Jedro

Obrazložitev upravnega akta mora na podlagi 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti takšnega upravnega akta. Če je obrazložitev upravnega akta pomanjkljiva do takšne mere, da upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). V konkretni zadevi izpodbijana odločitev takšne obrazložitve nima. Po presoji sodišča so povsem utemeljeni tožnikovi ugovori, da je obrazložitev predmetne odločitve pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin iz 214. člena ZUP. Tudi po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pomanjkljivo obrazložena do takšne mere, da je ni možno preizkusiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep direktorja Zavoda A. 4300-25/2019-4-22 z dne 26. 11. 2019 odpravi in zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je direktor Zavoda A. na podlagi Sklepa o dopolnitvi Sklepa o ustanovitvi Zavoda A. z dne 28. 7. 2016, Pravilnika o sofinanciranju šolskih tekmovanj (v nadaljevanju Pravilnik) in Javnega razpisa za sofinanciranje stroškov državnih tekmovanj iz znanja in drugih državnih tekmovanj v šolskem letu 2017/2018 in v šolskem letu 2018/2019 (v nadaljevanju Javni razpis) sklenil, da je tožnik za šolsko leto 2018/2019 upravičen do sredstev za sofinanciranje državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente za šolsko leto 2018/2019. 2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je bil tožnik s sklepom o izidu sofinanciranja stroškov državnih tekmovanj iz znanja in drugih državnih tekmovanj v šolskem letu 2017/2018 in v šolskem letu 2018/2019 izbran za potencialnega prejemnika sredstev za sofinanciranje državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente. Tožnik je pravočasno na predvidenem obrazcu za vsebinsko in finančno poročilo državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja za šolsko leto 2018/2019 – obrazec B, v skladu s pozivom Zavoda A., predložil vsebinsko in finančno poročilo državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja za šolsko leto 2018/2019 za tekmovanje: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente. Imenovana komisija Zavoda A. je ugotovila, da tožnik izpolnjuje dodatne pogoje (prva, druga in tretja alineja drugega odstavka točke 3 predmetnega Javnega razpisa) in tožnika ocenila v skladu z merili za tekmovanje iz znanja oz. za druga državna tekmovanja. Navedena komisija je na podlagi pravočasno prejetega obrazca B (vsebinsko in finančno poročilo) ugotovila, da je tožnik upravičen do sredstev sofinanciranja državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente za šolsko leto 2018/2019. Znesek sofinanciranja do katerega bo tožnik dejansko upravičen, bo določen v pogodbi o sofinanciranju in ne more biti višji od višine upravičenih stroškov tekmovanja, kot jih je priznal Zavod A., zmanjšanih za višino morebitnih drugih virov financiranja in hkrati ne sme biti višji od zmnožka vrednosti točke in števila točk. Na podlagi 23. člena Pravilnika se tožniku priznajo stroški v višini 11.221,03 EUR. Tožnik je v vsebinskem in finančnem poročilu navedel, da celotni stroški tekmovanja znašajo 21.161,44 EUR, upravičeni stroški tekmovanja znašajo 13.111,44 EUR, drugi viri financiranja pa znašajo 7.323,00 EUR. Tožniku niso bilo priznani kot upravičeni stroški vsi stroški po računu 18-120-000943 izdajatelja B., d.o.o., ki jih je Zavod A. zmanjšal za 11,61 EUR, ker gre za stroške, ki se ne nanašajo na tekmovanje. Prav tako ni priznal stroškov na podlagi mesečnega računa storitev izdajatelja C., d.o.o., ker tožnik ni pripravil razdelilnika, iz katerega bi bil razviden delež stroškov za tekmovanje. Predviden znesek sofinanciranja stroškov tekmovanja za šolsko leto 2018/2019 za tekmovanje: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente znaša 3.898,03 EUR. Tožnik je prejel skupaj 60 točk, vrednost točke za sofinanciranje pa znaša 96,0265 EUR. Število točk, ki jih je tožnik prejel po posameznem merilu je razvidno na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa. Ker se predviden znesek za sofinanciranje lahko spremeni, bo končni znesek sofinanciranja določen v pogodbi o sofinanciranju, po izteku pritožbenega roka na ta sklep.

