Jedro

Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila samovoljen odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. Ta lahko, glede na okoliščine primera, vključuje tudi prisilno odstranitev prosilca iz države. S sklepom je tožena stranka tudi preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih mej. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani I U 521/2011-19 z dne 24. 3. 2011 spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo sklep tožene stranke z dne 15. 3. 2011. Tožena stranka je z navedenim sklepom na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ tožniku omejila gibanje na prostore Centra za tujce v Postojni do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe sprejema tožbeni ugovor, da je sklep tožene stranke nepravilen, nezakonit in protiustaven, ker nasprotuje odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, iz katerega izhaja, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo kot eno najbolj temeljnih pravic posameznika. V obrazložitvi svoje odločitve sodišče prve stopnje podrobneje navaja vsebino stališč iz navedene odločbe ustavnega sodišča ter pojasnjuje, da je v obravnavanem primeru ugotovilo, da tudi razloga iz 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, s katerima tožena stranka v izpodbijanem sklepu utemeljuje odločitev o omejitvi gibanja, ne predstavljata ustavno dopustnega cilja za omejitev človekove pravice do osebne svobode, kajti ne drži stališče tožene stranke, da je ukrep omejitve gibanja, izrečen na podlagi teh dveh razlogov, v neposredni zvezi s preprečevanjem nedovoljenega oziroma nezakonitega vstopa v državo.

3. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožena stranka uveljavlja vse tri po zakonu dopustne pritožbene razloge ter predlaga, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne. Navaja, da sodišče prve stopnje napačno interpretira navedeno odločbo ustavnega sodišča, ko v izpodbijani sodbi razloguje, da je omejitev gibanja prosilcu za azil ustavno dopustna predvsem zaradi preprečevanja nezakonitega vstopa tujca v državo. Poudarja, da ustavno sodišče ni začelo postopka presoje skladnosti druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ z Ustavo RS, kar pomeni, da navedene odločbe ni mogoče razlagati tako, kot jo razlaga sodišče prve stopnje. Navaja, da je zaključek izpodbijane sodbe, da ni podan razlog za omejitev gibanja, napačen tudi v dejanskem pogledu, saj je tožnik v Republiko Slovenijo nedvomno vstopil nezakonito, ter podrobneje pojasnjuje, zakaj je pri tožniku podan sum zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov 5. oziroma 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri tožbenem razlogu in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka iz razlogov, navedenih v 4. do 10., 12., 14. in 15. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ. V 5. in 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ, na katero tožena stranka opira odločitev o omejitvi gibanja, je določena, sicer kot razlog za zavrnitev prošnje za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku kot očitno neutemeljene, okoliščina, da prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost (5. točka) oziroma da je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države (6. točka).

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da so podani razlogi za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 51. člena v zvezi s 5. oziroma 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ. Dejanske okoliščine, na katere se sklicuje v obravnavanem sklepu tožena stranka, med strankama niso sporne, saj jih tožba ne izpodbija. Te okoliščine pa so, da je tožnik, potem ko je s ponarejenim potnim listom pod tujim imenom vstopil v Republiko Slovenijo in bil dne na mejnem prehodu Obrežje 22. 2. 2011 prijet, ko je na enak način nameraval izstopiti iz nje, vložil prošnjo za mednarodno zaščito dne 1. 3. 2011, ko je bil že peti dan nastanjen v centru za tujce, in da po lastnih navedbah že približno dve leti pod tujim imenom živi in dela v Italiji, ne da bi tam zaprosil za mednarodno zaščito. Iz Slovenije naj bi izstopil zato, ker je bil namenjen v Bolgarijo na pogreb in naj bi v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito šele, ko bi se od tam vrnil. Na tej podlagi tožena stranka sklepa, da je tožnik vložil prošnjo zato, da bi z zlorabo postopka mednarodne zaščite odložil oziroma onemogočil svojo odstranitev iz države.

