Jedro

Pri tožniku ni izkazana telesna okvara po nobeni točki Seznama telesnih okvar. Izvedenec je jasno in prepričljivo razložil, zakaj posamezna zatrjevana telesna okvara pri tožniku ni podana - ker niso objektivizirane ali pa ker po opravljenih kliničnih pregledih in ustreznih preiskavah niso izkazana stanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti telesno okvaro. Zato tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je pri tožniku podana 50 % telesna okvara zaradi bolezni, s priznanjem pravice do invalidnine, ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 30. 5. 2012 in št. ... z dne 8. 10. 2012, ugotovitev 50 % telesne okvare zaradi bolezni od 10. 1. 2012 dalje, priznanje ter izplačilo invalidnine z vsemi pripadajočimi uskladitvami z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Obenem je odločilo, da bo o priglašenih stroških tožeče stranke odločala služba za brezplačno pravno pomoč s posebno odločbo.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Citira določbo 143. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1) ter na Samoupravni sporazum o seznamu telesnih okvar (Ur. l. SFRJ, št. 38/83 in 66/89, v nadaljevanju Seznam). Navaja, da sodišče prve stopnje navaja izvid ortopeda z dne 4. 7. 2012, vendar tega izvida ni v spisu in ni jasno, na kateri izvid je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, kar pomeni, da je dejansko stanje povsem zmotno in napačno ugotovilo. Zadnji izvid ortopeda je bil 7. 5. 2013 prof. dr. A.A. oz. je ključen izvid z dne 10. 1. 2012 dr. B.B.. Iz tega izvida je razvidno, da je iz rentgenskih slik razvidna kompresijska fraktura L, ventralni osteofit, ki omejuje gibljivost nivoja L2 L3. Dr. B.B. je na podlagi kliničnega pregleda in RTG posnetkov tožnika napotil na oceno TO, kar pomeni, da je na podlagi Sporazuma očitno ocenil in ugotovil, da je pri njem podana TO. Izvedenec pri tem poudarja popolno izgubo funkcije, kar Sporazum sicer vključuje, vendar pa gre za tolmačenje izgube funkcije enega sigmenta - fraktura telesa vretenca. Izvedenec se je oprl zgolj na zapis dr. B.B. v tretjem odstavku izvida z dne 10. 1. 2012 - osteofit nivoja L2-L3, ki delno zavira gibljivost, ni pa upošteval končne diagnoze - ventralni osteofit, ki omejuje gibljivost nivoja, kar pomeni, da je izvedenec navedeno povsem prezrl in tega ni upošteval, tega pa tudi ni upoštevalo sodišče. Nadalje se sklicuje na izvedensko mnenje IK I. stopnje z dne 22. 5. 2012, v katerem je dr. C.C. ugotovila, da je pri tožniku podana 30 % TO. Omenjena specialistka ortopedije je pri tem upoštevala le ledveni del hrbtenice - fraktura L1, prezrla pa je frakturo 12. prsnega vretenca. Meni, da je mnenje izvedenca povsem v nasprotju z izvidi dr. B.B., dr. A.A. in v nasprotju z izvedenskim mnenjem IK I. stopnje. Zaradi frakture dveh vretenc je pri tožniku podana 40 % TO (30 % + 10 %). Tudi sindrom kavde ekvine (sindrom konjskega repa) izvedenec zanika, saj ni bila nikjer klinično objektivizirana. Sodišče je povsem prezrlo navedeni izvid in tudi ugovore tožnika in jih v sodbi tudi ni obrazložilo. Izvedenec ortoped se je v svojem dopolnilnem mnenju spuščal v področje nevrologije, ki sploh ni njegova stroka in navaja, da EMG postane pozitiven šele čez približno 3 tedne oz. navaja, da navedeni izvidi absolutno izključujejo diagnozo sindroma kavde ekvina. Iz izvida z dne 8. 6. 2004 je kot odpustna diagnoza navedena G 834-sindrom kavde ekvine in mnenje nevrologa izkazuje, da EMG pregled pokaže znake zmerne kronične prizadetosti spodnjih sakralnih segmentov. Izvedenec je napačno ocenil tudi izvid z dne 8. 6. 2004 in s tem podal nepravilno mnenje, da sindrom konjskega repa ne obstoji. Tudi sodišče je na podlagi tega zmotno ugotovilo dejansko stanje. Meni, da navedena okvara predstavlja 10 % TO. Glede premostitvenega ventralnega osteofita L2-3 je sodišče sledilo izvedencu in zaključilo, da je izkazan, vendar pa le delno zavira gibljivost, kar ne ustreza popolni izgubi funkcije enega segmenta hrbtenice. Tudi dr. Veličkovič je v mnenju IK I. stopnje zapisala pri obrazložitvi, da premostitev med vretencem L2 in L3 predstavlja TO in da gre torej za izgubo funkcije enega segmenta, kar pomeni končna faza v degenerativnem procesu na posameznem dinamičnem segmentu. Tudi navedena okvara predstavlja 10 % TO. Iz izvida z dne 25. 8. 2009 je razvidno, da je bil izveden RTG celotne hrbtenice v dveh projekcijah, na podlagi katerih je radiolog na Kliničnem inštitutu za radiologijo podal radiološko diagnozo - spondiloza od C3 navzdol, osteohondroza Th 12-L1 in skolioza ledvene hrbtenice. Po mnenju izvedenca ni bila opravljena meritev po Cobbu, kar je pogoj za oceno TO, vendar te meritve iz Sporazuma ne izhajajo, ostale spremembe so za oceno TO nepomembne. Mnenje izvedenca je tudi v tem delu napačno, saj Sporazum ne določa meritev po Cobbu oz. bi izvedenec lahko opravila navedene meritve, saj je opravil osebni pregled tožnika. Sodišče se do teh ugovorov tožnika v sodbi sploh ni opredelilo, ampak je samo navedlo, da TO sploh ni mogoče ugotoviti v smislu popolne izgube funkcije enega segmenta hrbtenice ali ukrivljenost pod določenim kotom hrbtenice oz. predpisano stopnjo omejene gibljivosti kolkov in kolen. Povsem nesprejemljivo je, da je po mnenju izvedenca za oceno TO irelevanten opravljen RTG pregled ledvene hrbtenice, medenice in kolkov z dne 5. 11. 2012 in ostale spremembe. Meni, da je pri tožniku zagotovo podana najmanj 50 % TO in bi mu zato sodišče moralo priznati pravico do invalidnine od 10. 1. 2012 dalje oz. bi moralo postaviti novega izvedenca ortopeda. Priglaša stroške pritožbe.

