Jedro

Glede na določila 239.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) je upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno, kot se glasi.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v K. z dne 16.12.2002 obdržalo v veljavi v 1.točki izreka sklepa za glavnico v višini 138.250,10 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.05.2002 in v 3.točki izreka sklepa za stroške izvršilnega postopka v znesku 24.400,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 16.12.2002 do plačila. Glede pravdnih stroškov pa je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v znesku 172.686,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodne odločbe dalje do plačila, v 15-ih dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 338.čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, podrejeno pa, da sodbo spremeni. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča s katerim je ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen nepravilna in posledica napačne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje si je namreč nepravilno razlagalo vsebino pogodbe o opravljanju računovodskih in knjigovodskih storitev z dne 26.09.1996, saj ni upoštevalo dejstva, da je pri sklenjeni pogodbi bil čas izpolnitve določen kot koledarsko - poslovno leto. Ker gre pri sestavljanju letnih poročil za obdelavo oziroma knjiženje poslovnih dogodkov, ki so nastali v obravnavanem poslovnem letu in ki se lahko opravijo še v roku dveh mesecev v naslednjem poslovnem letu in ker je v obravnavanem primeru nesporno šlo za opravila, ki jih je tožeča stranka izvršila v letu 2002, za storitve, ki so se nanašale na poslovno leto 2001, je bilo plačilo teh storitev že zajeto v 12 mesečnih pavšalnih zneskih, ki jih je tožena stranka poravnala. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ravnalo, ko je ugotavljalo, kdaj je prišlo med strankama do prekinitve pogodbenega odnosa. Nesporno je namreč, da tožeča stranka za toženo stranko ni opravila nobenih storitev, ki bi se nanašale na poslovne dogodke v letu 2002, razloge za razvezo pogodbe pa je toženi sporočila še pred potekom koledarskega leta 2001. Razlog za prekinitev poslovnega sodelovanja in s tem za razvezo pogodbe pa je bilo grobo kršenje pogodbenih določil s strani tožeče stranke. Tudi če tožena stranka tožeče ni pisno obvestila o razdrtju pogodbe na način, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi, je treba upoštevati, da obličnost - pisnost ni predstavljala nujnega pogoja za razvezo, ki jo je tožeča stranka sprejela in se z njo strinjala, kar izhaja iz vsebine dopisa z dne 15.05.2002. Sicer pa je tožena stranka v medsebojnih dogovorih že v letu 2001 ponudila tožeči stranki možnost, da bi s poslovnim sodelovanjem nadaljevali in ga celo izboljšali, kar pa tožeča stranka ni sprejela.

Tožeča stranka, ki je odgovorila na pritožbo tožene, se v odgovoru zavzema za zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu, ki je spor majhne vrednosti, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobenih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti ne takih, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. V kolikor tožena stranka v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje o dejanskem stanju, pritožbeno sodišče le pripominja, da je tako izpodbijanje neupoštevno, glede na izrecno določilo 1.odst. 458.čl. ZPP, da se sodba, s katero je končan spor v postopku majhne vrednosti, lahko izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2.odst. 339.čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Za pravilno odločitev v tej zadevi pa so bistvene ugotovitve sodišča prve stopnje, da nobena od strank glede na določilo 6.čl. Pogodbe o opravljanju računovodskih in knjigovodskih storitev en mesec pred iztekom leta 2001 ni podala pisne odpovedi pogodbe, zaradi česar se je pogodba obnovila - nadaljevala tudi v letu 2002 in da je tožeča stranka delo, ki ga je zaračunala z računoma št. 14/2002 in 15/2002 tudi opravila, kar je nenazadnje priznala tudi tožena stranka. Ker je torej pogodba v mesecu januarju in mesecu februarju, na katera se računa nanašata še veljala, in ker je glede na določila 239.čl. Obligacijskega zakonika (OZ) upnik upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti pošteno, kot se glasi, je tudi po oceni pritožbenega sodišča odločitev sodišča prve stopnje popolnoma pravilna. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče pa ni priznalo tožeči stranki stroškov odgovora na pritožbo, saj ta ni bil potreben, ker v njem ni nič takega, kar bi pripomoglo k razjasnitvi zadeve.