Jedro

Za škodo od nevarne stvari v skladu s 150. členom OZ odgovarja njen imetnik, to je tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, mu ta stvar služi, z njo razpolaga, jo nadzoruje. Imetnik je praviloma lastnik stvari, ni pa to nujno. Samostojni podjetnik, ki ima motorno žago na domačem dvorišču, delavce pošlje ponjo, da jo uporabljajo na gradbišču, jim odreja delo z njo, nato pa odredi, da jo odpeljejo nazaj na njegov dom, žago nedvomno uporablja v svojo korist, z njo razpolaga in jo nadzoruje, je torej imetnik nevarne stvari.

Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, čeprav seveda ni mogoče zanemariti dolžnosti delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu. Ravnanje delavca mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca.

Pritožbena trditev predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti. To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.

Odločilno je, v čigavo korist so delavci (konkretno pa tožnik) izvajali delo in kdo jim je delo odrejal ter ga nadziral. Kljub zaključku, da je bil drugi toženec dejanski delodajalec tožnika, to, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, samo po sebi ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na delovišču.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi in se izpodbijana delna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba drugega toženca se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče v tej zadevi obravnava tožbeni zahtevek v delovni nezgodi poškodovanega “posojenega“ delavca zoper prvo toženko - družbo, naročnico del (za katero tožnik trdi, da bi morala poskrbeti za varnost pri delu), in drugega toženca - izvajalca del (za katerega tožnik trdi, da je bil dejanski delodajalec) ter hkrati lastnika nevarne stvari - krožne žage domače izdelave, ki ni bila tehnično izpravna in atestirana ter ni imela ustreznih varoval, ob delu s katero se je poškodoval tožnik.

2. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca po temelju utemeljen, z delno sodbo pa tožbeni zahtevek zoper prvo toženko zavrnilo in tožniku naložilo plačati 3.777,85 EUR pravdnih stroškov prve toženke in 3.888,75 EUR stroškov stranske intervenientke.

3. Zoper vmesno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje drugi toženec, ki predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe.

Zoper delno sodbo pa se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo ali vsaj razveljavitev sodbe.

Pritožbeno sodišče bo zaradi preglednosti in v izogib nepotrebnemu ponavljanju bistvene pritožbene navedbe predstavilo v nadaljevanju obrazložitve ob hkratnem odgovoru nanje.

4. Tožnik na pritožbo drugega toženca ni odgovoril, prva toženka pa je na pritožbo tožnika odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

5. Pritožba tožeče stranke je utemeljena; pritožba drugega toženca ni utemeljena.

_Kratko o materialno pravnih izhodiščih_

6. Sodišče prve stopnje je pravilno razumelo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), po katerih za škodo, ki je nastala delavcu pri opravljanju dela, ne odgovarja le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi oseba, ki opravlja delo za delodajalca1 na kakršnikoli drugi podlagi (1. točka 3. člena ZVZD). Po ustaljenih stališčih sodne prakse sodijo mednje na primer naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev, ter „delodajalci“ pri katerih so delavci delo opravljali na podlagi atipičnih pogodb o delu.2

7. Za škodo v zvezi z nevarno stvarjo se šteje, da izvira iz te stvari (149. člen OZ). Imetnik stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ), deloma pa je prost odgovornosti, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (tretji odstavek tega člena). Med strankama sicer ni sporno, da je krožna žaga nevarna stvar, zaključek sodišča prve stopnje o tem, pa je materialnopravno pravilen.

