Jedro

Obrazložitev o zavrnitvi predlaganih dokazov je treba presojati v okviru podrobne, razumne in logične analize drugih izvedenih dokazov.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo K 202/2007 z dne 10. 12. 2008 obsojenega B. K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) ter mu izreklo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica profesorja za dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencu oškodovanke. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo in sklepom II Kp 202/2009 z dne 29. 4. 2009 pritožbi obsojenčeve zagovornice delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o varnostnem ukrepu razveljavilo ter jo v tem obsegu vrnilo v novo sojenje, v preostalem je pritožbo obsojenčeve zagovornice zavrnilo, pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenčevega zagovornika ter obsojenca pa je zavrnilo v celoti in v nerazveljavljenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je s sodbo I Ips 240/2009 z dne 23. 9. 2010 zahtevi za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. V novem sojenju je Okrožno sodišče v Mariboru s sodbo I K 80870/2010 z dne 7. 11. 2011 obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ ter mu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica profesorja za dobo dveh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je odločilo, da je obsojeni dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščencu oškodovanke ter sodno takso. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 80870/2010 z dne 18. 4. 2012 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da se obdolženemu v pogojni obsodbi določena kazen eno leto in šest mesecev zapora izreče. Pritožbi zagovornikov je kot neutemeljeni zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter obdolženemu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenega B. K. vložila zahtevi za varstvo zakonitosti. Zagovornik J. J. v zahtevi navaja, da je sodišče kršilo pravico do obrambe, saj je sodišče prepogosto razpisovalo glavne obravnave in ignoriralo obsojenčevo zdravstveno stanje. Zagovornik prav tako navaja, da je kazenski pregon zastaral in je tako podana kršitev kazenskega zakona po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. V nadaljevanju pa zagovornik uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodišče ni sledilo izpovedbam prič oz. ni zaslišalo prič, ki jih je predlagala obramba in ni pritegnilo novega izvedenca, zaradi česar izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pod navedeno kršitvijo prav tako vložnik navaja, da se višje sodišče ni opredelilo do vseh pritožbenih navedb. Uveljavlja tudi bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP zaradi kršene pravice do obrambe oziroma izvajanja dokazov v lastno korist. Zagovornik predlaga, da se zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in razveljavi sodbi Višjega sodišča v Mariboru ter Okrožnega sodišča v Mariboru in vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zagovornica T. K. v zahtevi navaja, da sta tako prvostopno kot drugostopno sodišče ponovno kršila kazenski zakon, storili bistvene kršitve določb ZKP po 11. točki prvega odstavka 371. člena ter kršili druge določbe kazenskega postopka. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornica navaja, da kazenski pregon zaradi zastaranja ni več dopusten. Zagovornica prav tako uveljavlja kršitev 11. točke 371. člena ZKP in navaja, da sodišče ni izvedlo vseh predlaganih dokazov in s tem vlagatelju zahteve onemogočilo obrambo. Prav tako je po mnenju zagovornice sodišče storilo bistveno kršitev določb ZKP, kršilo kazenski zakon ter kršilo pravico pritožnika do pritožbe, saj sodišče ni upoštevalo določbe 41. člena KZ. Uveljavlja tudi kršitev 1. točke 372. člena ZKP, saj dejanje za katerega se obsojeni preganja, naj ne bi bilo kaznivo dejanje. Zagovornica predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi ter sodbi prvostopnega in drugostopnega sodišča spremeni tako, da izda zavrnilno sodbo zaradi absolutnega zastaranja ali podrejeno, obtoženca oprosti ali sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navaja, da je bila zahteva, ki jo je vložil odvetnik J. J., po njenih ugotovitvah vložena po poteku roka, ki je v zakonu določen za njeno vložitev ter jo je treba kot prepozno zavreči. Zahteva, ki jo je vložila zagovornica T. K. po mnenju vrhovne državne tožilke ni utemeljena. Na vse uveljavljane kršitve je utemeljeno odgovorilo že višje sodišče. Utemeljitev, kot je podana v izpodbijani sodbi, je po mnenju vrhovne državne tožilke v celoti pravilna in zatrjevanje kršitev pravnih jamstev iz 2., 14., 22., 23. in 28. člena Ustave RS ni na mestu.

