Jedro

Vloženo pravno sredstvo predstavlja formalni procesni pogoj za odlog izvršbe, vsebinski pogoj za odlog pa je verjetno izkazana nepopravljiva škoda. Presoja vsebinskega pogoja za odlog izvršbe je mogoča le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, zato odlog upravne izvršbe lahko učinkuje le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov. Z odločitvijo o pravnem sredstvu zato preneha pravni interes za presojo zakonitosti zavrnitve predloga za odlog upravne izvršbe.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnik je vložil tožbo zoper v uvodu navedeni sklep, s katerim je bil zavrnjen njegov predlog za odložitev izvršitve odločbe št. 061-23/2016-8 z dne 14. 4. 2016. Tožnik namreč ni izkazal verjetnega nastanka nepopravljive škode, torej da ne bi bilo mogoče vzpostaviti prvotnega stanja, če bi se izkazalo, da je bila odločba, ki se izvršuje, nezakonita.

2. Toženka je z odločbo št. 061-23/2016 z dne 7. 12. 2016 zavrnila pritožbo tožnika zoper izpodbijani sklep in ugotovila, da posebnih stroškov postopka ni. Pritrdila je ugotovitvi prvostopnega organa, da tožnik ni izkazal, da ne bi bilo mogoče vzpostaviti prvotnega stanja, če bi se izkazalo, da je bila odločba, ki se izvršuje, nezakonita. Vsak poseg v nasprotju z izdanim dovoljenjem ali brez tega je v nasprotju z javnim interesom, zato je vsaka odložitev izvršitve naloženega dejanja lahko tudi v nasprotju z njim. Tožnik bi moral izkazati takšne okoliščine, ki bi bile močnejše od javnega interesa, česar pa ni storil. 3. Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je sklep izdan v nasprotju z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in obremenjen z bistveno kršitvijo določb pravnega postopka, pri tem pa je bilo tudi zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Bistveno je, da gre za posege na zemljišču, ki ni cesta, ki tudi ni opredeljeno kot cesta, in ni v lasti Občine A.. Gradnja naprav za odvodnjavanje predstavlja gradbeni poseg, za kar bi morala obstajati projektna dokumentacija in pridobljeno soglasje lastnika zemljišča. Upravni organ bi moral ravnati v skladu z javnimi pooblastili in varovati z Ustavo RS varovane temeljne pravice človeka. Varstvo javnega interesa pa ne more biti utemeljeno z nezakonitim posegom v lastninsko pravico in naložitvijo bremena, ki ni upravičeno. Toženka je od tožnika zahtevala, da dopusti nezakonit poseg v lastninsko pravico, ki ni temeljil na nobenem pravnem aktu, saj bi za gradnjo bankin in odvodnjavanje moralo biti izdano ustrezno upravno dovoljenje, pred tem pa izpeljan postopek, ki bi takšen poseg v prostor na zasebnem zemljišču tudi dopuščal. Ker toženka ni ugotavljala dejanskega lastništva parcel in konkretnega ravnanja tožnika, je zmotno ugotovila dejansko stanje, poleg tega iz izpodbijanega sklepa ni mogoče ugotoviti, na čem naj bi temeljila odločitev toženke in katere listine oz. dokumentacijo naj bi v dokaznem postopku vpogledala. Tožnik zato sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in toženki naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka v odgovoru na tožbo pojasnjuje, da se z vzdrževanjem cestne bankine zagotavlja odvodnjavanje meteorne vode iz cestišča, vzdrževalec pa pri tem ne izvaja gradnje naprav ali objektov za odvodnjavanje, kot to zmotno meni tožnik, zato tudi ni zahtevana pribava kakršne koli projektne dokumentacije. Prepovedano je ovirati odtekanje vode na cestnem svetu javne ceste, kar pa tožnik s preprečevanjem vzdrževanja in urejanja bankin ob zemljiščih v svoji lasti ob občinski cesti št. JP 022041 onemogoča. Uporaba javne poti je v javnem interesu, za varnost le-te pa mora poskrbeti izvajalec rednega vzdrževanja ter brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire. Prav tako je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Posebej je prepovedano v to območje postavljati stebričke, ograje in podobno. Podlaga za ukrepanje v primeru onemogočanja urejanja vzdrževanja cest je določena v Zakonu o cestah (ZCes-1). Tožnik postavlja v cestno telo različne ovire kot so betonski robniki in železni količki, vse to pa izvaja brez potrebnega soglasja, zato mu je bilo odrejeno, da iz ceste odstrani vse ovire, ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjševale varnost. Po mnenju toženke je odločitev obrazložena, argumentirana in se jo da preizkusiti, tudi dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Kdor v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. Kot verjetno mora izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi zanj pomenila določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči, oziroma, da bi si v primeru ugoditve izboljšal svoj pravni položaj. Kadar pa si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Na obstoj pravovarstvene potrebe mora sodišče paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja upravnega spora.

7. V obravnavani zadevi je predmet presoje v upravnem sporu pravilnost zavrnitve tožnikovega predloga za odlog upravne izvršbe. Po določbi tretjega odstavka 293. člena ZUP se namreč upravna izvršba lahko izjemoma odloži tudi na predlog zavezanca ali upravičenca, če je bilo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov vloženo pravno sredstvo, pa bi z izvršbo verjetno nastala nepopravljiva škoda. Za odlog izvršbe je torej treba izkazati izpolnjenost dveh pogojev: vloženo pravno sredstvo zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov ter izkazan verjeten nastanek nepopravljive škode.

8. Vloženo pravno sredstvo predstavlja formalni procesni pogoj za odlog izvršbe, vsebinski pogoj za odlog pa je verjetno izkazana nepopravljiva škoda. Presoja vsebinskega pogoja za odlog izvršbe pa je mogoča le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu, zato odlog upravne izvršbe lahko učinkuje le do odločitve o vloženem pravnem sredstvu zoper izvršbo oziroma izvršilni naslov. Z odločitvijo o pravnem sredstvu zato preneha pravni interes za presojo zakonitosti zavrnitve predloga za odlog upravne izvršbe.

9. V obravnavani zadevi je bilo o pravnem sredstvu zoper izvršilni naslov, to je odločbo z dne 14. 4. 2016, nedvomno odločeno, saj je o zadevi Upravno sodišče odločilo s sodbo I U 1544/2016-15 z dne 17. 1. 2018 in je tudi upravni spor v zvezi s to odločbo končan. Zato tožnikov pravovarstveni interes v zadevi ni več podan. Tožnik si namreč z vloženo tožbo ob upoštevanju zakonske ureditve odloga upravne izvršbe svojega pravnega položaja ne more več izboljšati.

10. Sodišče je zato tožbo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrglo.

11. Ker je sodišče tožbo zavrglo, v skladu z določbo četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.