd 91/2012, saj je iz dokaznega sklepa – zapisnik z naroka z dne 13. 12. 2012 - razvidno, da je sodišče prve stopnje vpogledalo v spis Pd 92/2012), iz katere prav tako izhaja, da je tožnik opravil 315 ur dela preko polnega delovnega časa, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno presodilo, da je tožnik dokazal, da je v spornem obdobju opravljal delo preko polnega delovnega časa. Tožena stranka tožnikovemu zahtevku po višini ni ugovarjala, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo število ur in vrednost urne postavke, kot ju je opredelil tožnik. V skladu z določbo 42. člena ZDR je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu zagotovi ustrezno plačilo za opravljanje dela v skladu z določbami 126. do 130., 133 do 135. in 137. člena ZDR. Glede na to, da tožena stranka te obveznosti ni izpolnila, je sodišče prve stopnje tožnikovemu zahtevku iz naslova opravljenih ur dela preko polnega delovnega časa utemeljeno ugodilo.

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene ugovore ne odgovarja, ker za rešitev zadeve niso relevantni, saj sodišče presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in navede le tiste razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k reševanju pritožbe (1. odstavek 155. člena ZPP).Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožene stranke ni odločilo, ker jih tožena stranka v pritožbi ni zaznamovala.