3. Iz obrazložitve sklepa o izidu pritožbe izhajajo razlogi za zavrnitev pritožbenega ugovora, da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ, ker ga ni izdala strokovna komisija, saj gre v konkretnem primeru za postopek javnega razpisa. V predmetnem postopku so bila spoštovana načela Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), še posebej je bila tožniku z obrazloženostjo svoje odločitve v izpodbijanem sklepu (ki ima vse sestavina po 214. členu ZUP), zagotovljena pravica do izjave (9. člen ZUP). V obravnavanem postopku niso bila kršena pravila postopka. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa jasno izhaja, katere podatke je tožnik navedel v vsebinskem in finančnem poročilu. Na strani 4 obrazložitve sklepa o izidu pritožbe so dodatno pojasnjeni razlogi, zaradi katerih niso bili priznani kot upravičeni stroški po računih družbe B., d.o.o. in družbe C., d.o.o., dodatno je tudi pojasnjen izračun predvidenega zneska sofinanciranja. Upravičeni stroški so v skladu s 23. členom Pravilnika le stroški organizacije in izvedbe tekmovanja, ki so izkazani z verodostojnimi listinami in se glasijo na prejemnika sredstev. Morajo pa biti povezani z organizacijo in izvedbo tekmovanja. Redni stroški poslovanja organizatorja tekmovanja sami po sebi še ne predstavljajo stroškov, potrebnih za organizacijo in izvedbo tekmovanja. Tožnik pa tudi ob vložitvi pritožbe ni predložil razdelilnika stroškov mesečnih računov storitev družbe C., d.o.o., iz katerega bi bil razviden delež stroškov za predmetno tekmovanje. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja vrednotenje in izpolnjevanje meril za sofinanciranje iz 9. točke predmetnega javnega razpisa. Ne držijo očitki tožnika, da iz obrazložitve izpodbijanega sklepa ni razvidno zakaj in na kakšen način so bile točka podeljene tožniku. Trenutna vrednost točke znaša 96,0265 EUR, zato bi bil tožnik upravičen do največ 5.762,59 EUR, tožnik pa je upravičen do sofinanciranja v višini 3.898,03 EUR. Neutemeljen je tudi očitek kršitve načela materialne resnice in prepovedi avtomatičnega zavrženja vloge ter prepovedi diskriminacije, kar pojasni na straneh 5 in 6 obrazložitve.

4. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava, nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev določb postopka. Uvodoma navaja, da je bilo toženki na podlagi sklepa o ustanovitvi z dne 6. 7. 1995 in sklepa o dopolnitvi navedenega sklepa z dne 28. 7. 2016 ter na podlagi 28. člena in 81. člena Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanje (ZOFVI) podeljeno javno pooblastilo, da preko javnega razpisa odloča o sofinanciranju šolskih tekmovanj, za katera so sredstva zagotovljena iz državnega proračuna. Na podlagi tega pooblastila je toženka sprejela tudi Pravilnik. Za namene izvrševanja javnih pooblastil – sofinanciranja šolskih tekmovanj in v skladu z 10. členom Pravilnika je toženka objavila predmetni javni razpis, na katerega se je pravočasno prijavil tudi tožnik z vlogo dne 7. 9. 2017 in predloženim vsebinskim in finančnim poročilom z dne 26. 8. 2019. Toženka z izpodbijanim sklepom vlogi tožnika na predmetni Javni razpis ni ugodila v celoti, temveč je priznala znesek sofinanciranja zgolj v višini 3.898,03 EUR. Toženka je na podlagi podatkov iz vsebinskega in finančnega poročila in predloženih dokazil priznala upravičene stroške le v višini 11.221,03 EUR. Zaradi pomanjkljive obrazložitve izpodbijanega akta in drugih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tožnik vložil pritožbo, ki pa je bila zavrnjena. S tem je izpodbijani sklep postal dokončen, tožnik pa je primoran vložiti tožbo v upravnem sporu. Z izpodbijanim sklepom je bilo s strani nosilca javnega pooblastila odločeno o vlogi tožnika na javnem razpisu. Izpodbijani sklep ima za tožnika velike finančne posledice, kar pojasni ter s tem v zvezi predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika D. D. in E. E., zaposlene pri tožniku.