4. Odgovor vrhovne državne tožilke je bil vročen obsojencu in zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Vrhovno sodišče, glede na vsebino zahtev za varstvo zakonitosti, uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti zaradi kršitev kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in utemeljene.

C.

K zahtevi zagovornika J. J.:

6. Zagovornik J. v zahtevi za varstvo zakonitosti uvodoma uveljavlja bistveno kršitev določb ZKP po drugem odstavku 371. člena v povezavi z 2. točko prvega odstavka 420. člena ZKP, ter navaja, da je prvostopenjsko sodišče s prepogostim razpisovanjem glavnih obravnav in ignoriranjem obdolženčevega zdravstvenega stanja ter zdravniške dokumentacije, iz katere je izhajalo, da se postopka ni sposoben udeleževati, kršilo pravice obrambe, to pa je vplivalo na zakonitost in pravilnost postopka in sodbe, saj obdolženec ni mogel podati zagovora in uresničevati pravic obrambe v postopku. Nadalje zagovornik uveljavlja tudi absolutno bistveno kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj sodba drugostopenjskega sodišča, ki glede tega dejstva vsebuje zgolj pavšalno zavrnitev, ni obrazložena in nima razlogov o odločilnih dejstvih.

7. Zatrjevane kršitve niso podane. Sodišče prve stopnje je upoštevalo obsojenčevo zdravstveno stanje in prav zato postavilo izvedenko psihiatrične stroke, doc. dr. V. Š., ki je svoje izvedensko mnenje o tem ali je obsojeni sposoben spremljati obravnavo in na njej sodelovati večkrat dopolnila in navedla pogoje pod katerimi naj se obravnava opravi. Navedla je, da se je obsojeni sposoben udeleževati obravnave, sodišče pa je prilagodilo vodenje obravnav mnenju izvedenke in zdravstvenemu stanju obsojenega. Tudi sodišče druge stopnje, ki sicer v obrazložitvi svoje sodbe presodi navedbe pritožbe (prvi odstavek 395. člena ZKP), ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, saj je zavzelo stališče do pritožbenih navedb v zvezi z obsojenčevim zdravstvenim stanjem, ko je pritrdilo razlogom iz prvostopenjske sodbe (točka 11 sodbe sodišča druge stopnje) in se nanje sklicevalo. Če se v zahtevi uveljavlja kršitev pravice obrambe, ki sodi v okvir razloga po 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, pa mora biti izkazano, da je kršitev vplivala na zakonitost sodne odločbe, česar pa vložnik v zahtevi ne konkretizira.

