Jedro

Tožnik mora v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se sodišče v tem upravnem sporu ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

Sklep o dovolitvi izvršbe zaradi dejstva, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ni nezakonit.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijanim sklepom ugotovila, da je odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Kranj, št. 356-02-04-33/97-BL z dne 22. 2. 1999, s katero je bilo tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu odrejeno, da do 30. 8. 1999 z zemljišča parc. št. 746 k.o. … na svoje stroške odstrani leseni objekt v tam navedenih tlorisnih dimenzijah ter vzpostavi prejšnje stanje, postala izvršljiva 31. 8. 1999 (1. točka izreka). Tožniku je naložila, da do 31. 8. 2011 izvrši odrejeno obveznost, po preteku tega roka pa bo izvršbo opravil pooblaščeni izvajalec, pri čemer bo tožnik obveščen o datumu izvršbe (2. točka). Toženka je še navedla, da bo o stroških izvršbe izdan poseben sklep (3. točka) in da pritožba zoper ta sklep ne zadrži izvršbe (4. točka). Iz obrazložitve sklepa izhaja, da je inšpekcijska odločba postala izvršljiva s potekom roka za izpolnitev obveznosti. Ker je bilo na kontrolnem inšpekcijskem pregledu 20. 5. 2011 ugotovljeno, da tožnik obveznosti ni izvršil, se na podlagi 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dovoljuje izvršba inšpekcijskih ukrepov in določa način izvršbe.

Upravni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnil. Med drugim navaja, da se njegovi ugovori nanašajo na inšpekcijsko odločbo z dne 22. 2. 1999, teh pa v izvršilnem postopku ni mogoče uveljavljati. Poudarja, da je prvostopenjski organ ugotovil, da se izvršilni postopek ne more začeti v zvezi s čebelnjakom, za katerega je bila izdana inšpekcijska odločba z dne 23. 2. 1999, saj izpolnjuje pogoje iz Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost, kar ne velja za obravnavani leseni objekt z nadstreškom. Izdani sklep ni nezakonit niti z vidika zastaranja, saj dejstvo, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ne izključuje njegove izdaje.

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da sklep izpodbija iz smiselno istih razlogov, iz katerih ga je izpodbijal pred drugostopenjskim upravnim organom. Ker ta ni prepričljivo zavrnil pritožbenih navedb, želi, da o sklepu presodi še sodišče. Predvsem meni, da je ta nezakonit, ker je bil izdan po poteku več kot 11 let od izvršljivosti odločbe, čeprav 290. člen ZUP določa 30-dnevni rok. Meni, da je tako ravnanje v nasprotju z načeli pravne države in pravne varnosti državljanov. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

Toženka na tožbo ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče v zvezi z navedbo, da tožnik vlaga tožbo iz istih razlogov kot pritožbo v upravnem postopku, uvodoma poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo, zaradi česar mora tožnik razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi, samo tako opredeljeni razlogi pa so predmet preizkusa v upravnem sporu. To stališče, ki ga je sodišče zavzelo že v več zadevah, med drugim U 2358/2008, I U 36/2011 in I U 1566/2011, izhaja iz prvega odstavka 30. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži. Sodišče je nato pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi in v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb, medtem ko po uradni dolžnosti pazi le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1). To pomeni, da mora tožnik v tožbi jasno navesti argumente, s katerimi utemeljuje vloženo tožbo, zato se sodišče v tem upravnem sporu ni bilo dolžno opredeliti do navedb, ki jih je navajal v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

V zadevi ni sporno, da tožnik v roku iz inšpekcijske odločbe z dne 22. 2. 1999 ni izpolnil naložene obveznosti, sporno pa je, ali je zaradi poteka enajstih let od izvršljivosti inšpekcijske odločbe dopustno voditi postopek prisilne izvršbe izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Smiselno gre torej za ugovor zastaranja izvršitve inšpekcijske odločbe.

Kot je pojasnil že pritožbeni organ, sicer drži, da mora organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, po drugem odstavku 290. člena ZUP izdati sklep o dovolitvi izvršbe odločbe, ki je bila izdana v upravni zadevi po uradni dolžnosti (v obravnavanem primeru je to inšpekcijska odločba z dne 22. 2. 1999), brez odlašanja, ko je takšna odločba postala izvršljiva, najpozneje pa v 30 dneh od dneva, ko je postala izvršljiva, če ni s posebnimi predpisi drugače določeno. Vendar pa ista določba v nadaljevanju pravi, da dejstvo, da sklep ni bil izdan do tega roka, ne izključuje obveznosti njegove izdaje. Tudi Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 935/2006 z dne 26. 3. 2009, s katero je odločalo v primerljivi zadevi (v zvezi z inšpekcijsko odločbo z dne 11. 1. 1993 je bil sklep o dovolitvi izvršbe izdan 17. 6. 2004), zavzelo stališče, da tak sklep zaradi dejstva, da ni bil izdan v roku iz drugega odstavka 290. člena ZUP, ni nezakonit. Sodišče v zvezi z navedenim še dodaja, da sta izdajanje inšpekcijskih odločb v primerih, kot je obravnavani, in skrb za njihovo izvršitev v javnem interesu. Ta izhaja iz dejstva, da so investitorji za gradnjo objektov dolžni pridobiti gradbeno dovoljenje, kot to določa sedaj veljavni prvi odstavek 3. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), enako pa pred njim veljavni zakoni (ZGO/84 in ZGO/73). Javni interes za odstranitev nelegalno zgrajenih objektov zato ne preneha zgolj zaradi poteka časa, razen ko se tej okoliščini pridružijo tudi druge, ki vplivajo na presojo zakonitosti gradnje (npr. spremenijo se predpisi, ki dopuščajo, da se objekt gradi oz. da je zgrajen brez gradbenega dovoljenja, pred spremembo pa to ni bilo mogoče). Glede na navedeno in ker ZUP ne pozna instituta zastaranja izvršitve odločbe, je upravni organ dolžan izdati sklep o dovolitvi izvršbe in jo opraviti.

Ker je sodišče ugotovilo, da tožba ni utemeljena, jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena ZUS-1 zavrnilo.