5. Tožnik meni, da je toženka napačno uporabila materialno pravo. Materialni okvir v obravnavanem primeru predstavlja predmetni Javni razpis (ki določa postopek in merila za dodeljevanje sredstev) in smiselno tudi Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Odločitev ne sme biti arbitrarna. Toženka določbo 23. člena Pravilnika napačno razlaga na način, da so upravičeni stroški zgolj stroški organizacije in izvedbe tekmovanja, ki so navedeni. Takšna razlaga nasprotuje namenu te določbe. Opozarja tudi na 3. člen predmetnega javnega razpisa, po katerem prijavitelj lahko vloži vlogo za sofinanciranje, če za upravičene stroške tekmovanj, ki jih uveljavlja, ni in ne bo prejel sredstev iz „kotizacij in drugih javnih virov“ financiranja (prepoved dvojnega financiranja). Toženka pojem „kotizacija“ razume kot prispevek iz javnih ali zasebnih virov, kar je napačno. Gre zgolj za kotizacije iz javnih virov financiranja, zato zneska 7.323,00 EUR, ki predstavlja zasebni vir, ne bi smela odšteti. Toženka z navedenim zneskom iz zasebnih virov financiranja financira nadstandard pri tekmovanju, o čemer bosta izpovedala D. D. in E. E. Toženka je tudi napačno ugotovila znesek upravičenih stroškov tekmovanja. Poleg navedenega pa je toženka tudi kršila pravila postopka. V konkretnem primeru, ko gre za izvedbo Javnega razpisa, se subsidiarno uporablja ZUP. Oba izpodbijana sklepa sta pomanjkljivo obrazložena, saj ni navedene pravne podlage za odločitev, ni navedeno ugotovljeno dejansko stanje, pomanjkljivi so tudi razlogi za sprejeto odločitev. Pavšalna je obrazložitev toženke, zakaj določenih stroškov ni priznala kot upravičenih. Povsem neobrazloženo je število podeljenih točk tožniku. Iz navedenih razlogov izpodbijanega sklepa ni mogoče preizkusiti. Tožnik tudi meni, da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ, saj ga je izdal direktor, v skladu s 13. členom Pravilnika pa toženka za vodenje postopkov javnega razpisa imenuje komisijo. V skladu s 7. členom Javnega razpisa vloge pregleda in oceni strokovna komisija. Po mnenju tožnika predmetna komisija ni le interno strokovno telo, marveč kolektivni organ odločanja tako, da odločitev ni prepuščena volji ene osebe. V skladu s prvim odstavkom 216. člena ZUP mora upravni akt podpisati poleg osebe, ki ga je izdala, tudi oseba, ki je vodila postopek. Predmetnega sklepa pa razen direktorja ni podpisala nobena druga oseba. Glede na navedeno v zadevi ni odločala pristojna oseba. O pritožbi je odločal organ, ki je izdal izpodbijani sklep, kar predstavlja kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka, zato je izpodbijani sklep nezakonit. Kršeno je bilo tudi načelo materialne resnice. Toženka v obrazložitvi sklepa z dne 20. 1. 2020 navaja, da tožnik ni predložil razdelilnika stroškov, iz katerega bi bil razviden delež stroškov posameznih tekmovanj, pri čemer pa tožnika ni pozvala na predložitev dodatnih dokazil. Da bi morala toženka tožnika pozvati na dopolnitev dokazil izhaja tudi iz 7. člena Javnega razpisa. Zaradi navedene nepravilnosti je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik je na stroške za mesečne račune storitve družbe C., d.o.o. v višini 1.878,80 EUR z rokopisom navedel delež stroškov za predmetno tekmovanje. Pri tem je toženka enako prikazane stroške v sklepu 4300-25/2019-4-32 z dne 26. 11. 2019 (Državno tekmovanje iz znanja kemije za dijake za Preglovo plaketo) tožniku priznala. Res gre za različne postopke, vendar je potrebno enako dejansko stanje obravnavati enako. Gre za kršitev načela enakosti iz 14. člena Ustave RS, kar pojasni na strani 13 tožbe. Zaradi zmotne uporabe materialnega prva in procesnih kršitev je dejansko stanje napačno ugotovljeno. Tožniku so dejansko nastali stroški za organizacijo in izvedbo predmetnega tekmovanja v višini 21.161,44 EUR. Gre za upravičene stroške. Glede navedenega in glede stroškov za storitve družbe C., d.o.o. bosta lahko izpovedala D. D. in E. E. Zaradi vsega navedenega je izpodbijani sklep nezakonit. Tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi vlogi tožnika z dne 7. 9. 2017 za sofinanciranje Državnega tekmovanja iz znanja logike za dijake in študente za šolsko leto 2018/2019 oz. podrejeno, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje, v vsakem primeru pa tožniku prisodi povrnitev stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

