Jedro

Tožnica je bila pri pri toženi stranki zaposlena na podlagi štirih pogodb o zaposlitvi za določen čas iz razloga nadomeščanja začasno odsotne delavke. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da ni podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi o zaposlitvi (nadomeščanje začasno odsotne delavke), saj tožnica ni nadomeščala odsotne delavke. Pogodba o zaposlitvi s tožnico je bila tako sklenjena v nasprotjus 1. alinejo 52. člena ZDR in se zato na podlagi 54. člena ZDR šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas. Zato je tožbeni zahtevek za transformacijo pogodbe o zaposlitvi iz določenega v nedoločen čas utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo, v zvezi s popravnim sklepom z dne 17. 2. 2015, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožnico in toženo stranko z dne 15. 2. 2013 sklenjena za nedoločen čas in da tožnici pogodba o zaposlitvi dne 28. 2. 2014 ni zakonito prenehala (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja (točka II izreka); da je dolžna tožnici za obdobje od 28. 2. 2014 dalje vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja po pogodbi o zaposlitvi, za katero se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, ter ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja urediti vpis delovne dobe v ustrezno evidenco in ji priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 28. 2. 2014 dalje do ponovne vrnitve na delo (točka III izreka); da je dolžna tožnici za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja in sicer od 28. 2. 2014 dalje obračunati bruto plačo po pogodbi z dne 15. 2. 2013 ter druge prejemke iz delovnega razmerja, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter izplačati ustrezni neto znesek, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 6. delovnega dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila (točka IV izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 802,76 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila (točka V izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podrejeno, da dopolni postopek, odpravi pomanjkljivosti in s sodbo odloči o zadevi. Navaja, da je izrek sodbe nepopoln in nejasen v tistih delih, ki se nanašajo na vprašanje, za katero pogodbo o zaposlitvi se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in temu ustrezno priznajo pravice iz delovnega razmerja. Med strankama je bilo sklenjenih zaporedoma več pogodb o zaposlitvi za določen čas, prve tri za polni delovni čas, zadnja pa za krajši delovni čas. Tožnica je izrecno uveljavljala transformacijo zadnje pogodbe o zaposlitvi, sklenjene dne 15. 3. 2013. Kljub jasnemu tožbenemu zahtevku iz izreka izpodbijane sodbe ni jasno razvidno, za katero pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno med strankama, je sodišče ugotovilo, da je bila sklenjena za nedoločen čas, zato sodbe ni mogoče izvršiti. Nepravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da je zadnjo pogodbo o zaposlitvi s tožnico zakonito sklenila za določen čas in da je dejansko ves čas zaposlitve tožnica pri toženi stranki potreba po delu učiteljev v podaljšanem bivanju. Iz dokazov izhaja, da ima A.A. sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delo na delovnem mestu učitelja razrednega pouka, skladno s katero opravlja dela in naloge na delovnem mestu učitelj razrednega pouka in druge naloge v skladu z Aktom o sistemizaciji delovnih mest, tako na sedežu tožene stranke kot tudi v podružnični šoli B.. Enako imajo v pogodbah o zaposlitvi določeno tudi drugi delavci, med njimi tudi tožnica. Tožena stranka je dokazala, da imajo skladno z Aktom o sistemizaciji delovnih mest vsi učitelji, tako učitelji razrednega pouka kot učitelji predmetnega pouka in drugi učitelji v 1. razredu, določeno, da med drugim spremljajo in izvajajo razširjen program po letnem delovnem načrtu zavoda, kar je po 20. členu Zakona o osnovni šoli (ZOsn) tudi podaljšano bivanje oziroma delo v oddelkih podaljšanega bivanja (OPB). Glede na specifiko ter dinamiko dela v osnovni šoli, se vsako šolsko leto sproti, glede na obseg vpisa novih učencev, kadrovsko situacijo, značilnost