8. Oba vložnika v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljata zastaranje kazenskega pregona. Zagovornik J. J. uveljavlja kršitev kazenskega zakona in navaja, da je zoper obdolženega kazenski pregon absolutno zastaral dne 22. 6. 2009, z iztekom 10 letnega absolutnega zastaralnega roka, določenega s KZ, ki je veljal v času, ko naj bi bilo storjeno kaznivo dejanje. Obsojenemu se namreč očita, da naj bi kaznivo dejanje storil dne 22. 6. 1999. Neupoštevanje zastaranja predstavlja kršitev po 3. točki prvega odstavka 372. člena ZKP. Smiselno enako izhaja iz zahteve za varstvo zakonitosti zagovornice T. K. 9. Uveljavljana kršitev ni podana. V prvem sojenju je postala obsodilna sodba pravnomočna 29. 4. 2009. Kot izhaja že iz načelnega pravnega mnenja Vrhovnega sodišča (občna seja VSS dne 16. 6. 1999) s pravnomočnostjo sodbe preneha teči zastaranje kazenskega pregona. Če se po zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočna sodba razveljavi in zadeva vrne v novo razsojo, se v postopku nove razsoje ne uporabljajo določbe KZ in ZKP o zastaranju kazenskega pregona, razen v primeru, ko bi ob pravilni uporabi zakona kazenski pregon zastaral že pred pravnomočnostjo sodbe, ki je bila po zahtevi za varstvo zakonitosti razveljavljena. O ustavnosti 112. člena Kazenskega zakonika in Zakona o kazenskem postopku je odločalo tudi Ustavno sodišče z odločbo U-I-25/07-43 z dne 11. 9. 2008 in odločilo, da je Zakon o kazenskem postopku v neskladju z Ustavo, ker ne določa roka, v katerem bi moral biti postopek nove razsoje pravnomočno končan. Odločilo je, da do uveljavitve Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 55/08) mora biti postopek nove razsoje pravnomočno končan najkasneje v dveh letih po razveljavitvi pravnomočne sodbe. Ta rok v postopku novega sojenja ni bil prekoračen in zato zatrjevana kršitev ni podana.

10. Zagovornik J. nadalje navaja, da se drugostopenjsko sodišče ni opredelilo do pritožbenih navedb, ki jih je v zvezi z zaslišanjem priče K. P. podal zagovornik obsojenega, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana, drugostopenjsko sodišče se je namreč v točkah 23 in 25 opredelilo do pritožbenih navedb; kolikor pa se vložnik zahteve ne strinja z dokazno oceno izpovedi priče P., izpodbija s tem ugotovljeno dejansko stanje, kar ni dovoljen razlog za to izredno pravno sredstvo.

11. Prav tako zagovornik J. navaja, da je sodišče nepravilno ocenilo izpovedi prič G. R., M. J., K. P. in J. V. in ni sledilo izpovedbam prič E., P., L., R. in K. ter v nadaljevanju podaja podrobno analizo njihovih izpovedb in očita sodbi sodišča druge stopnje, da ni navedlo nobenega razumnega razloga zakaj tem izpovedbam ni sledilo ter zatrjuje kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da uveljavljana kršitev ni podana. Po določbi prvega odstavka 395. člena ZKP presodi sodišče druge stopnje v obrazložitvi sodbe navedbe pritožbe in navede kršitve zakona, ki jih je upoštevalo po uradni dolžnosti. Vrhovno sodišče je že v sodbi I Ips 225/2006 z dne 14. 6. 2007 zavzelo stališče, da je standard obrazloženosti drugostopenjske sodbe nekoliko nižji, kot to velja za prvostopenjsko sodbo, mora pa sodišče druge stopnje presoditi vse tiste konkretne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na odločilna oziroma druga pomembna dejstva, zavzeti stališče in jih ustrezno obrazložiti, kar je drugostopenjsko sodišče tudi storilo in dovolj določno pojasnilo, zakaj se strinja z dokazno oceno navedenih prič kot jo je sprejelo že sodišče prve stopnje (tč. 23 in 25 obrazložitve sodbe sodišča druge stopnje). Kolikor pa se vložnik zahteve tudi v tem delu ne strinja z dokazno oceno sodišča, gre ponovno za nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

12. Zagovornik J. na enak način uveljavlja kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, s sklicevanjem na izpovedi prič M. J., K. P., J. L., M. B., R. K., M. C. in M. S., ter podaja lastno dokazno oceno njihovih izpovedb, s tem pa zgolj uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

13. V nadaljevanju zahteve za varstvo zakonitosti zagovornik pod zatrjevanim razlogom kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP povzema izpovedbe prič M. P., N. P., P. B., M. M., S. Z., M. O. ter podaja svojo lastno dokazno oceno njihovih izpovedb, s tem pa vsebinsko ponovno uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. O enakovrstnih pritožbenih navedbah pa se je v pritožbenem postopku opredelilo že sodišče druge stopnje (tč. 25 in 26 obrazložitve sodbe).

14. Tako zagovornik J. kot tudi zagovornica K. uveljavljata kršitev pravice do obrambe, ker sodišče ni sledilo dokaznemu predlogu po pritegnitvi novih izvedencev in pribavi celotne zdravstvene dokumentacije oškodovanke. Zagovornik J. navaja, da sta izvedeniški mnenji izvedenca M. V., specialista psihiatra in H. M., specialistke klinične psihologije nepopolni, izvedenca nista podala diagnoze oškodovanke ter vpogledala v celotno dokumentacijo, ugotovitve obeh izvedencev pa si nasprotujejo. V nadaljevanju pa zagovornik povzema dele izvedenskega mnenja tako M. V. ter v nadaljevanju tudi H. M., ter podaja lastno dokazno oceno navedenih mnenj in izraža nestrinjanje z ugotovitvami, ki so v izvedenskih mnenjih podana. Navaja, da je izvedensko mnenje izvedenca M. V. nepristransko, saj izhaja iz teze, da je bilo kaznivo dejanje storjeno, zato sodišče nanj ne bi smelo opreti svoje sodne odločbe, poleg tega pa ta izvedenec v času kazenskega postopka ni bil več zaprisežen sodni izvedenec in bi moralo sodišče že iz tega razloga pritegniti novega izvedenca. Hkrati tudi navaja, da sta tako sodišči prve in druge stopnje ter oba izvedenca spregledali zdravstveno dokumentacijo, ki se v zvezi z oškodovankino duševno boleznijo nahaja v spisu, v nadaljevanju pa povzema zdravstveno dokumentacijo ter navaja, da se izvedenca do tega v izvedeniških mnenjih nista opredelila. Zagovornik tako uveljavlja kršitev pravice do obrambe, saj sodišče v postopek ni pritegnilo novega izvedenca, kar predstavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, hkrati pa navaja, da sodbi prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča glede gornjih navedb nimata nobenih razlogov, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

15. Kolikor vložnik zahteve uveljavlja kršitev pravice do obrambe s tem, da sodišče ni postavilo novega izvedenca klinične psihologije oziroma pedopsihiatra, uveljavljana kršitev ni podana, saj je sodišče prve stopnje v točki 8 podalo utemeljene razloge, zakaj je ta dokazni predlog zavrnilo. Zagovornik pa ni utemeljil niti pomena predlaganega dokaza za zakonitost izpodbijane sodbe. Izvedenski mnenji izvedenca dr. M. V. in izvedenke mag. H. M. sta sicer nudili zadostno podlago za presojo verodostojnosti izpovedovanja oškodovanke (ob upoštevanju še drugih personalnih dokazov, izvedenih v tej zvezi), kot tudi za vpliv obsojenčevega dejanja na njeno psihično, duševno zdravje, kar je sodba sodišča prve stopnje tudi obširno utemeljila (strani 31 – 36). Nestrinjanje vložnika z zaključki izpodbijane sodbe v teh pogledih in izpostavljanje nujnosti nadaljnjega preučevanje oškodovankine osebnosti, njenega psihičnega stanja v času obravnavanega kaznivega dejanja ter po njem, so glede na navedene ugotovitve izpodbijane sodbe nepotrebni, po vsebini pa pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja glede teh subjektivnih okoliščin na strani oškodovanke in so kot taki nedovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Tudi nadaljnja navajanja vložnika o spregledu medicinske dokumentacije, diametralnih mnenjih obeh izvedencev in povzemanje posameznih delov mnenj, kar se uveljavlja kot bistvena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pomenijo zgolj uveljavljanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Glede izvedenca V., ki v ponovljenem postopku res ni bil več zaprisežen sodni izvedenec pa je sodišče prve stopnje odločilo, da se ga zasliši kot izvedeno pričo in zato tudi v tem pogledu ni bila storjena domnevna kršitev določb kazenskega postopka.

16. Zagovornik J. uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter navaja, da je sodišče zgolj pavšalno zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič A. T., Ž. M., S. C., G. K., A. J., Ž. B., B. K. in H. R. Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedena kršitev ni podana; sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazložilo, zakaj dokaznih predlogov ni izvedlo. Po presoji izvedenih dokazov ter obsojenčevega zagovora je ocenilo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Kot je bilo v sodbah Vrhovnega sodišča že večkrat poudarjeno (npr. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 105/2010 z dne 23. 9. 2010) sodišče pri odločanju o dokaznih predlogih v smislu 3. alineje 29. člena Ustave samostojno odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost. Ob izpolnitvi še drugih meril, ki jih je vzpostavila (ustavno) sodna praksa, je v tem primeru posebej izpostaviti, da sme sodišče „zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti odveč...“ (citirana sodba), kar je izpodbijana sodba ugotovila tudi za te predlagane dokaze. Obrazložitev o zavrnitvi tako predlaganih dokazov je treba presojati v okviru podrobne, razumne in logične analize še drugih izvedenih dokazov, na podlagi katerih je sodišče zanesljivo zaključilo, da je obsojenec storil očitano mu kaznivo dejanje. Teh zaključkov torej ne bi moglo ovreči izvajanje še (vseh ali le nekaterih) preostalih predlaganih dokazov in je zato njihovo zavrnitev nujno presojati v kontekstu dokaznih zaključkov do katerih je sodišče prišlo na podlagi drugih že izvedenih dokazov. Zaradi navedenih razlogov je neutemeljena tudi trditev iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je bila zaradi neizvedbe nekaterih navedenih dokazov kršena obsojenčeva pravica do obrambe in s tem podana kršitev po drugem odstavku 371. člena ZKP, pri čemer vložnik zahteve ni izkazal vpliva oziroma možnega vpliva zatrjevane kršitve na zakonitost izpodbijane sodbe.

17. Zagovornik J. uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP tudi v zvezi z odločitvijo sodišča, da se dokazne predloge za pridobitev podatkov o učnem uspehu oškodovanke, glede pridobitve spisa o razvezi staršev in pritegnitve izvedenca kriminalistično tehnične stroke zavrne in to zgolj pavšalno, brez navedbe razloga. Zatrjevana kršitev ni podana niti v tem primeru, saj je sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokazne predloge in zavrnitev tudi primerno obrazložilo (z oceno, da so predlagani dokazi odvečni, ker je dejansko stanje dovolj razjasnjeno), zagovornik pa v zahtevi za varstvo zakonitosti niti ne izkazuje pravne relevantnosti predlaganih dokazov za zakonitost izpodbijane sodne odločbe.

18. Isti zagovornik v nadaljevanju uveljavlja kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ko navaja, da je prvostopenjsko sodišče sodbo v celoti naslonilo na izpoved oškodovanke in podaja lastno dokazno oceno glede njene izpovedi, ter posameznih diagnoz oškodovankinih obolenj, s čimer po vsebini uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

D.

K zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornice T. K.:

19. V zvezi z razlogi zastaranja kazenskega pregona in s tem uveljavljanimi kršitvami kazenskega zakona ter kršitvami 2., 14., 22., 23. in 28. člena Ustave se Vrhovno sodišče sklicuje na razloge, ki jih je glede zastaranja podalo v točki 9 te sodbe.