6. Tožena stranka v odgovoru na tožbo na straneh 2 do 3 prereka tožbene navedbe glede javnega pooblastila in smiselne uporabe ZUP, glede napačno ugotovljenega dejanskega stanja na straneh 3 do 5, glede procesnih predpostavk za vložitev tožbe na straneh 5 in 6, glede zmotne uporabe materialnega prava na straneh 6 do 8, glede bistvenih kršitev določb postopka na straneh 8 do 11, glede načela materialne resnice na straneh 11 in 12 ter glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja na straneh 12 do 14. Sklepno sodišču predlaga, naj tožbeni zahtevek kot neutemeljen v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka po odmeri sodišča z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje do plačila.

7. Tožnik in toženka v pripravljalnih vlogah dodatno argumentirata svoja stališča. Dodatno se tudi opredeljujeta glede pravne podlage toženke za izvajanje javnih razpisov in glede ustavnosti in zakonitosti Pravilnika.

8. Na podlagi sklepa naslovnega sodišča I U 266/2010 -17 z dne 25. 1. 2022 je v zadevi odločala sodnica posameznica.

9. Tožba je utemeljena.

10. V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka po izvedenem Javnem razpisu z izpodbijanim sklepom pravilno in zakonito sklenila, da je tožnik upravičen do sredstev za sofinanciranje državnega tekmovanja iz znanja oz. drugega državnega tekmovanja: Državno tekmovanje iz znanja logike za dijake in študente za šolsko leto 2018/2019 v predvidenem znesku sofinanciranja stroškov navedenega tekmovanja v višini 3.898,03 EUR. Tožnik se z izpodbijano odločitvijo ne strinja.

11. Sodišče je pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa preizkušalo v okviru tožnikovih pritožbenih ugovorov in sicer: da izpodbijani sklep nezakonit zaradi kršitev pravil postopka (izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ, je pomanjkljivo obrazložen in ne omogoča preizkusa, kršeni sta določbi 8. člena in 67. člena ZUP), zaradi napačne uporabe materialnega prava (napačna razlaga 23. člena Pravilnika) in zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja (predvidene višine sofinanciranja upravičenih stroškov predmetnega tekmovanja). Ostali tožbeni ugovori v skladu z določbo 52. člena ZUS-1 predstavljajo nedopustno tožbeno novoto, saj tožnik v tožbi in v pripravljalnih vlogah ni navedel nobenih razlogov, zaradi katere teh tožbenih ugovorov ni navedel že v postopku izdaje izpodbijanega sklepa.

12. Po presoji sodišča je neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da izpodbijanega sklepa ni izdal pristojni organ, ki naj bi bil po mnenju tožnika strokovna komisija in ne pooblaščena oseba toženke (zakoniti zastopnik oz. direktor Zavoda A.), ki je v konkretnem primeru izdala izpodbijani sklep. Sodišče se strinja z zavrnilnimi razlogi s tem v zvezi, navedeni na strani 3 obrazložitve sklepa o izidu pritožbe. Pristojnosti strokovne komisije so določene s sklepom direktorja toženke o njenem imenovanju 1003-21/2019-1 ter spremembah tega sklepa 1003-20/2017-2. Na navedeni pravni podlagi in na podlagi 13. člena Pravilnika ima strokovna komisija v okviru postopka javnega razpisa pristojnost, da pri njem sodeluje, pripravlja javni razpis ter odpira, pregleduje in ocenjuje vloge prijaviteljev na javni razpis. Strokovna komisija pripravlja strokovno podlago za odločitev toženke o vlogah prijaviteljev na javni razpis. Izpodbijani sklep je po mnenju sodišča pravilno izdal zakoniti zastopnik toženke.