_O pritožbi zoper vmesno sodbo_

8. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku zoper drugega toženca ugodilo tako na podlagi 1. odstavka 131. člena OZ v zvezi s 135. členom OZ, ker je ugotovilo, da je bil tako imenovani dejanski delodajalec, ki je tožniku odrejal delo in dajal navodila, kot na podlagi 150. člena OZ, ker je bil imetnik nevarne stvari - krožne žage domače izdelave, ki (ob tem, ko je že sama po sebi nevarna stvar) ni bila tehnično izpravna in atestirana ter ni imela ustreznih varoval. 9. Drugi toženec v pritožbi navaja, da ni lastnik, uporabnik ali imetnik krožne žage, s katero se je poškodoval tožnik, in posplošeno izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje o tem vprašanju. Ne nasprotuje pa zaključku sodišča prve stopnje, da je delavcem priskrbel krožno žago. Dokazna ocena sodišča prve stopnje o imetništvu nevarne stvari ne temelji le na izpovedi tožnika, ki jo pritožnik ocenjuje za neprepričljivo, ampak tudi na oceni izpovedi prič A. A., B. B. in C. C. Vsi so izpovedali, da so po drugotoženčevem naročilu odšli po krožno žago k njemu domov in jo skupaj pripeljali na delovišče. Še več - sodišče prve stopnje je ugotovilo tudi, da je drugi toženec skupaj s pričama A. A. in C. C. takoj po nesreči (pred prihodom policije!) žago odpeljal na svoj dom, čemur ta v pritožbi sploh ne nasprotuje. Razumne razlage, kaj (če ne to, da je on imetnik žage) bi bil razlog, da so delavci žago morali iti iskat k njemu in jo takoj po nesreči odpeljati k njemu, drugi toženec ni ponudil. Res je, da nič od tega samo po sebi ne dokazuje lastništva žage, kar pa sploh ni pravno odločilno. Za škodo od nevarne stvari v skladu s 150. členom OZ namreč odgovarja njen imetnik, to je tisti, ki stvar uporablja v svojo korist, mu ta stvar služi, z njo razpolaga, jo nadzoruje. Imetnik je praviloma lastnik stvari, ni pa to nujno.3 Samostojni podjetnik, ki ima motorno žago na domačem dvorišču, delavce pošlje ponjo, da jo uporabljajo na gradbišču4, jim odreja delo z njo, nato pa odredi, da jo odpeljejo nazaj na njegov dom, žago nedvomno uporablja v svojo korist, z njo razpolaga in jo nadzoruje, je torej imetnik nevarne stvari. Za škodo, ki je tožniku nastala ob uporabi nevarne krožne žage, zato drugi toženec odgovarja kot njen imetnik.

10. Ker že to v celoti zadošča za pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek zoper drugega toženca po temelju utemeljen, se višje sodišče do pritožbenih navedb o tem, ali je bil drugi toženec tožnikov dejanski delodajalec ali ne, natančneje ne opredeljuje. Zgolj kratko naj pojasni, da vprašanja, kdo je tožniku plačeval plačo, urejal delovnopravni status in vplival na to, kdo od posojenih delavcev bo delal na gradbišču kateri dan, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravno relevantno. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je dokazni postopek prepričljivo pokazal, da je bil drugi toženec na delovišču prisoten vsak dan, da je dajal konkretna in neposredna navodila tožniku ter njegovim sodelavcem, organiziral in nadziral delo ter priskrbel delovno orodje. Nedvomno je šlo torej za tožnikovega dejanskega delodajalca5, ki bi moral poskrbeti tudi za varnost delavcev pri delu, pa (najmanj s tem, ko jim je priskrbel nevarno krožno žago, druge pa ni bilo, zaradi česar delavcem ni preostalo drugega, kot da delajo z neizpravno žago) ni.

11. Ob neizpodbijanih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da tožnik krožne žage ni uporabil samovoljno in da drugega orodja za izvedbo odrejenega mu dela (odrezati manjše kose lesa za dokončanje izdelave lesenega opaža za betoniranje temeljev) ni imel, pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni z nobenim ravnanjem prispeval k nastanku škode. Vsako ravnanje oškodovanca, ki je objektivno prispevalo k nastanku škodnega dogodka oziroma škode6, še nima značilnosti ravnanja, ki je razlog za delno razbremenitev odškodninske odgovornosti odgovorne osebe, čeprav seveda ni mogoče zanemariti dolžnosti delavca, da tudi sam prispeva k varnemu delu. Ravnanje delavca mora imeti znake neskrbnega ravnanja; pri delovnih nesrečah je relevantno merilo skrbnosti _skrbnost povprečnega ustrezno usposobljenega delavca_.7 A sodišče prve stopnje tehtno izpostavlja, da ni jasno, kakšen sploh je pravilen in pazljiv način uporabe krožne žage, ki nima ustreznega varovala.