Dodatno k pritožbi pooblaščenke tožnik navaja, da listine jasno dokazujejo, da pri njem obstoji TO. Pri tem se sklicuje na to, da je pri njem podan cervikalni sindrom, na podlagi katerega mu pripada 30 % TO. Dodatno se sklicuje na izvid z dne 25. 1. 1994 in na izvid z dne 21. 1. 1992 ter na vse izvide vretenc Th 11, Th 12, L1, L2, L3 in L4 ter na izvid primarij dr. D.D. z dne 10. 3. 1999 in izvid prim. dr. E.E..

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitane kršitve 254. člena ZPP v zvezi s postavitvijo drugega izvedenca.

V tem sporu je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 8. 10. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 30. 5. 2012 ter glede na tožnikov tožbeni zahtevek ugotavljalo, ali je pri njem podana 50 % TO zaradi bolezni od 10. 1. 2012 dalje.

Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v ZPIZ-1. Ta v 143. členu določa, da je TO podana, če nastane pri zavarovancu izguba, bistvenejša poškodovanost ali znatnejša onesposobljenost posameznih organov ali delov telesa, ki otežuje aktivnost organizma in zahteva večje napore pri zadovoljevanju življenjskih potreb, ne glede na to, ali ta okvara povzroča invalidnost ali ne. Po prvem odstavku 144. člena ZPIZ-1 pridobi zavarovanec pravico do invalidnine za TO, ki je posledica poškodbe pri delu, ali poklicne bolezni, če znaša najmanj 30 %, ne glede na dopolnjeno pokojninsko dobo, za TO, ki je posledica bolezni ali poškodbe izven dela pa, če znaša TO najmanj 50 % in če ima zavarovanec ob nastanku TO dopolnjeno pokojninsko dobo, ki je potrebna za pridobitev pravice do invalidske pokojnine. Skladno s tretjim odstavkom 143. člena ZPIZ-1 je minister pristojen za delo, ob predhodnem mnenju ministra, pristojnega za zdravstvo, pooblaščen, da določi vrste TO, na podlagi katerih se pridobi pravica do invalidnine in odstotka teh okvar.