ter potrebe določene populacije učencev v oddelkih in glede na razpoložljiv obseg ur, določi razpored delovne obveznosti posameznih delavcev. Tožena stranka delavcem organizira in razporeja delo znotraj celotnega zavoda, tudi na podružnično šolo, kot to zahtevajo potrebe delovnega procesa, brez spremembe že sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj ne gre za spremembo pogojev iz pogodbe o zaposlitvi 49. člen ZDR-1. Tožena stranka je utemeljila, da je način organizacije dela že vrsto let ustaljena praksa pri toženi stranki in tudi v drugih osnovnih šolah s podružnicami. Natančneje je pojasnila način razporejanja in nadomeščanja začasno odsotnih delavcev. Ko torej eden od že razporejenih delavcev v določenem oddeleku (pred pričetkom ali med novim šolskim letom) izostane daljši ali krajši čas z dela, mora vodstvo šole najprej ugotoviti, ali ga lahko nadomesti z že zaposlenimi delavci. Če gre za krajšo odsotnost, se to rešuje z nadomeščanjem (suplence) z že zaposlenimi delavci, če pa gre za daljšo predvideno odsotnost, pa šola nadomešča z novo zaposlitvijo. Ob upoštevanju potreb in specifik določenega oddelka, razporedi na delo odsotnega delavca drugega notranjega, že zaposlenega strokovnega delavca, ki učence in njihove potrebe gotovo pozna bolje kot nov zunanji strokovni delavec. Ker razporedi na delo odsotnega delavca drugega notranjega delavca, ima še vedno manko enega delavca, ki ga je potrebno nadomestiti. Nadomestna zaposlitev je torej potrebna zaradi odsotnosti točno določenega delavca. Glede na ustaljeno prakso kroženja delavec tožene stranke iz oddelka v oddelek in načina nadomestitve je tožena stranka dokazala, da je tožnico po zadnji pogodbi o zaposlitvi zaposlila zaradi začasne odsotnosti A.A.. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila pogodba sklenjena najprej za nadomeščanje C.C. in pozneje D.D.. Tožnica je sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi potrebe po nadomeščanju začasno odsotne A.A., ki je bila z dela dejansko odsotna. Z njeno vrnitvijo je potreba po delu tožnice prenehala, zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje o stalni potrebi po delu tožnice. Tožena stranka izpodbija tudi zavrnitev njenega predloga po 118. členu ZDR-1 za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Zaključek sodišča prve stopnje, da je med toženima strankama mogoče nadaljevanje delovnega razmerja, materialnopravno nepravilen. Tožena stranka je dokazala, da reintegracija tožnice ni mogoča in ni smiselna, ker zanjo nima dela, poleg tega pa so tudi odnosi med tožnico in ravnateljico porušeni. Tožena stranka bo za primere integracije tožnice prisiljena ugotavljati presežek med delavci na delovnem mestu učitelj v podaljšanem bivanju in enemu izmed njih odpovedati pogodbo o zaposlitvi. Tudi če bi bile navedbe tožnice, da gresta dve delavki na porodniško resnične, je bistveno dejstvo, da tožnica iz formalnih razlogov ne more nadomeščati učiteljic v .... razredu in učiteljico likovne umetnosti v .... razredu, ki bosta na porodniškem dopustu. Nepravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je za odločanje o reintegraciji tožnice na delo k toženki bistveno prizadevanje staršev učencev za vrnitev tožnice na delo. Medsebojno zaupanje, obveščanje in sprejemanje navodil je ključnega pomena za sodelovanje delavca z zakonitim zastopnikom tožene stranke.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Sodišče prve stopnje ni kršilo določbe pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nejasen oziroma da ni mogoče ugotoviti, ter s tem tudi izvršiti sodbe glede tega, katera pogodba o zaposlitvi naj bi se transformirala, ker je imela tožnica sklenjenih več pogodb o zaposlitvi. Iz sodbe to izhaja, poleg tega pa je sodišče prve stopnje to pomanjkljivost odpravilo z izdajo popravnega sklepa, tako da je navedlo datum pogodbe, glede katere se šteje, da je sklenjena za nedoločen čas, zoper sklep pa se tožena stranka ni pritožila. Zato je mogoče v celoti preizkusiti tako pravilnost odločitve sodišča prve stopnje kot tudi razloge, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje sprejelo svojo odločitev.