12. Drugi toženec v pritožbi tožniku še cinično očita, da dela (z nevarnim orodjem) ni odklonil, čeprav bi to smel zakonito storiti. Do takšnih trditev se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožbena trditev torej predstavlja smiselno uveljavljanje kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katero višje sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (prim. 2. odstavek 350. člena ZPP). To od pritožnika terja, da kršitev konkretno in jasno obrazloži z opisom tega, kje je bila kršitev storjena, torej tudi, kje so njegove navedbe, ki naj bi jih sodišče prve stopnje spregledalo.8 Pritožnik tega ne stori oziroma navede, pritožbeno sodišče pa navedb drugega toženca o tem, da bi tožnik moral odkloniti delo in bi to tudi lahko storil9, v spisovnem gradivu ne najde10, sodišče prve stopnje torej kršitve iz 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo. Ne glede na to pa pritožbeno sodišče drugemu tožencu pojasnjuje, da to, da bo delavec (ki mu je bilo naročeno, naj krožno žago pripelje na delovišče, od katerega se je pričakovalo in zahtevalo, da opravi delo11 in ki drugega ustreznega orodja ni imel na voljo) uporabil ponujeno mu (nevarno) delovno orodje, za imetnika nevarne stvari ne more biti nepričakovano (2. odstavek 153. člena OZ).

13. Ker v pritožbi zatrjevani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, uradni preizkus (2. odstavek 350. člena ZPP) vmesne sodbe pa je pokazal, da je sodišče prve stopnje materialno pravo pravilno uporabilo in ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je višje sodišče pritožbo drugega toženca zavrnilo in vmesno sodbo na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

_O pritožbi zoper delno sodbo_

14. Po tožbenih trditvah je tožnikova škoda posledica kršitve pravil o varnosti pri delu, za kar, meni, bi morala skrbeti tudi prva toženka.12 Pravilnost materialnopravnega zaključka o (ne)odgovornosti prve toženke je tako odvisna od vprašanja, kakšne so (bile) dejanske okoliščine in vsebina pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem delovišču.13 Odločilno je torej, v čigavo korist so delavci (konkretno pa tožnik) izvajali delo in kdo jim je delo odrejal14 ter ga nadziral. Kljub zaključku, da je bil drugi toženec dejanski delodajalec tožnika, to, kot utemeljeno opozarja tožnik v pritožbi, samo po sebi ne izključuje odškodninske (so)odgovornosti ostalih izvajalcev na delovišču15, konkretno prve toženke. Tožnik v pritožbi utemeljeno izpostavlja, da so razlogi izpodbijane sodbe o teh vprašanjih pomanjkljivi oziroma da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh trditev pravdnih strank in vseh izvedenih dokazov oziroma do polne vsebine izvedenih dokazov. To velja tako glede tega, kakšne so bile dejanske okoliščine organizacije dela na konkretnem delovišču, kot glede tega, kakšna je bila vsebina pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem delovišču, kar je delno posledica zmotne uporabe oz. razumevanja materialnega prava, delno pa kršitve iz 1. odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 8. členom ZPP.

15. Kar se tiče vsebine pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem delovišču na podlagi Sporazuma o skupnih deloviščih (v nadaljevanju: sporazum) naj pritožbeno sodišče najprej opozori na napačno razumevanje razlogov odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 207/2014, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje. Vrhovno sodišče v tej odločbi ni zavzelo stališča, da sporazum, kot je konkretni, ne more učinkovati v korist delavca (ker ustvarja obligacijsko razmerje le med strankama sporazuma), ampak stališče, da mu tak sporazum ne more biti v škodo, torej da ne more izključiti odškodninske odgovornosti tistega, ki je delo organiziral in nadziral, tudi če z osebami, ki so dejansko izvajale dela, ni bil v nobenem pogodbenem razmerju.16

16. Kakšne obveznosti v zvezi z varstvom pri delu je s sporazumom prevzela prva tožena stranka, je sodišče prve stopnje (kot izhaja iz obrazložitve sodbe) ugotavljalo z analizo besedila sporazuma in izpovedi priče D. D.; a iz katerega dela sporazuma izhaja zaključek, da je bila naloga D. D. le v omejevanju tveganj, ki bi lahko izvirala iz dejavnosti ene pogodbene stranke v odnosu do delavcev druge pogodbene stranke in obratno, ker sta se na isti lokaciji vzpostavili dve delovišči, ni mogoče ugotoviti. Do vsebine 3. in 4. člena sporazuma, na kateri (v pritožbi ponovno) opozarja pritožnik, pa se sodišče prve stopnje ni opredelilo.

