Jedro

Tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo, s katero ji je naloženo plačilo zneska 415.000 SIT; vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe znaša torej 415.000 SIT, kar ne presega 1.000.000 SIT, zato revizija v tej zadevi ni dovoljena.

Izrek

Revizija se zavrže. Tožeča stranka sama krije svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženki nerazdelno plačati tožniku odškodnino v znesku 415.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek za nadaljnjih 1.085.000 SIT odškodnine z obrestmi je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala spremembo sodbe ter zavrnitev zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na revizijo predlagal njeno zavrženje zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa njeno zavrnitev zaradi neutemeljenosti.

Po 175. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 96/2000 in 2/2004), je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni dovoljena.

Po drugem odstavku 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. Revizija je tudi dovoljena v posebej določenih primerih, naštetih v tretjem odstavku 367. člena ZPP. Tožena stranka izpodbija pravnomočno sodbo, s katero ji je naloženo plačilo zneska 415.000 SIT, pripadajočih zakonskih zamudnih obresti in pravdnih stroškov. Ker se po 39. členu ZPP za ugotovitev pravice do revizije upošteva le glavnica, ne pa tudi obresti in pravdni stroški, znaša vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe 415.000 SIT, to pa je znesek, ki ne presega 1.000.000 SIT. Ker tudi ne gre za spor iz tretjega odstavka 367. člena ZPP, revizija tožene stranke v tem pravdnem postopku ni dovoljena. Zato je revizijsko sodišče revizijo tožene stranke zavrglo (377. člen ZPP).

Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo in predlagala povrnitev stroškov zanjo. Revizijsko sodišče ugotavlja, da tožeča stranka z odgovorom na revizijo ni prispevala k odločitvi revizijskega sodišča in zato ne gre za potrebne stroške (155. člen ZPP). Glede na to je odločilo, da mora tožeča stranka svoje stroške revizijskega postopka kriti sama.