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR; Uradni list RS, št. 42/2003 s spremembami), ki je veljal v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, v 52. členu določa, da se pogodba o zaposlitvi lahko sklene za določen čas, če gre, med drugim, za nadomeščanje začasno odsotnega delavca (1. alineja 52. člena ZDR). Nadalje ZDR v 54. členu določa, da se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, če je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena v nasprotju z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če ostane delavec na delu tudi po poteku časa, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi. Za pritožbeno rešitev je relevantna tudi določba 20. člena Zakona o osnovni šoli (ZOsn, Uradni list RS, št. 12/1996 s spremembami), ki določa, da razširjeni program obsega podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni pouk, dopolnilni pouk in interesne dejavnosti ter šolo v naravi.

8. Sodišče prve stopnje je po obširno izvedenem dokaznem postopku ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki so naslednja: - da je tožnica je s toženo stranko sklenila več pogodb o zaposlitvi za določen čas, in sicer prva pogodba o zaposlitvi za določen čas z dne 5. 11. 2010 (A1) je bila sklenjena za čas od 8. 11. 2010 do 31. 8. 2011, za delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, za polni delovni čas, iz razloga sistemizacije delovnega mesta; - druga pogodba o zaposlitvi je bila sklenjena za določen čas z dne 31. 8. 2011 (A2) za delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, za čas od 1. 9. 2011 do vrnitve delavke E.E. na delo, ki je prenehala 5. 8. 2012; - tožnica je s toženo stranko dne 31. 8. 2012 sklenila tretjo pogodbo o zaposlitvi za določen čas (A3) za delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, za čas od 1. 9. 2012 do vrnitve delavke F.F.. Pogodba je prenehala veljati 16. 2. 2013; - zadnja, četrta pogodba o zaposlitvi za določen čas in za 24-urno delovno obveznost (60 % polnega delovnega časa), je bila sklenjena 15. 2. 2013 (A4) za delovno mesto Učitelj - Učitelj v oddelku podaljšanega bivanja, za čas od 1. 3. 2013 do vrnitve delavke A.A. na delo. Tožnica izpodbija to pogodbo, ker razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi o zaposlitvi (da je nadomeščala delavko A.A.), ni bil dejanski razlog, saj te delavke, ki je bila formalno in tudi dejansko razredni učitelj, tožnica pa je delala v podaljšanem bivanju, ni nadomeščala. Tožničina pogodba o zaposlitvi se ni glasila na delovno mesto delavke A.A., razredni učitelj, ampak na delovno mesto učitelja v oddelku podaljšanega bivanja, kar je bilo delovno mesto, ki ga je tožnica tudi dejansko opravljala; - da je imela delavka A.A. s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto Učitelj - učitelj razrednega pouka (B1); - da je bila A.A. v šolskem letu 2012/2013 do nastopa porodniškega dopusta v marcu 2013 razporejena na razredni pouk in eno uro jutranjega varstva, ter ni bila razporejena v oddelek podaljšanega bivanja; - da je A.A., ko je odšla na porodniški dopust, v razredu nadomestila C.C., tožnica pa je delala v oddelku podaljšanega bivanja namesto C.C.; - da je tožnica opravljala delo samo v oddelku podaljšanega bivanja in ni nadomeščala A.A..

9. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni podan zakonski razlog za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas, naveden v pogodbi o zaposlitvi, saj tožnica ni nadomeščala delavke A.A.. Zato je štelo, da je bila pogodba o zaposlitvi s tožnico sklenjena v nasprotju z 1. alinejo 52. člena ZDR, posledično pa je nastal pravni položaj iz 54. člena ZDR, ko se torej šteje, da je bila pogodba o zaposlitvi sklenjena za nedoločen čas.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dejanskimi ugotovitvami in pravnim stališčem sodišča prve stopnje. Bistveno je, da tožena stranka ni dokazala, da je tožnica dejansko nadomeščala A.A., zato za pritožbeno rešitev ni odločilno sklicevanje tožene stranke na rotacijo zaposlenih pri toženki. Na tak način namreč ni mogoče dokazovati zakonitosti sklepanja delovnega razmerja za določen čas, ko delavec nadomešča točno določenega delavca, ki je odsoten. Pri sklepanju pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi nadomeščanja začasno odsotnega delavca je bistvenega pomena dejstvo, da se sklene za enako delovno mesto kot ga je zasedal začasno odsotni delavec, ter da delavec, ki ga nadomešča, opravlja dela in naloge, ki so določene za to delovno mesto. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje pa izhaja, da je A.A. do odhoda na porodniški dopust opravljala delo učitelja razrednega pouka ter ni bila razporejena v oddelek podaljšanega bivanja, tožnica pa je delala le v oddelku podaljšanega bivanja. A.A. je namreč v razredu nadomestila C.C.. Tožnica torej ni opravljala dela na delovnem mestu A.A., niti ni šlo za ista dela in naloge, ki jih je opravljala A.A.. Poleg tega tožnica sploh ni izpolnjevala pogojev za nadomeščanje A.A., saj je tožnica učitelj telesne vzgoje in ne izpolnjuje pogojev za učitelja predmetnega pouka. Glede na to niso pravno relevantne pritožbene navedbe, da je tožena stranka v svojih navedbah pojasnila obseg dela v oddelku podaljšanega bivanja ter predložila preglednice - predmetnik za šolsko leto 2013/2014 (B9), saj je A.A. opravljala delo učitelja razrednega pouka in ni bila razporejena v oddelek podaljšanega bivanja. Tudi če je tožena stranka zakonito „rotirala“ zaposlene delavce v smislu določbe 20. člena ZOsn, ker so lahko učitelji delali tudi v oddelku podaljšanega bivanja, to v konkretni zadevi ne dokazuje, da je bila zaposlitev tožnice zakonita in da je dokazan zakonski razlog za sklepanje pogodbe o zaposlitvi za določen čas v smislu določbe 1. alineje 52. člena ZDR, in sicer za nadomeščanje A.A.. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, da je tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev nezakonitosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas utemeljen, ter da je prišlo do transformacije delovnega razmerja iz delovnega razmerja za določen čas v delovno razmerje za nedoločen čas.

11. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Uradni list RS, št. 21/2013 in 78/2013), ki ga je potrebno uporabiti glede predloga za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, v prvem odstavku 118. člena določa, da če sodišče ugotovi, da je prenehanje pogodbe o zaposlitvi nezakonito, vendar glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, lahko na predlog delavca ali delodajalca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter delavcu prizna ustrezno denarno povračilo v višini največ 18 mesečnih plač delavca, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

12. V zvezi s predlogom tožene stranke za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ta predlog ni utemeljen. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje, da to, da se je tožnica zavzemala za ureditev nezakonitega delovnopravnega statusa, ne sme iti tožnici v škodo. Ko se je tožnica v zvezi s tem obrnila na svet šole (B20), ni storila ničesar protipravnega. Sodišče prve stopnje je pri svoji odločitvi tudi upoštevalo, da iz zapisnika sveta staršev z dne 25. 2. 2014 izhaja, da je predsednica sveta staršev prebrala pismo staršev podružnične osnovne šole, v katerem izražajo željo, da vodstvo ponovno razmisli o prekinitvi delovnega razmerja z učiteljico, ki izjemno dobro in vestno opravlja svoje naloge. To dejstvo, da so se starši učencev odkrito prizadevali za tožničino zaposlitev, je sodišče prve stopnje utemeljeno štelo kot pomembno okoliščino pri odločitvi, da tožnico reintegrira nazaj na delo k toženi stranki, pri čemer je pravilno izpostavilo, da ravnateljica ni izpovedala o izgubi zaupanja v tožničino delo. Pri tem pa je tudi pravilno upoštevalo, da tožnica ne more najti druge primerne zaposlitve in da sama skrbi za dva mladoletna otroka. Tudi okoliščina, da je tožnica v sporu uspela, ne more biti tista okoliščina, ki bi sama po sebi pomenila, da ravnateljica ne more več sodelovati s tožnico, oziroma da so odnosi med ravnateljico in tožnico porušeni do te mere, da njena reintegracija ni več mogoča. 13. Ker niso podani razlogi, ki jih tožena stranka navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu s 353. členom ZPP potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Do ostalih pritožbenih navedb se pritožbeno sodišče ni opredelilo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

15. Odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k odločitvi pritožbenega sodišča, zato tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP).