Jedro

Nezavarovan jašek na pločniku pomeni nedopustno stanje. Ker tožnica jaška ni mogla videti, ji ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za to, da je pri rekreativnem teku zvečer padla vanj in se poškodovala.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se glasi: "1. Toženi stranki C. p. N. in Z. T. d.d. N. sta nerazdelno dolžni plačati prvi tožnici Z. K. znesek 9.548.052,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 603.585,00 SIT od 11.11.1993 dalje do plačila, od zneska 509.650,00 SIT od 1.9.1995 dalje do plačila in od zneska 8.434.817,00 SIT od 27.11.1995 dalje do plačila ter drugemu tožniku dr. I. K. znesek 700.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1995 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

2. Toženi stranki C. p. N. in Z. T. d.d. N. sta nerazdelno dolžni plačevati tožnici Z. K. od 1.9.1995 naprej mesečno rento po 23.785,00 SIT, pri čemer zapadeta obroka za september in oktober 1995 z dnem 16.11.1995, poznejši obroki pa zadnjega dne v vsakem mesecu ter tečejo od naslednjega dne po dospelosti posameznega obroka zakonite zamudne obresti, ki sta jih dolžni plačati toženi stranki nerazdelno - do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke in natekle obresti v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do konca vsakega meseca, da ne bo izvršbe.

3. Višja tožbena zahtevka prve tožnice Z. K. in drugega tožnika dr. I. K. se zavrneta kot neutemeljena.

4. Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti prvi in drugi tožeči stranki pravdne stroške v znesku 534.157.50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 27.11.1995 dalje do plačila, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Zavrneta se pritožba tožeče stranke v preostalem delu in v celoti pritožba toženih strank ter se v izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Toženi stranki sta nerazdelno dolžni povrniti tožnici 48.722,50 SIT pritožbenih stroškov v 15 dneh, da ne bo izvršbe." V preostalem delu se revizija prve in druge tožeče stranke zavrne kot neutemeljena.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožnikoma 57.375,00 SIT stroškov revizijskega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28.2.1998 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da morata toženi stranki nerazdelno plačati tožnici znesek 8.048.052,00 SIT in tožniku znesek 700.000,00 SIT. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Zahtevka tretje tožnice in četrtega tožnika je zavrnilo v celoti. Ugotovilo je, da je tožnica dne 22.2.1992 zvečer padla v nezavarovan jašek za odtok meteorne vode. Za škodo sta v celoti odgovorni toženi stranki.

Tožničine soodgovornosti ni, ker tožnica jaška ni mogla videti.

Tožnici je prisodilo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 1.500.000,00 SIT, za strah 650.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 6.000.000,00 SIT. Od priznane nepremoženjske škode je odštelo valorizirano akontacijo v znesku 1.215.183,00 SIT, tako da je toženima strankama naložilo na račun nepremoženjske škode plačilo 6.934.817,00 SIT, na račun premoženjske škode pa znesek 1.113.235,00 SIT. Poleg tega je tožnici priznalo rento v znesku 23.785,00 SIT mesečno od 1.9.1995 dalje.

Drugemu tožniku je na podlagi določbe 3. odst. 201.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih prisodilo odškodnino 700.000,00 SIT.

Proti tej sodbi so se pritožili prva tožnica in obe toženi stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbama in razsodilo, da morata toženi stranki plačati prvi tožnici znesek 6.319.081,00 SIT in drugemu tožniku 490.000,00 SIT. Rento je znižalo na 16.650,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tako je odločilo, ker je odškodnino za pretrpljene telesne bolečine zvišalo na 3.000.000,00 SIT, celotno odškodnino pa je znižalo za 30 odstotkov, kolikor je ugotovilo tožničine sokrivde za nastalo škodo. Ugotovilo je, da je pločnik, kjer je padla tožnica, dovolj širok in se jašek le v manjšem delu zajeda v pločnik. Tožnica, ki je tekla, bi morala biti pozorna na ovire. Jašek za odvod meteorne vode ni nepričakovana ovira.