20. Zagovornica K. uveljavlja kršitev pravice do obrambe ter navaja, da sodišče ni izvedlo predlaganega dokaza o preveritvi kakšna zdravila je obsojeni jemal, s tem pa je prišlo do situacije, da je bil obsojeni le fizično prisoten na obravnavi, ni pa bil sposoben na njej aktivno sodelovati, s čimer so bile kršene njegove pravice do obrambe. Nadalje zagovornica uveljavlja kršitev pravice do obrambe, ker je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog po pribavi celotne dokumentacije za oškodovanko, ni pribavilo podatkov o njenem duševnem stanju v času pred vstopom na gimnazijo in pred odhodom na Cres, zavrnilo dokazni predlog po dopolnitvi izvedeniškega mnenja dr. V. in dokazni predlog po pritegnitvi komisije za izvedenstvo, v kateri bi sodelovala tudi pedopsihiatrinja. Uveljavljane kršitve niso podane, saj je sodišče prve stopnje obrazloženo zavrnilo dokazne predloge v točki 8, sicer pa v tem delu velja enaka utemeljitev, kot je podana v točki 16 te sodbe. Kolikor pa se zagovornica ne strinja z dokazno oceno sodišča in povzema pojasnila oškodovanke in izjave oškodovanke dr. D., pa uveljavlja razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Glede zdravstvenega stanja obsojenca in njegovo zmožnostjo aktivne udeležbe na glavni obravnavi, je bila za ugotavljanje teh okoliščin postavljena izvedenka psihiatrične stroke in zaključki sodišča prve stopnje podrobno obrazloženi (točki 3 in 4 obrazložitve).

21. Zagovornica uveljavlja kršitev pravice do obrambe tudi iz razloga, ker je sodišče zavrnilo dokazni predlog po pribavi novega izvedeniškega mnenja kliničnega psihologa, čeprav naj bi bilo po mnenju zagovornice mnenje H. M. ovrženo z izpovedbami dr. D., dr. P. in dr. V. Tudi v tem primeru uveljavljana kršitev ni podana. Sodišče prve stopnje je v točki 8 obrazloženo zavrnilo dokazne predloge, v točkah 21, 22, 23 in 24 pa navedlo podrobne razloge o zaključkih glede oškodovankinega duševnega stanja in njenih osebnostnih značilnostih, ki niso pustila odprtih vprašanj o teh okoliščinah. Zagovornica je z nestrinjanjem z izvedenskim mnenjem mag. H. M. uveljavljala zgolj nedovoljen razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

22. Navedbe zahteve, da sodišče ni imelo prav nobenega utemeljenega razloga dvomiti v resničnost izpovedb prič P., E. ter K., da so dokazi, ki so bili izvedeni v ponovljenem postopku, v celoti potrdili resničnost obsojenčevega zagovora in njegov alibi, ter da ni razloga, da jim sodišče ne bi verjelo, so zgolj uveljavljanje zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi česar zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

23. Nadalje vložnica zahteve vidi kršitev določil 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin in človekovih pravic do 14., 22., 29. in 35. členu Ustave RS ter pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist, s tem ko je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazne predloge glede izvedenca kriminalistične tehnike, zaslišanjem prič A. T., G. R., Ž. B., A. J., G. K., Ž. M. ter H. R., M. Š. in T. K. Smiselno enako je kršitev pravice do obrambe uveljavljal že zagovornik J., zato se Vrhovno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje na utemeljitve podane v točki 15, 16 in 17. 24. V zahtevi se navaja, da je sodišče v izpodbijani sodbi storilo bistveno kršitev določb ZKP in kršitev kazenskega zakona glede določitve kazni, saj ni upoštevalo določbe 41. člena KZ, po kateri se kazen odmeri glede na težo storjenega dejanja in storilčevo krivdo, ob upoštevanju vseh olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Z neupoštevanjem vseh olajševalnih okoliščin pri določitvi in odmeri kazni naj bi sodišče obsojenega spravilo v neenakopraven položaj „z ostalimi obtoženci“ in kršilo tudi njegovo pravico do enakosti pred zakonom.

