Jedro

Večinsko stališče teorije je, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva pa je ta dokazni standard praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika in ugotovilo, da so nepremičnina s parc. št. 2168/5, k. o. X., pa tudi denarna sredstva v višini 7.500,00 EUR, deponirana na fiduciarnem računu odvetnice V. B., vključno z obrestmi od navedenega zneska, skupno premoženje pravdnih strank, z deležem vsake do ene polovice. V presežku, oziroma kolikor je zahteval tožnik več ali drugače, je bil tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnjen. Delno je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe in ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 1) solastni delež do 1934/5566-tin na nepremičnini s parc. št. 1964, k. o. Y., 2) upravičenja iz predpogodbe za prodajo in nakup nepremičnin z dne 21. 11. 2005 in (3) vozilo Hyundai H-1 205 TDI kamionet kot osnovno sredstvo Z. G., z deležem vsake od pravdnih strank do ene polovice. Za denarna sredstva v višini 7.500,00 EUR, deponirana na fiduciarnem računu V. B., in zahtevek za zemljiškoknjižni vpis, ki ga je toženka uveljavljala po nasprotni tožbi, je bil zahtevek zavrnjen. Tožniku je bilo naloženo, da po nasprotni tožbi toženki plača znesek v višini 1.137,18 EUR z zakonski zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 dalje; zavezan pa je bil tudi k povračilu toženkinih pravdnih stroškov v višini 1.840,50 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper odločitev o plačilu zneska v višini 1.137,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 11. 2008 dalje (točka V. izreka izpodbijane sodbe) in zoper odločitev o stroških (točka VI. izreka izpodbijane sodbe) se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1). V zvezi z zahtevkom, ki ima naravo obligacijskega zahtevka na račun obogatitve, izpostavlja pomanjkljivo trditveno podlago po nasprotni tožbi. Toženka ni navedla, za katere premičnine, ki naj bi spadale v skupno premoženje, zahteva denarno nadomestilo, niti kdaj naj bi stvari prenehale obstajati, prav tako pa tudi ni opredelila njihove vrednosti. Poudarja, da dokazi (listine, izjave strank in prič) ne morejo nadomestiti tožbenih navedb, temveč jih zgolj dokazujejo, zato je tožba v tem delu nesklepčna. Knjigovodsko beleženje osnovnih sredstev in knjigovodska vrednost se opravlja po pravilih slovenskih knjigovodskih standardov – in to predvsem z namenom ugotavljanja davčnih obveznosti, zato seznam osnovnih sredstev ne odraža dejanske vrednosti stvari. Popisni list oziroma seznam osnovnih sredstev na dan 31. 12. 2008 ne predstavlja dejansko obstoječega premoženja, niti tržne vrednosti, kar je potrdila tudi priča N. K. V zvezi s tem je prvostopenjsko sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in odločilo v nasprotju z dokaznim bremenom, ki izhaja iz 8. člena v zvezi z 215. členom ZPP. Toženka tudi ni podala nikakršnih navedb glede zamude. Trditvene podlage v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi sploh ni, kar predstavlja nesklepčnost. Zmotno je razlogovanje sodišča prve stopnje, da ni prerekal zakonskih zamudnih obresti. Obogatitveni zahtevek je bil prerekan po temelju in po višini. Povsem neupravičeno so bile zato toženki priznane zakonske zamudne obresti od 11. 11. 2008 dalje, saj za to ni bilo nobene trditvene podlage, še posebej ob upoštevanju dejstva, da se toženka opira na seznam (neodpisanih) osnovnih sredstev samostojnega podjetnika, ki ima datum 31. 12. 2008 in je bil sestavljen naknadno. Oporeka tudi odločitvi o stroških pravdnega postopka, saj meni, da toženka z nasprotno tožbo ni v celoti uspela. Tožbo je deloma umaknila, del zahtevka je bil zavrnjen, zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o upravičenosti do povračila stroškov v nasprotju z določbo 158. in 154. člena ZPP. Uspeh toženke je manj kot 50 %, njegov uspeh pa znaša najmanj 58 % in ne 33 %, kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe zavrne, oziroma podrejeno vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno presojo; toženki pa naloži v plačilo vse stroške postopka, vključno s pritožbenimi stroški.