8. Ustavno sodišče je v odločbi Up-1116/09-22 z dne 3. 3. 2011, na stališča katere se sklicujeta obe stranki, zavzelo stališče, da sum zavajanja in zlorabe postopka mednarodne zaščite sam po sebi ne more biti ustavno dopusten razlog za tako dolgotrajen poseg v osebno svobodo (kot je bil odrejen v tam obravnavani zadevi in v enaki dolžini tudi v izpodbijanem sklepu iz tega upravnega spora) kot eno izmed najbolj temeljnih pravic posameznika (14. točka obrazložitve odločbe). Navedlo pa je tudi, da bi preprečevanje nedovoljenega (nezakonitega) vstopa v državo in s tem zagotavljanje javnega reda (in nacionalne varnosti) sicer lahko pomenilo ustavno dopustni cilj za omejitev človekove pravice do osebne svobode, vendar določba četrte alineje takrat veljavnega 55. člena ZMZ ne omogoča razlage, da pomeni preprečevanje nezakonitega vstopa v državo, kot je v sodbi I U 1199/2009 sicer menilo Upravno sodišče (povzetek 13. točke obrazložitve odločbe).

9. Navedeni stališči je upravno sodišče v obravnavani zadevi očitno razumelo tako, da dopuščata omejitev gibanja prosilca za mednarodno zaščito kot ustavno dopusten poseg v njegovo osebno svobodo le, če je potrebna zaradi preprečitve konkretnega nezakonitega vstopa prosilca v državo. Takšna razlaga navedene odločbe je po mnenju Vrhovnega sodišča napačna. Upravno sodišče ima sicer prav, ko v citiranih stališčih vidi ustavnosodno razlogovanje splošnejšega pomena, vendar pa pri tem prezre, da se navedeni stališči nanašata na pravno presojo upravnega (glede razlage 4. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ) oziroma Vrhovnega sodišča (glede razlage druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ), sprejeto glede na okoliščine posamične upravne zadeve. Prezre pa tudi, da ustavno sodišče ob obravnavanju navedene ustavnopritožbene zadeve ni začelo postopka presoje ustavne skladnosti celotne druge alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ, iz česar sledi, da navedena odločba predstavlja le podlago za ustavnoskladno razlago posameznih v tej alineji navedenih določb 55. člena ZMZ, ne pa za pavšalno izključitev (ko gre za odločanje o omejitvi gibanja) njihove uporabe. To po presoji Vrhovnega sodišča pomeni, da je navedeni zakonski določbi (5. oziroma 6. točko prvega odstavka 55. člena v zvezi z drugo alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ) mogoče uporabiti ne zgolj v primerih, ko naj bi šlo za preprečitev konkretnega nezakonitega vstopa v državo, temveč tudi ko gre, zaradi zagotavljanja javnega reda, za preprečitev potencialnega nezakonitega vstopanja ali za zagotovitev izvršitve upravnega akta, ki bo izdan v zvezi s prošnjo za mednarodno zaščito.

10. Iz obrazložitve sklepa o omejitvi gibanja je razvidno, da je tožena stranka odredila omejitev gibanja zato, da bi tožniku preprečila samovoljen odhod iz države in s tem onemogočitev izvedbe postopka mednarodne zaščite. Ta lahko, glede na okoliščine primera, vključuje tudi prisilno odstranitev prosilca iz države. S sklepom je tožena stranka tudi preprečila tožniku nezakonito prehajanje državnih mej. Po presoji Vrhovnega sodišča so to ustavno dopustni cilji omejevanja tožnikove osebne svobode, zato je izpodbijani sklep zakonit. 11. Ker je sodišče prve stopnje po navedenem materialno pravo (drugo alinejo prvega odstavka 51. člena v zvezi zlasti s 5. oziroma 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ) zmotno uporabilo in ker je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo tako, da je iz razlogov, navedenih v tej sodbi, zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).