Proti tej sodbi vlagata revizijo prva tožnica in drugi tožnik.

Uveljavljata revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da revizijsko sodišče spremeni sodbo druge stopnje in razsodi, da morata toženi stranki plačati tožnici premoženjsko škodo v znesku 1.113.235,00 SIT, rento po 23.785,00 SIT in nepremoženjsko škodo prvi tožnici 16.000,000,00 SIT ter drugemu tožniku 700.000,00 SIT, podrejeno pa, da razveljavi sodbo v tistem delu, s katerim je bil tožbeni zahtevek zavrnjen in vrne zadevo v novo sojenje sodišču druge stopnje, oz. sodišču prve stopnje. Drugostopno stališče o deljeni odgovornosti tožeča stranka izpodbija s tem, da se sklicuje na prvostopne dejanske ugotovitve, ki jih je sodišče druge stopnje spremenilo. Meni, da pritožbeno sodišče ni spremenilo sodbe prve stopnje zaradi napačne uporabe materialnega prava, ampak zato, ker je obrnilo na glavo dejanske prvostopne ugotovitve. To pa je storilo v nasprotju z določbo 1. tč. 373. čl. Zakona o pravdnem postopku, torej brez obravnave. Sicer pa v celoti vztraja pri svojem zahtevku za povrnitev nepremoženjske škode v skupnem znesku 16.000.000,00 SIT ter se pri tem sklicuje na ugotovljene hude posledice poškodb in na dejstvo, da jo je nesreča doletela, ko je bila še sorazmerno mlada.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili in Državno tožilstvo Republike Slovenije se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - v nadaljnjem ZPP).

Revizija je utemeljena, kolikor z njo tožnika izpodbijata odločitev o temelju zahtevka, ni pa utemeljena v delu, ki se nanaša na višino zahtevka.

V postopku na prvi stopnji je bilo ugotovljeno, da tožnica jaška ni mogla videti, ker se raven del pločnika nenadoma prevesi v kanal. Do nesreče je prišlo zvečer, ko je že tema. Ta del naselja je slabo osvetljen. Na podlagi teh ugotovitev je sodišče prve stopnje sprejelo stališče, da tožnica ni soodgovorna za nesrečo. Sodišče druge stopnje je izrečno ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno. Vendar je štelo, da bi morala biti tožnica pozorna na ovire, ki se nahajajo ob straneh pločnika. Za jašek ob cesti ni mogoče reči, da je nepričakovan. Dne 22.2.1990 je tekla vzporedno s sestro bolj po zunanjem robu pločnika in je zato padla v jašek. Zato je ob sklicevanju na določbo 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih ugotovilo, da znaša prispevek prve tožnice k nastanku škode 30 odstotkov.

Drugostopno stališče ni utemeljeno. Tožničino gibanje po pločniku, to je rekreativni tek, je bilo povsem v skladu s tem, čemur so pločniki v naseljih namenjeni. Hoja ali tek po pločniku ne terja nobene posebne previdnosti. Prav zato so pločniki zgrajeni, da se pešci po njih gibljejo varno, ločeni od prometa in po urejeni, gladki površini, kjer ni treba paziti na vsak korak. Zato pomeni nezavarovan jašek na pločniku nedopustno stanje, četudi jašek ne sega globoko v pločnik, ampak samo v del v bližini njegovega roba. Od pešcev ni mogoče zahtevati, da uporabljajo samo sredino pločnikov. Povsem vsakdanja je hoja vštric, pa tudi srečevanje in prehitevanje pešcev med seboj, ko je nujno uporabljati tudi rob pločnika. Ko je bilo torej ugotovljeno, da tožnica jaška ni mogla videti, ker ni bilo tam ničesar, kar bi opozarjalo nanj, in ker je bila poleg tega zaradi noči in slabe osvetlitve tudi vidljivost omejena, tožnici ni mogoče pripisati nobene soodgovornosti za nesrečo. Sodba druge stopnje sicer ugotavlja, da je tožnica že prej hodila po tem pločniku, vendar iz tega ne sklepa, da je tožnica za jašek vedela. Splošno stališče, da morajo pešci paziti na ovire na pločniku, pa ne more biti utemeljena podlaga za tožničino soodgovornost v obravnavani zadevi, ko pa je bilo povsem določno ugotovljeno, da tožnica jaška ni mogla videti. Glede na tako ugotovitev je stališče pritožbenega sodišča materialnopravno napačno. Tožnici ni mogoče utemeljeno očitati neprevidnosti, medtem ko je bilo stanje z nezavarovanim jaškom v območju pločnika nedopustno in izrazito nevarno. Za to pa odgovarjata toženi stranki in to v celoti, brez tožničine soodgovornosti. Glede tega vprašanja je revizijski očitek zmotne uporabe materialnega prava utemeljen. Nadaljnji očitek v smeri bistvene kršitve določb postopka v zvezi z istim vprašanjem pa ni utemeljen. Pritožbeno sodišče je namreč izrečno potrdilo prvostopne dejanske ugotovitve. Svoj drugačen materialnopravni pristop je sicer utemeljilo s hipotezo, da jašek ob cesti ni nekaj nepričakovanega. Vendar to ne pomeni dejanske ugotovitve, ampak zgolj utemeljitev stališča, da mora pešec tudi na urejenem pločniku skrbeti za svojo varnost. To se nanaša na oceno tožničinega ravnanja, torej na presojo, ali je tožnica v zadostni meri izpolnila splošno obveznost varovati se škode v okviru določbe 1. odst. 192. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Ne gre za okoliščine, ki se jih ugotavlja z dokazovanjem, ampak zgolj za oceno tožničinega ravnanja. Zato sodišče druge stopnje ni spreminjalo dejanskih ugotovitev na način, ki ga določba 373.čl. ZPP ne dopušča, ampak je le sprejelo pravno stališče, ki po presoji revizijskega sodišča ni utemeljeno.

Prva tožnica se je v pritožbi zavzemala za višjo odškodnino za nepremoženjsko škodo in pri tem vztraja tudi z revizijo. Pritožbeno sodišče je v tem delu pravilno delno ugodilo pritožbi in zvišalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine na skupno 3.000.000,00 SIT ter pri tem upoštevalo tudi bodoče bolečine (203.čl. ZOR). S tem je tudi po presoji revizijskega sodišča v celoti določena odškodnina za nepremoženjsko škodo v skladu z merili po 200. in 203.čl. ZOR in v višini, ki je skladna s sodno prakso v primerljivih primerih.

Prisojena odškodnina ustreza pravnemu standardu pravične denarne odškodnine, ker upošteva vse okoliščine primera in je hkrati usklajena s prakso sodišč.

Revizijsko sodišče je torej potrdilo višino odškodnine, kakršno je določilo sodišče druge stopnje, odločilo pa je na podlagi polne odškodninske odgovornosti toženih strank. Rezultat je zvišanje odškodninskega zneska, določenega na prvi stopnji, za 1.500.000,00 SIT na račun odškodnine za pretrpljene telesne bolečine. Zaradi spremembe odločbe o glavni stvari je revizijsko sodišče na novo odmerilo pravdne stroške. Pri prvostopnih stroških je upoštevalo popoln uspeh prvih dveh tožnikov glede temelja zahtevka in pretežen uspeh glede višine. Stroške je odmerilo od priznanega zneska.

Pritožbene stroške je določilo glede na uspeh tožeče stranke v pritožbenem postopku (zvišanje odškodnine za 1.500.000,00 SIT), revizijske pa glede na uspeh v revizijskem postopku (popolna odškodninska odgovornost toženih strank).

Odločitev revizijskega sodišča temelji na 1. odst. 395.čl. ZPP in glede stroškov na 2. odst. 166.čl. v zvezi z 2. odst. 154.čl. ZPP.