13. Neutemeljen je po presoji sodišča tudi tožbeni ugovor, da je toženka napačno uporabila materialno pravo in sicer drugi odstavek 23. člena Pravilnika, ki primeroma navaja, kateri stroški so upravičeni. Iz besedne in namenske razlage navedene določbe tudi po mnenju sodišča izhaja, da so stroški, ki se štejejo kot upravičeni, navedeni primeroma, čemur toženka tudi ne oporeka. Da gre za primeroma navedene upravičene stroške jasno kaže besedna zveza: „Upravičeni stroški organizacije in izvedbe tekmovanja so _zlasti naslednji_:“. Sodišče se strinja s tožnikovim stališčem, da so razen primeroma navedenih stroškov v drugem odstavku 23. člena Pravilnika lahko upravičeni stroški tudi drugi stroški, ki so nastali v zvezi z organizacijo in izvedbo predmetnega tekmovanja. Vendar je po presoji sodišča neutemeljen tožnikov tožbeni ugovor, da toženka ni obrazložila svoje odločitve, da nekaterih stroškov, ki jih je v obravnavani vlogi na Javni razpis uveljavljal tožnik, ne prizna kot upravičenih. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa (na strani 2) in sklepa o izidu pritožbe (na strani 4) izhaja konkretna presoja predloženih listin, s katerimi je tožnik dokazoval nastanek upravičenih stroškov v zvezi z organizacijo in izvedbo predmetnega tekmovanja, navedeni pa so tudi konkretni razlogi, zaradi katerih posamezni stroški niso upravičeni.

14. Po presoji sodišča pa so utemeljeni tožnikovi tožbeni ugovori glede kršitve določb postopka, ker izpodbijani sklep nima vseh zakonsko predpisanih elementov, kot jih določa 214. člen ZUP. Tožnik izpodbijani odločitvi upravičeno očita, da je ni mogoče preizkusiti, saj iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, dopolnjene z obrazložitvijo sklepa o izidu pritožbe, niso razvidni razlogi, zaradi katerih je bila vloga tožeče stranke ocenjena skupaj s 60 točkami, s čimer se strinja tudi sodišče. Odločitev v konkretnem primeru je odvisna od vrednotenja po posameznih merilih in pogojih predmetnega Javnega razpisa. Iz obrazložitve odločitve tudi po mnenju sodišča ne izhajajo konkretni razlogi, zaradi katerih je tožnikova vloga s prilogami na predmetni Javni razpis prejela skupaj 60 točk. Na strani 2 obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja zgolj navedba števila točk, ki jih je prejela tožnikova vloga na Javni razpis po posameznem merilu iz Javnega razpisa, navedeno je skupno število prejetih točk (60 točk), ne pa tudi razlogi za takšno točkovanje. Zgolj sklicevanje na določila predmetnega Javnega razpisa in v njem določena merila ter navedba števila točk, ki jih je tožeča stranka dobila pri posameznem merilu, brez navedb razlogov za prejeto število točk, po mnenju sodišča ne predstavlja obrazložitve, ki bi jo bilo mogoče preizkusiti. Te pomanjkljivosti ni odpravil sklepom o izidu pritožbe. Glede na to, da so bila v predmetnem Javnem razpisu določena merila ocenjevanja, bi morala biti odločitev utemeljena in obrazložena ob upoštevanju navedenih meril tako, da bi bili razvidni konkretni razlogi za točkovanje obravnavanega tekmovanja po posameznem merilu predmetnega Javnega razpisa.

15. V postopku javnega razpisa sodišče po ustaljeni upravno-sodni praksi presoja materialne in procesne vidike spora s ciljem varovanja enakih možnosti vseh prijaviteljev, da na javnem razpisu konkurirajo pod enakimi pogoji in v skladu z določbo 14. člena Ustave RS. Za postopek javnega razpisa, kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javno-pravno stvar. Gre za poseben postopek, v katerem je enakost obravnavanja vseh, ki so se na javni razpis prijavili, ključnega pomena. Tako je upoštevanje predpisanih pravil postopka javnega razpisa še posebej pomembno. Do različnega obravnavanja pravnih subjektov ne sme priti samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. Uspeh na javnem razpisu mora biti odvisen zgolj od izpolnjevanja v javnem razpisu v naprej natančno določenih objektivnih razpisnih kriterijev in meril, pri čemer je potrebno striktno upoštevati pravila postopka, saj ta v velikem delu poteka pisno. Sodna kontrola v teh postopkih je omejena le na vprašanje pravilnosti postopka in pravilne uporabe materialnega prava, sodišče pa se ne spušča v presojo primernosti ocen strokovne komisije, če je ta obrazložena z razumnimi razlogi. Da je navedeno izpolnjeno, mora izhajati iz obrazložitve sprejete odločitve, ki ima pravno naravo upravnega akta. O vlogi tožnika je bilo odločeno z izpodbijanim sklepom kot upravnim aktom, zato mora takšen sklep vsebovati obrazložitev v smislu 214. člena ZUP, saj ga v nasprotnem primeru ni mogoče preizkusiti.

