Jedro

Dejstvo, da je obsojenec poravnal dve tretjini obveznosti (plačila preživnine), določene kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, celotne izpolnitve pa ni zmogel, saj je bil brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, ne utemeljuje sklepa o njegovem vztrajajočem antisocialnem odnosu do kaznivega dejanja, ki bi upravičeval preklic pogojne obsodbe.

Izrek

Pritožbi obsojenega A. A. se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi.

Stroški tega postopka in potrebni izdatki obsojenca obremenjujejo proračun.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo istega sodišča, opr. št. IV K 53275/2011 z dne 21. 2. 2013, pravnomočno dne 4. 6. 2013, in mu izreklo enotno kazen sedem mesecev zapora. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), sodno takso in potrebne izdatke mladoletnih oškodovancev in zakonite zastopnice.

2. Zoper sodbo se je pravočasno laično pritožil sam obsojenec, pri čemer ni izrecno navedel ne pritožbenih razlogov ne pritožbenih predlogov, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga, da se mu pogojna obsodba ne prekliče. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prekliče pogojno obsodbo in izreče zaporno kazen (61. člen KZ-1), kadar ugotovi, da obsojenec ni izpolnil obveznosti, ki mu je bila naložena kot posebni pogoj v pogojni obsodbi, ta opustitev pa je odraz vztrajajočega antisocialnega odnosa do izvršenega kaznivega dejanja in ne posledica objektivnih ovir, ki bi obsojencu kljub njegovi pripravljenosti preprečevale izpolnitev obveznosti. O odklonilnem odnosu do dejanja, ki utemeljuje preklic pogojne obsodbe, ni dvoma takrat, kadar obsojenec obveznosti (v konkretnem primeru rednega plačevanja preživnine za otroka C. in D.) namenoma ne izpolni oziroma si v to smer aktivno niti ne prizadeva. Pri odločanju o preklicu pogojne obsodbe pa ni bistveno, ali je obsojenec posebni pogoj izpolnil v celoti, saj so mu to morebiti preprečili objektivni (nekrivdni) razlogi, niti ali je obveznost izpolnil natanko do roka, ki je bil določen v obsodilni sodbi. Odločilno je namreč vprašanje oziroma presoja, ali njegovo obnašanje po izreku obsodilne sodbe vse do pravnomočnega zaključka postopka za preklic pogojne obsodbe omogoča zanesljiv sklep o nesprejemljivem in nekritičnem odnosu obsojenca do kaznivega dejanja ter njegovih posledic. Še drugače povedano, obsojenčevo ravnanje je potrebno ovrednotiti v luči pričakovanega pozitivnega učinkovanja pogojne obsodbe.

5. Kot izhaja iz podatkov spisa in dokumentov, priloženih pritožbi obsojenca, slednji od dneva pravnomočnosti obsodilne sodbe za dve kaznivi dejanji neplačevanja preživnine po prvem odstavku 194. člena KZ-1, tj. 4. 6. 2013, do dne 24. 6. 2014 z naslova preživnine ni plačal praktično ničesar oziroma kvečjemu zanemarljive zneske. Navajal je, da je bil v predmetnem obdobju brez zaposlitve, ki pa jo je aktivno iskal, tudi v tujini, ter se nato zaposlil v E. Obsojenčeve navedbe je v eni od svojih izjav potrdila tudi zakonita zastopnica obeh otrok, v postopku pred sodiščem prve stopnje pa niso bile z ničemer izpodbite. Vse od 24. 6. 2014 dalje pa je obsojenec bivši soprogi B. B. (prek ...) bolj ali manj kontinuirano nakazoval zneske med 100 in 250 EUR. Res so ti zneski nekoliko nižji kot sta znašala (revalorizirana) mesečna obroka preživnine za oba otroka, prav tako so med nakazili mestoma daljši časovni presledki (po drugi strani pa je obsojenec včasih nakazal denar tudi dvakrat mesečno), vendar ni mogoče spregledati dejstva, da je obsojeni nedvomno izkazal motiviranost izpolnjevati posebni pogoj po svojih zmožnostih ter je do januarja 2016 le prek ... B. B. skupno nakazal skoraj 2.000,00 EUR. Kot izhaja iz pritožbenih prilog, je z nakazili po januarju 2016 pa vse do danes plačal še nadaljnjih 1.756,00 EUR, zakoniti zastopnici je 17. 9. 2016 izročil 1.200,00 EUR v gotovini, kar je B. B. potrdila, hkrati pa ji je ob več priložnostih tako ali drugače plačal še nekaj manjših zneskov. Pokaže se torej, da je obsojeni v skupnem seštevku poravnal za približno 5.000,00 EUR preživninskih obveznosti (od 7.743,56 EUR), kar pa pomeni tudi, da je izpolnil praktično dve tretjini obveznosti, ki mu je bila določena kot posebni pogoj v pogojni obsodbi. Njegov zagovor oziroma izjava, da popolnega plačila ni zmogel, saj ni imel redne zaposlitve, sedaj pa jo ima in bo preživnino plačeval redno ter v celoti, pa ni bila ovržena, kot zmotno zaključuje sodišče prve stopnje.