17. Trditve pravdnih strank o tem, kakšne so bile dejanske okoliščine med izvajalci del na skupnem delovišču, so si nasprotujoče. Tožnikova teza je, da so tudi delavci prve toženke (naročnice del) nadzirali in odrejali delo, ki ga je skupaj s sodelavci opravljal tožnik17; toženkina teza pa je, da so se ukvarjali le z vzporedno potekajočim delovnim procesom njihovih delavcev in varno ločitvijo obeh delovišč. V zvezi s tem vprašanjem je sodišče prve stopnje popolno izvedlo dokazni postopek. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa izvedenih dokazov ni ocenilo celovito. Ukvarjalo se je namreč (z nebistvenim vprašanjem), ali so delavci prve toženke in drugega toženca delali skupaj18 in ali je D. D. neposredno odrejal delo delavcem drugega toženca.19 Tudi če delavci niso delali skupaj ali hkrati na istem delovišču (ampak je vsak od njih izvrševal svoje delo in svoje naloge), je možno, da je tožnik opravljal delo v korist in pod nadzorom prve toženke. V zvezi s temi vprašanji pa bi moralo sodišče prve stopnje v luči trditev pravdnih strank oceniti vsebino izvedenih dokazov - izpovedi tožnika in prič D. D., A. A., E. E., B. B. in tudi F. F., česar ni storilo. Pritožbeno sodišče v zvezi z vprašanjem dajanja navodil tožniku in njegovim sodelavcem še posebej opozarja na to, da priča D. D. ni bil zaslišan le enkrat in da mora sodišče, če hoče zadostiti zahtevam 8. člena ZPP, oceniti obe njegovi izpovedi (oz. izpoved in izpoved ob soočenju) v celoti, nato pa tudi izpovedi ostalih prič in pravdnih strank.

18. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka je moralo višje sodišče izpodbijano delno sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo odločanje. Slednje namreč zaradi napačne uporabe materialnega prava ni ocenilo izvedenih dokazov o vprašanjih dejanskih okoliščin in vsebine pravnega razmerja med izvajalci del na skupnem delovišču. Sodišče prve stopnje se je v izpodbijani sodbi s temi vprašanji ukvarjalo le v zelo omejenem obsegu, kar višjemu sodišču v okviru kontrolne funkcije onemogoča spremembo sodbe tudi z odpravo pomanjkljivosti na naroku. Ker je sodišče prve stopnje dokazni postopek v zvezi z odločilnimi dejstvi že izvedlo in bo moralo v ponovljenem postopku dokaze le še oceniti v luči vseh trditev pravdnih strank ter o tožbenem zahtevku odločiti ob pravilni uporabi materialnega prava20, razveljavitev sodbe ne bo povzročila kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ampak se bo postopek kljub razveljavitvi hitreje zaključil, če bo napako odpravilo sodišče prve stopnje.

19. Razveljavitev odločitve o pravdnih stroških, je posledica razveljavitve sodbe; odločitev o stroških pritožbenega postopka pa je v skladu z določbo 3. odstavka 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

**PRAVNI POUK:** Zoper sklep (o razveljavitvi delne sodbe) je dovoljena pritožba, zgolj s pritožbenim razlogom, da je sodišče druge stopnje razveljavilo sklep sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek, čeprav bi kršitev postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti ali če bi moralo samo opraviti nov postopek.

Pritožba se vloži pri sodišču prve stopnje, v 15 dneh od prejema pisnega odpravka te odločbe, v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko. Obsegati mora navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, v katerem delu se izpodbija, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva ali ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če kateri od upravičencev vloži pritožbo po pooblaščencu, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit. O pritožbi bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