Glede na to, da v času postopka pri tožencu še ni bil sprejet nov Seznam TO, je bilo v konkretnem primeru na podlagi 454. člena ZPIZ-1 potrebno uporabiti Seznam. Posamezno TO je tako mogoče ugotovi le, če so podana takšna stanja poškodovanosti ali onesposobljenosti, kot so določena v Seznamu. Pomeni, da se vrste in stopnje TO ugotavljajo izključno v obsegu in po definicijah, določenih v omenjenem Seznamu.

V poglavju VIII. „Motnje, zmanjšanje ali izguba funkcije hrbtenice“ je pod točko 1 a določena TO v višini 30 % v primeru popolne izgube funkcije enega segmenta. Pod to točko je navedeno, da se pri popolni izgubi funkcije vsakega naslednjega dinamičnega vertebralnega segmenta cervikalnega dela hrbtenice odstotek TO poveča za 10 %. Vertebralni dinamični segment sestavljata dve sosednji vretenci in vse mehko tkivo, ki ju povezuje (intervertebralni disk in vsi ligamenti). Izrecno je navedeno, da je s popolno izgubo funkcije enega segmenta mišljena končna faza v degenerativnem procesu na posameznem dinamičnem segmentu. S popolno izgubo funkcije enega segmenta so mišljene posledice vseh procesov, ki povzročijo popolno izgubo funkcije enega segmenta (sanirani spondilitis, fraktura telesa vretenca, morbus Behterev). Nadalje je navedeno, da se izguba funkcije enega dinamičnega segmenta dokazuje s kliničnim pregledom in obveznimi standardnimi in funkcijskimi radiografijami. S standardnimi radiografijami se ugotavlja velika zoožitev interkorporalnih votlih prostorov, osteohondroza ovojnih površin korpusa, korespodentnih vretenc, ventralna (morebiti tudi dorzalna) osteofitoza in spremljajoča spondilartroza. S funkcijskimi radiografijami (v maksimalni inklinaciji in reinklinaciji) se dokazuje popolna negibljivost v enem segmentu v smislu končne faze.

V izvedenih dokazih, predvsem pa v mnenju sodnega izvedenca spec. ortopeda in že pred tem tudi povsem enakega mnenja invalidske komisije II. stopnje, je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča imelo dovolj strokovno prepričljive podlage za zavrnitev tožnikovega tožbenega zahtevka. Pri tožniku ni izkazane TO po nobeni točki poglavja VIII. ali drugega poglavja VI. ali VII. Mnenje sodnega izvedenca je obširno in strokovno medicinsko temeljito obrazloženo ter so navedeni jasni in prepričljivi razlogi, zakaj posamezna zatrjevana TO pri tožniku ni podana, bodisi niso objektivizirane ali po opravljenih kliničnih pregledih in ustreznih preiskavah, niso izkazana stanja, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti TO. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v bistvenih elementih in po sklopih v zvezi s posameznimi tožnikovimi težavami in ugotovitvami specialistov v izvidih, v celoti povzelo in utemeljeno takšno mnenje sprejelo in nanj oprlo svojo odločitev.

Za drugačno mnenje ne daje podlage izvid ortopeda dr. B.B. z dne 10. 1. 2012, ker je specialist po opravljeni funkcionalni RTG diagnostiki vratne in ledvene hrbtenice in opisanim ventralnim premostitvenim osteofitom na nivoju L2 do L3 ugotavljal, da ta delno zavira gibljivost hrbtenice, ne ugotavlja pa popolne izgube funkcije dinamične vertebralne enote. Iz tega razloga se pritožba na ta izvid neutemeljeno sklicuje, pri čemer enako kot je ugotovil specialist, pritožba navaja, da gre za omejeno gibljivost in torej ne za popolno izgubo funkcije dinamične vertebralne enote. Pritožba se prav tako neutemeljeno in brez podlage sklicuje na to, da je specialist že s tem, ko je tožnika napotil na oceno TO menil, da je pri njem podana TO.