6. Neprepričljivo je razlogovanje izpodbijane sodbe, da je do neizpolnitve posebnega pogoja v celoti prišlo zaradi neupoštevnih subjektivnih razlogov na strani obsojenca. Pričakovanja prvostopenjskega sodišča, da bi obsojeni moral izpolniti naloženo obveznost še v večji meri, kot jo nedvomno je, ni mogoče utemeljevati z razlogi, da se mu situacija brezposelnosti po izreku obsodilne sodbe ni „poslabšala“, kar je že pojmovno nelogično, hkrati pa za odločitev v konkretnem postopku ne more biti bistveno, ali je obsojenec sodišču sporočil svoj novi naslov ali ne. Prav tako ni pomembno, katero dokumentacijo je sodišču predložil obsojeni, katero pa je pridobilo na drug način, saj to na pravilno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja nima nobenega vpliva. Nepomembne so tudi posamične izjave, bolj ocene B. B., ki se, kot ugotavlja že izpodbijana sodba, razlikujejo od objektivnih podatkov o obsojenčevih nakazilih oziroma plačilih, na katerih je dopustno utemeljevati predmetno odločitev. Neupoštevno je sodbeno opredeljevanje, da je obsojenec zneske preživnine določal „samovoljno“ in jih plačeval z „zamiki“, saj iz dokaznega gradiva ne izhaja podlaga za zaključek, da mu je dohodkovno ter premoženjsko stanje sploh omogočalo drugačno ravnanje, kot je moč razbrati iz razlogov sodbe. Okoliščine izplačevanja nadomestila preživnine zakoniti zastopnici otrok s strani preživninskega sklada so za ta postopek irelevantne. Opiranje na iztrgano izjavo B. B., da obsojenec kljub drugačnim obljubam februarja 2016 ni prinesel denarja, je ob vsem povedanem nebistveno. Prav tako je prestroga opredelitev prvostopenjskega sodišča, ki spregleda obsojenčevo daljše iskanje zaposlitve in opravljanje poskusnih del, kar se je odrazilo v (objektivnem) pomanjkanju sredstev za redno plačevanje obrokov preživnine, tj. do celote, ne pa v obsojenčevem (subjektivnem) „nesprejemljivem“, „neodgovornem“ ter „nedopustnem“ odnosu do izrečene pogojne obsodbe. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pojasnjenih okoliščinah ni tehtne podlage za stališče sodišča prve stopnje, da je bila obsojenčeva pripravljenost prispevati k preživljanju otrok neredna in nezadostna ter da pogojna obsodba nanj ni imela nikakršnega učinka.

7. Sprejeta odločitev obsojenega ne odvezuje obveznosti, da v bodoče redno plačuje odmerjeno preživnino, saj se v nasprotnem izpostavlja vnovičnemu kazenskemu pregonu zaradi kaznivega dejanja neplačevanja preživnine.

8. Ob upoštevanju obrazloženega je sodišče druge stopnje ob ugoditvi pritožbi obsojenega izpodbijano sodbo razveljavilo. Odločilo je, da se postopek za preklic pogojne obsodbe ustavi (četrti odstavek 506. člena ZKP). Odločba o stroških tega postopka temelji na določilu prvega odstavka 96. člena ZKP.