1 V skladu s 184. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR) mora delodajalec povrniti škodo, ki jo delavec utrpi pri delu ali v zvezi z delom po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. ZDR torej napotuje na uporabo določb Obligacijskega zakonika (OZ) o odškodninski odgovornosti. 2 Prim. odločbe VS RS II Ips 634/2004, II Ips 199/2007, II Ips 210/2010, II Ips 207/2014. 3 Prim. D. Jadek Pensa v: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, stran 857. 4 Sodišče prve stopnje je uporabilo izraz - drugi toženec je žago priskrbel. 5 Po ustaljenih stališčih sodne prakse Vrhovnega sodišča RS in višjih sodišč za škodo, ki je nastala delavcu pri opravljanju dela, ne odgovarja le oseba, pri kateri delavec opravlja delo na podlagi pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi oseba, ki opravlja delo za delodajalca na kakršnikoli drugi podlagi (1. točka 3. člena ZVZD). Mednje sodijo naročniki del, ki so organizirali delovni proces na skupnem gradbišču in odgovarjali za nadzor glede varnosti pri delu tudi v razmerju do delavcev svojih podizvajalcev (tako sodbi VS RS II Ips 207/2014, II Ips 330/2016 in druge). 6 V smislu naravne vzročne zveze: če tožnik ne bi delal, se ne bi poškodoval. 7 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 94/99, II Ips 221/2014, VIII Ips 9/2017, VDSS Pdp 433/2012, Pdp 681/2011, VSL II Cp 643/2018 in druge. 8 Prim. sodba VS RS II Ips 25/2020. 9 Torej, da je imel opravljeno izobraževanje o varstvu pri delu, da je vedel, da lahko in mora delo z nevarnim orodjem odkloniti, in bi lahko to brez posledic storil. 10 Drugi toženec je v postopku pred sodiščem prve stopnje trdil le, da ne ve, kdo in zakaj je tožniku odredil delo na krožni žagi, da pa jo je po vsej verjetnosti uporabil samovoljno in se poškodoval iz lastne neprevidnosti in da ni bil prisiljen izvajati dela na krožni žagi, saj sta bili na gradbišču najmanj dve atestirani krožni žagi. Do vseh teh trditev se je sodišče prve stopnje opredelilo. 11 Drugi toženec v pritožbi celo povzema izpoved tožnika, da so jim (njegov formalni delodajalec v prisotnosti drugega toženca) grozili, da „bomo iz službe, da bomo ven …, da bo takoj zaključeno delovno razmerje“, ko so opozarjali, da „žaga ni v redu“. Pritožnik izpovedi tožnika očitno pritrjuje. 12 Tožnik je namreč trdil: da prva toženka kljub temu, da so se dela z žago opravljala dlje časa, ni storila ničesar, da bi zagotovila varnost delavcev v skladu z obveznostjo, ki je bila sprejeta s sklenjenim sporazumom o skupnih deloviščih med toženkama, še posebej je solidarno odgovorna zaradi opustitve dolžnega ravnanja D. D., ki je bil določen za koordinatorja za varnost pri delu (tožba, list. št. 1 in 2 v spisu); da je šlo za eno skupno delovišče, na katerem so dela istočasno izvajali tudi delavci prvotožene stranke, … dolžnost nadzorovanja spoštovanja varnostnih ukrepov ... je bila na strani prve toženke, za to je bil zadolžen D. D. (pripravljalna vloga, list. št. 43 b v spisu), da so se dela izvajala v sodelovanju obeh toženk (list. št. 64 v spisu). 13 Prim. sodba VS RS II Ips 207/2014, 8. točka. 14 Na tem mestu višje sodišče opozarja, da ni odločilno direktno naslavljanje delavcev in direktno dajanje navodil, tudi tisti, ki delo odreja oziroma z delavci komunicira preko nekoga drugega, lahko organizira delovni proces na skupnem gradbišču. 15 Prim. sodba, navedena v prejšnji opombi, 15. točka. 16 12. točka obrazložitve sodbe VS RS II Ips 207/2014. 17 Tožnik v pritožbi izpostavlja, da je F. F. opozarjal na nespoštovanje varnostnih ukrepov, da je D. D. izrecno naročil izdelavo lesenih „kajl“ - delo, pri katerem se je poškodoval tožnik, da so bili delavci prve toženke praktično ves čas prisotni v delu gradbišča, kjer je delo opravljal tožnik, da so odrejali delo tožniku in njegovim sodelavcem preko njihovega „šefa“. 18 Razlogi v 26. točki obrazložitve na 12. strani izpodbijane sodbe. 19 Višje sodišče ponovno opozarja, da ni odločilno direktno naslavljanje delavcev in direktno dajanje navodil, tudi tisti, ki delo odreja oziroma z delavci komunicira preko nekoga drugega, lahko organizira delovni proces na skupnem gradbišču. 20 Višje sodišče pa tega ne more storiti, temveč bi moralo razpisati glavno obravnavo, na kateri bi moralo ponoviti izvedene dokaze, šele na to pa bi jih lahko ocenjevalo.