Kot je ugotovil izvedenec, je tudi z osteofitom, to je koščeni izrastek na robu telesa vretenca proti sosednjemu vretencu, z RTG posnetkom ledvene hrbtenice izkazan ventralni premostitveni osteofit nivoja L2-3, ki pa le delno zavira gibljivost, kar ne ustreza popolni izgubi funkcije enega segmenta hrbtenice. V mnenju ortopedskega konzilija z dne 6. 9. 1999, v katerem je med drugim opisana cervikalgija in kronična lumbalgija, pa ni podatkov, ali katere in koliko dinamičnih vertebralnih enot bi bilo kompletno izločenih iz funkcije. Glede skolioze vratne in ledvene hrbtenice, opisane v izvidu z dne 14. 1. 2003 pa glede na mnenje izvedenca, ni meritev, ki bi izkazovale patološko ukrivljenost preko točno določenega kota in zato v zvezi s to diagnozo ni mogoče ugotoviti TO. Prav tako glede na izvid z dne 8. 6. 2004, v katerem je opisan sindrom kavde ekvine (konjski rep) in predloženo nevrološko medicinsko dokumentacijo, ta ni objektivizirana, torej na ustrezen način izkazana in ugotovljena in potrjena. Po mnenju izvedenca tudi za prirojeno slabšo razvitost levega kolka z začetno artrozo TO ni izkazana, ker ni meritev gibljivosti vseh gibov v kotnih stopinjah, TO pa tudi ni izkazana z RTG posnetkom golenice z dne 29. 10. 2008, ker ni objektivno izmerjene omejene gibljivosti niti ni nobenega podatka o ligamentarni nestabilnosti, ki bi zahtevala uporabo stabilizacijske ortoze.

Pritožba utemeljeno opozarja na to, da izvida z dne 4. 7. 2012 ni v spisu. S tem datumom se v spisu nahaja zapisnik z glavne obravnave v zadevi opr. št. III Ps 2519/2009, ki ga je dne 11. 6. 2013 sodišču predložil tožnik. Iz tega zapisnika je razvidno, da je specialist ortoped potrdil, da je pri tožniku podano težko stanje po zlomu Th 12 in L1. Takšno stanje pa po mnenju izvedenca ne predstavlja TO, saj v razpoložljivi dokumentaciji ni izvida funkcionalne RTG diagnostike prsno-ledvene hrbtenice, v kateri bi bila opisana popolna izguba funkcije dinamične vertebralne enote.

Pritožba zmotno kot razlog za povišanje TO za 10 % navaja frakturo 12. prsnega vretenca, ne navaja pa, da gre za izgubo funkcije vsakega naslednjega dinamičnega vertebralnega segmenta cervikalnega dela hrbtenice.

Mnenje sodnega izvedenca tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni v nasprotju z izvidi dr. B.B. in dr. A.A.. Mnenje IK I. stopnje pa je izvedenec prav glede na izvid dr. B.B. z dne 10. 1. 2012 in ugotovljeno stanje v tem izvidu ter v celotni dokumentaciji, ocenil kot zmotno in razloge tudi obrazložil. Nadalje pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje prezrlo izvid z dne 8. 6. 2014 in da se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Izvedenec in enako sodišče prve stopnje, se je posebej opredelilo do citiranega izvida. Pritožba pa se sklicuje zgolj na to, da je odpustna diagnoza navedena G 834-sindrom kavde ekvine in da EMG pregled pokaže znake zmerne kronične prizadetosti spodnjih sakralnih segmentov in brez podlage v Seznamu zaključi, da takšno stanje predstavlja 10 % TO.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja in sicer ob izkazani degenerativni okvari vratne in ledvene hrbtenice težje stopnje, stanju po kompresijskem zlomu telesa 12. prsnega in 1. ledvenega vretenca, nepopolni ankilozantni spondilozi drugega in tretjega ledvenega vretenca in zmanjšane mobilnosti dinamične vertebralne enote drugega in tretjega ledvenega vretenca, prirojene manj razvitosti obeh kolkov in začeti artrozi levega kolka, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da pri tožniku ne gre za dejanski stan iz 144. člena ZPIZ-1 in za 50 % TO zaradi bolezni, na podlagi katere bi bil upravičen do invalidnine. Sodišče prve stopnje ob popolno in pravilno ugotovljenem dejanskem stanju utemeljeno ni izvedlo dokaza še z drugim izvedencem, ker ne gre za nobene nejasnosti ali nasprotja med medicinsko dokumentacijo in izvedenskim mnenjem. V zvezi s pripombami na podano mnenje pa je izvedenec podal še dopolnilno mnenje, ki ga je dodatno obrazložil z ortopedskega in še nevrološkega vidika.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, izpodbijana sodba pa pravilna in zakonita, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo v skladu z določbo 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.