16. Obrazložitev upravnega akta mora na podlagi 214. člena ZUP vsebovati navedbo dejanskega stanja s presojo dokazov, pravne predpise in razloge, ki so glede na ugotovljeno dejansko stanje narekovali odločitev navedeno v izreku. Če obrazložitev upravnega akta takšne vsebine nima, stranki ni dana možnost, da razloge izpodbija in ji tudi ni dana možnost za učinkovito pravno varstvo. Tudi sodišče v takem primeru ne more preizkusiti zakonitosti takšnega upravnega akta. Iz pravice do enakega varstva iz 22. člena Ustave RS izhaja, da morajo biti stranki v postopku zagotovljena procesna jamstva, ki obsegajo tudi pravico do enakega obravnavanja strank v postopku. Ta pa vključuje tudi pravico do obrazložitve upravnih aktov. Zahteva po obrazložitvi je del pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS. Če je obrazložitev upravnega akta pomanjkljiva do takšne mere, da upravnega akta ni mogoče preizkusiti, gre po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP za bistveno kršitev pravil postopka (2 točka prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V konkretni zadevi izpodbijana odločitev takšne obrazložitve nima. Po presoji sodišča so povsem utemeljeni tožnikovi ugovori, da je obrazložitev predmetne odločitve pomanjkljiva in ne vsebuje vseh zakonsko predpisanih sestavin iz 214. člena ZUP. Tudi po mnenju sodišča je izpodbijana odločitev pomanjkljivo obrazložena do takšne mere, da je ni možno preizkusiti.

17. Sodišče se strinja z razlogi iz obrazložitve sklepa o izidu pritožbe na straneh 5 in 6, s katerimi je toženka zavrnila tožnikov ugovor glede kršitve načela materialne resnice (8. člen ZUP) in prepovedi avtomatičnega zavrženja vloge v primeru nepopolnosti (67. člen ZUP).

18. Po povedanem je izpodbijana odločitev nezakonita. Ker so bila v predmetni zadevi pri odločanju bistveno kršena pravila postopka in posledično dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo na podlagi četrtega in petega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku naj toženka dopolni obrazložitev tako, da bodo navedeni konkretni razlogi za točkovanje tožnikove vloge na predmetni Javni razpis pri vsakem posameznem merilu tako, bo možen preizkus sprejete odločitve. Po izvedenem ugotovitvenem postopku bo morala toženka v zadevi ponovno odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka izdati upravni akt, ki bo vsebovala vse sestavine upravne odločbe, kot jih določa 214. člen ZUP, z obrazložitvijo, ki bo omogočala preizkus. Toženka je vezana na pravno mnenje sodišča, ki se nanaša na vodenje postopka in materialno pravo (peti odstavek 64. člena ZUS-1).

19. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave na podlagi prve alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1, saj je bilo že na podlagi tožbe in izpodbijane odločbe ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti.

20. Sodišče ni odločilo o sporu polne jurisdikcije kot je to primarno predlagal tožnik, saj v konkretnem primeru trenutni podatki postopka ne dajejo zanesljive podlage za meritorno odločanje o zadevi, zaradi česar niso podani pogoji za takšno odločanje (prvi odstavek 65. člena ZUS-1).

21. Z navedenim je odgovorjeno na tožbene navedbe, ki so odločilnega pomena za odločitev v obravnavani zadevi. Odgovor na ostale tožbene navedbe pa je razviden iz konteksta celotne obrazložitve te sodbe.

22. Izrek o stroških temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbi ugodi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnave zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, se mu v skladu z drugim odstavkom 3. člena Pravilnika priznajo stroški v višini 285,00 EUR, kar skupaj z 22 % DDV znaša 347,70 EUR.