25. Zatrjevana kršitev 41. člena KZ ni podana, saj sodišče ni izreklo kazni izven zakonsko predpisanih okvirov (5. točka 372. člena ZKP). Za kaznivo dejanje kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja po drugem odstavku 184. člena KZ je predpisana kazen zapora od enega do osmih let, sodišče pa je obsojenemu (po spremembi odločbe o kazenski sankciji drugostopenjskega sodišča) izreklo zaporno kazen enega leta in šest mesecev. Glede na navedeno, ko z izrečeno kaznijo ni bila prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu, ne obstoji zakonski razlog za njeno izpodbijanje in zato zahteva niti v tem delu ni utemeljena.

26. Uveljavlja se tudi kršitev kazenskega zakona iz 2. točke 370. člena ZKP v zvezi z določbo 1. točke 372. člena ZKP s tem, ko v obravnavanem primeru ni podan „bistveni, obligatorni, konstitutivni, objektivni zakonski element“ obsojencu očitanega kaznivega dejanja, to je obstoj spolnega dejanja, h kateremu naj bi obsojeni pripravil oškodovanko z zlorabo svojega položaja. Zatrjevana kršitev ni podana, saj opis kaznivega dejanja vsebuje vse objektivne in subjektivne znake očitanega kaznivega dejanja in so v sodbi sodišča prve stopnje tudi obrazloženi (točka 10 obrazložitve). To velja tudi za oporekanje obstoju, opisu v izreku izpodbijane sodbe in obrazložitvi zakonskega znaka zlorabe položaja pri obravnavanem kaznivem dejanju. Teh zatrjevanih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima, saj je v opisu dejanje v izreku sodbe sodišča prve stopnje izrecno navedeno, da je bila obsojenemu oškodovanka „zaupana v učenje, vzgojo in varstvo“, ko je bila z njim kot profesorjem geografije „na šolski ekskurziji v okviru terenskih vaj iz geografije“ ter je na podlagi „svoje avtoritete dosegel“, da je lahko zoper oškodovanko izvršil konkretno opisana spolna dejanja. Ti elementi kaznivega dejanja so bili v točkah 12 in 13 sodbe sodišča prve stopnje ustrezno obrazloženi.

27. V zahtevi se uveljavlja tudi kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj naj sodba ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, to je o elementih kaznivega dejanja in razlikah med izpovedbo oškodovanke in prilogami v spisu, to je uradnimi zaznamki z izjavami prič, zapisniki o zaslišanju prič v preiskavi in na glavni obravnavi, saj šteje, da so M. B., J. V., M. J., M. C., M. S. in R. K. potrdili izpovedbo oškodovanke; sodba naj tudi ne bi imela razlogov glede nepribave podatkov in ugotovitvi oškodovankinega zdravstvenega stanja, niti glede razlik v izpovedbah oškodovanke in razlik med izpovedjo oškodovanke in izpovedbami zaslišanih prič, tudi ne o razlogih za zavrnitev dokaznih predlogov za zaslišanje razbremenilnih prič, oporeka se časovni opredelitvi storjenega kaznivega dejanja, ponavlja se vsebino dokazov, ki naj bi potrjevali obsojenčev alibi za čas očitanega mu kaznivega dejanja, izpostavlja se vsebino izpovedb prič, ki naj bi kazale na oškodovankino neverodostojnost, ocenjuje se ponarejenost izpiska iz oškodovankinega dnevnika ter s tovrstnimi navedbami ponavlja v zahtevi že predhodno izpostavljena vprašanja na katere je bilo v predhodnih točkah obrazložitve že odgovorjeno, ali pa se zavzema za drugačno oceno izvedenih dokazov oziroma predlaga njihovo dopolnitev, s čimer se uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dopustno.

E.

28. V zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljene kršitve niso bile ugotovljene, v pretežnem delu pa sta zahtevi vloženi iz razloga zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zato sta bili v skladu s 425. členom ZKP zavrnjeni.

29. Glede na premoženjsko stanje obsojenca, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, je bilo obsojencu naloženo plačilo stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, to je sodno takso (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP).