Jedro

Tožnikova peta prošnja za priznanje azila v RS, ki jo je podal tik pred prisilno izvršitvijo pravnomočne odločbe o zavrnitvi azila, je očitno neutemeljena, saj iz nje izhaja, da tožnik zlorablja azilni postopek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.8.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa); s sklepom pa je tožnika oprostila plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi določbe 1. alinee 2. odstavka 35. člena v zvezi z 2., 4. in 5. alineo 36. člena ZAzil zavrnila kot očitno neutemeljeno tožnikovo že peto prošnjo z dne 20.7.2005 za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Menila je, da tožniku v njegovi izvorni državi očitno ne grozi preganjanje ter da prosilec zavaja in zlorablja azilni postopek. Odločila je še, da mora tožnik v roku 24 ur od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo.

Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi strinjalo z odločitvijo tožene stranke in z njenimi razlogi za odločitev v takoimenovanem pospešenem postopku, ker gre tudi po stališču sodišča prve stopnje za namerno zavajanje in zlorabo azilnega postopka. Iz upravnih spisov izhaja, da je tožnik vložil že peto prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji, dosedanje prošnje pa je vlagal kot B.P. in M.A. V zvezi s takšnimi ugotovitvami je po oceni sodišča prve stopnje tožena stranka utemeljeno sklepala, da nove pete prošnje tožnik ni vložil zaradi razloga, ker bi mu v izvorni državi grozilo kakršnokoli preganjanje, pač pa zgolj z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev iz države, ki bi jo moral zapustiti v roku treh dni že na podlagi pravnomočno končanih azilnih postopkov dne 6.3.2004 in dne 23.7.2004. Nadalje je sodišče pritrdilo toženi stranki, da so v obravnavanem primeru kumulativno podani razlogi za zavajanje upravnega organa z navedbo lažnih osebnih podatkov, neresničnim predstavljanjem razlogov za vložitev prošnje za azil in prikritjem že vložene prošnje za azil v Belgiji. Zato sodišče tudi ni odločalo na glavni obravnavi, saj je dovolj podatkov in razlogov za odločanje v takoimenovanem pospešenem postopku, glavna obravnava pa ne bi pripeljala do drugačne odločitve.

Tožnik v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji ugodi. Navaja, da so ugotovitve sodišča, da je že petkrat vložil prošnjo za azil, in da njegove prošnje temeljijo na namernem zavajanju in zlorabi postopka, v nasprotju z dokazi v spisu. V svoji peti prošnji za azil je pojasnil, da mu v izvorni državi grozi preganjanje s strani dekletovih sorodnikov L.K., s katero sta bila skupaj sedem do osem mesecev, s katero se je imel namen poročiti, vendar so poroki nasprotovali njen oče in njeni bratje. Zato jo je brez soglasja poskušal odpeljati domov, kar pa mu ni uspelo in mu zato njen oče in bratje grozijo, da mu bodo odrezali glavo in je zato moral pobegniti s Kosova. Gre torej za preganjanje, ki temelji na narodnostni pripadnosti in zoper katero državne oblasti niso ustrezno reagirale.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe.

Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje in pred njim že tožena stranka, lahko organ, pristojen za odločanje o prošnjah za azil na podlagi določbe 2. odstavka 35. člena ZAzil takoj odloči o prošnji za azil in jo kot očitno neutemeljeno zavrne, če je že iz same prošnje za azil razvidno, da obstoji eden od razlogov, navedenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Med njimi je tudi razlog, da prošnja temelji na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja. Kaj se šteje za zavajanje in zlorabo postopka, določa 36. člen ZAzil, ki med drugim kot zavajanje oziroma zlorabo postopka šteje utemeljevanje prošnje na podlagi napačne istovetnosti (1. alinea), prikritje, da je že pred tem vložil prošnjo za azil v drugi državi, še posebej, če pri tem uporablja napačno istovetnost (4. alinea) in vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev (5. alinea). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, da je tožnik dosedanje prošnje utemeljeval na podlagi napačne istovetnosti, da je prikrival predhodno vložitev prošnje v drugi državi, novo prošnjo pa je vložil z očitnim namenom, da odloži prisilno odstranitev iz države. Zato je tudi po presoji pritožbenega sodišča tožena stranka lahko odločila v pospešenem postopku, ki je po svoji vsebini skrajšani upravni postopek, v katerem upravni organ odloči na podlagi prošnje in podatkov v upravnih spisih. Ker je že iz prošnje in podatkov v spisih očitno, da tožnik zlorablja azilni postopek, je že ta zloraba postopka po presoji pritožbenega sodišča zadosten razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožnik pa niti v tožbi niti v pritožbi ni ponudil dokazov, ki bi ovrgle ugotovitve tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je neutemeljeno pritožbo zavrnilo na podlagi 73. člena ZUS in potrdilo izpodbijano sodbo.