3. V odgovoru na pritožbo toženka pojasnjuje razloge za postavitev zahtevka v zvezi z deponiranimi 7.500,00 EUR in poudarja, da je bila v tem delu tožba umaknjena, kar pa je sodišče spregledalo. Tudi zaradi umika ostalih delov tožbe niso nastali nobeni dodatni stroški, saj se o njih sploh ni razpravljalo (rabljena stanovanjska oprema, itd.). Poudarja, da je tožnik po temelju v celoti propadel, ker je zahteval ugotovitev, da njegov delež na skupnem premoženju znaša ¾ , njen pa samo ¼. Glede obsega skupnega premoženja je v celoti uspela, umaknjeni deli pa niso povzročili nobenih stroškov. Oporeka tudi očitkom o odsotnosti trditvene podlage glede osnovnih sredstev iz tožnikove dejavnosti ter predlaga zavrnitev pritožbe in povračilo pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ni moč pritrditi pritožbenemu očitku o pomanjkljivi trditveni podlagi toženke glede podanega obligacijskega zahtevka na račun obogatitve. S predmetnim dajatvenim zahtevkom je toženka zahtevala denarno vrednost odpisane, uničene ali odtujene opreme, ki je v skupno premoženje sodila v okviru osnovnih sredstev tožnikove dejavnosti. Prvostopenjsko sodišče je imelo v izvedenem dokaznem postopku dovolj podlage za ugotovitev, da večina predmetov iz seznama osnovnih sredstev ne obstoji več, ker so bili bodisi obrabljeni, uničeni ali odtujeni, zato je ugodilo toženkinemu zahtevku po nasprotni tožbi v višini 1.137,18 EUR, kar predstavlja toženkin polovični delež na skupni vrednosti odpisanih predmetov.

6. Pogoj za uspeh v postopku je navedba ustreznih dejstev, ki substancirajo zahtevek ter dokazanost trditve o teh dejstvih. Toženka (tožnica po nasprotni tožbi) nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkov uveljavljane pravne posledice (konstitutivna dejstva), razen če je glede katerega od teh dejstev kot izjema predpisano obrnjeno dokazno breme (2). Prvostopenjsko sodišče je pravilno upoštevalo pravilo o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena ter razpravno načelo, zato zatrjevanih kršitev ni zagrešilo. Čeprav je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da se je toženka obsežno angažirala tudi v okviru tožnikove poslovne dejavnosti, saj mu je pomagala pri različnih administrativnih delih, nabavljala material, ga razvažala po deloviščih ter mu občasno priskočila na pomoč tudi pri lažjih fizičnih delih, pa je povsem logično in življenjsko prepričljivo, da ni mogla biti v tolikšni meri vpeta v te aktivnosti kot tožnik, saj je morala skrbeti tudi za gospodinjstvo in otroka. Zato je tudi razumljivo, da ni mogla že takoj na začetku postopka specificirati premičnin, ki so predstavljale osnovna sredstva za tožnikovo poslovno dejavnosti, niti ni mogla opredeliti njihove vrednosti ter datuma prenehanja njihovega obstajanja. Tožnik je bil zato večkrat pozvan, da predloži seznam osnovnih sredstev, kar je storil na naroku 10. 4. 2012. Predmetni seznam je služil toženki za postavitev tožbenega zahtevka z dne 6. 6. 2012. Tako ne drži pritožbeni očitek, da je toženka v zvezi z osnovnimi sredstvi podala pomanjkljivo trditveno podlago. Zahteva tožnika, da bi morala toženka natančno navesti datum prenehanja posameznega osnovnega sredstva ter opredeliti njihovo dejansko vrednost, bi bila prestroga. Večinsko stališče teorije sicer je, da je treba za meritorno odločanje trditve o pravno relevantnih dejstvih dokazati tako, da je izključen vsak razumen dvom v njihovo resničnost. Zaradi narave oziroma specifičnosti relevantnega dejstva pa je ta dokazni standard praktično nedosegljiv, kar ima v sodni praksi v posameznih primerih za posledico znižanje dokaznega standarda tako, da sodišče šteje relevantno dejstvo za dokazano že na podlagi ustrezne stopnje verjetnosti o njegovem obstoju, ne pa na podlagi prepričanja. Nižji dokazni standard se sprejme v tistih položajih, ko upravičeni razlogi zahtevajo olajšanje dokaznega bremena. Takšen primer je tudi ta. Toženka namreč ni bila celostno vpeta v tožnikovo podjetniško dejavnost, saj je morala v pretežni meri prevzemati skrb za gospodinjstvo in otroka. V takšnem primeru ji ni moč naložiti obveznosti dokazovanja datuma prenehanja posameznega osnovnega sredstva, kot tudi ne vrednosti le-tega. Takšno dokazno breme bi bilo zanjo pretežko, s tem bi bila namreč lahko ogrožena tudi njena pravica do sodnega varstva, saj se strankam ne smejo nalagati nepremagljiva dokazna bremena (3).

7. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da v sklop skupnega premoženja sodijo tudi osnovna sredstva, ki izhajajo iz popisnega lista. V tem primeru je dokazno breme glede prenehanja posameznega osnovnega sredstva kot tudi glede njegove vrednosti prešlo na tožnika, saj je le on razpolagal s temi podatki. Tožnik je navedel, da „praktično vse, kar se v popisnem listu navaja, ne obstaja več“, zato je prvostopenjsko sodišče pravilno sledilo toženkinemu zahtevku za izplačilo vrednosti odpisanih predmetov. Tudi odločitev glede vrednosti osnovnih sredstev je pravilna, saj je tožnik – izhajajoč tudi iz zaslišanja priče N. K.– zgolj pavšalno zatrjeval, da dejanska vrednost osnovnih sredstev ni enaka vrednosti, izhajajoči iz popisnega lista. Vendar pa svojih zatrjevanj ni podkrepil z nikakršnim konkretnim dokazom, ki bi za posamično osnovno sredstvo izkazoval drugačno (nižjo) vrednost, zato so njegovi očitki v tej smeri povsem neutemeljeni in nedokazani.

8. Pritožbena teza o odsotnosti trditvene podlage v zvezi z zakonskimi zamudnimi obrestmi nima podlage v izvedenem postopku. Pritrditi je stališču sodišča prve stopnje, da tožnik teku zamudnih obresti ni izrecno nasprotoval. Podlago za tek zamudnih obresti od 11. 11. 2008 pa je moč najti v tožbeni naraciji iz nasprotne tožbe, kjer je toženka datum 11. 11. 2008 navedla kot razpad življenjske skupnosti, pri čemer pa tožnik temu pravnorelevantnemu dejstvu ni ugovarjal. Zato je, upoštevajoč določbo 193. člena Obligacijskega zakonika, pravilna odločitev tudi v delu, ki se nanaša na tek zakonskih zamudnih obresti.

9. Ni moč pritrditi pritožbenim zatrjevanjem, ki jih pritožnik podaja v zvezi z odločitvijo o stroških pravdnega postopka in njegovi tezi o najmanj 58 % uspehu v pravdi. Temeljno pravilo o povrnitvi pravdnih stroškov je, da v končni posledici bremenijo tistega, ki je s svojim ravnanjem povzročil, da je bila pravda potrebna, zaradi kršitve subjektivnih pravic materialnega prava nasprotne stranke pa jo je izgubil (načelo uspeha ali kavze) (4). Pri odločanju o pravdnih stroških je sodišču dano pooblastilo, da jih odmeri, skladno z upoštevanjem vseh okoliščin primera, kar mu omogoča, da sprejme odločitev o pravdnih stroških, ki ni zgolj rezultat matematične operacije, ampak je razumna, življenjsko sprejemljiva in pravična (5). Temu napotilu je prvostopenjsko sodišče v celoti sledilo, saj je argumentirano napolnilo pravni standard iz drugega odstavka 154. člena ZPP. Podlago sprejeti odločitvi predstavlja ugotovitev, da je pretežni del dokaznega postopka tekel v smeri ugotavljanja deležev pravdnih strank na skupnem premoženju, kar je prvostopenjsko sodišče vzelo kot kriterij uspeha strank. Glede na uspeh strank v postopku je zato pravilna odločitev, da je tožnik po medsebojnem pobotanju dolžan toženki (tožnici po nasprotni tožbi) povrniti pravdne stroške v višini 1.840,50 EUR.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa tudi ne kršitve procesnega in materialnega prava, ki se jih upošteva po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je bilo treba tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožnik s pritožbo ni uspel, odgovor toženke pa ni pomembno pripomogel k odločitvi v zadevi, zato pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Uradni list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP.

(2) Primerjaj Zobec, J., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga GV Založba.

(3) Primerjaj II Ips 153/2009. (4) Primerjaj Betteto, N: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, GV Založba.

(5) Ibidem.