Jedro

Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.

Pogodba o revolving kreditu v skladu s sodno prakso res ne more predstavljati primernega izvršilnega naslova, tudi če je sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj običajno manjka obseg izpolnitve kredita oziroma je obseg terjatve nedoločen. V času sklenitve pogodbe namreč ni jasno, v kolikšni višini bo kreditojemalec kredit črpal, zato ni mogoče določiti, kolikšna bo obveznost, na tako nedoločno obveznost pa soglasja o neposredni izvršljivosti ni mogoče vezati. V konkretni situaciji dejstvo, da je bila sklenjena taka pogodba, na določnost oziroma določljivost terjatve ne vpliva, saj je bila višina terjatve znana in natančno določena z notarskim zapisom, ki je bil sklenjen en mesec po skrajnem roku za črpanje kredita, kot je bil dogovorjen s pogodbo.

Za glavnega dolžnika je terjatev natančno določena tako glede višine glavnice kot glede obresti in zapadlosti, dolžnika v predmetni zadevi pa sta tudi izrecno pristala na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti, s čimer je notarski zapis pridobil moč neposredno izvršljive listine in predstavlja primeren izvršilni naslov.

Pomanjkljive in nekonkretizirane trditvene podlage glede zatrjevanega dogovora o odlogu plačila tudi predlagani dokaz z zaslišanjem drugega dolžnika ne more sanirati, izvedba takega dokaz bi pomenila dopolnjevanje trditvene podlage in zato dokaz v informativne namene, kar pa ni dopustno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sklep potrdi.

II. Dolžnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom kot neutemeljen zavrnilo ugovor dolžnikov (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da sta dolžnika dolžna upniku plačati 213,06 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v roku 8 dni (II. točka izreka sklepa).

2. Zoper sklep se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta dolžnika iz vseh pritožbenih razlogov. Navajata, da notarski zapis ni izvršilni naslov. Ovira za neposredno izvršljivost kreditne pogodbe, ki po vsebini predstavlja pogodbo o revolving kreditu, je okoliščina, da v času sklenitve pogodbe ni znano, v kakšni višini bo prvi dolžnik kredit črpal, zato v času sklenitve pogodbe ni mogoče vedeti oziroma določiti, kolikšna bo kreditojemalčeva obveznost. Ker torej terjatev ni določena, dolžnika nista mogla dati soglasja k neposredni izvršljivosti. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa in pravna teorija. V času sklenitve kreditne pogodbe se upnik in prvi dolžnik nista dogovorila, v kolikšni višini bo prvi dolžnik kredit črpal. Zapis v notarskem zapisu, da „stranke kot nesporno ugotavljajo, da obstoji na podlagi kreditne pogodbe terjatev do kreditojemalca in bodoča in pogojna terjatev do poroka v višini 156.750,00 EUR“ ne pomeni, da je prvi dolžnik dejansko črpal znesek kredita v taki višini. Ob pravilnem razumevanju te navedbe je mogoče zaključiti le, da obstoji terjatev, ki je pogojna in bodoča. Porok je solidarni dolžnik, kar pomeni, da se bodočnost in pogojnost terjatve ne nanaša zgolj na poroka, temveč tudi na glavnega dolžnika. Dolžnika tudi menita, da je sodišče napačno razlagalo prvo alinejo na strani 11 notarskega zapisa, saj dolžnika nista podala soglasja, da je prvi dolžnik že črpal kredit v znesku 156.750,00 EUR, pač pa, da po pogodbi obstaja bodoča in pogojna terjatev v maksimalni višini glavnice 156.750,00 EUR. Ker terjatev ob sklenitvi pogodbe ni bila določena, dolžnika tudi kasneje ne moreta podati soglasja, da bi terjatev spremenila v določno. Gre namreč za tipičen primer revolving kredita, za katerega je značilno, da obveznost ni znana, česar tudi ni mogoče povezati s soglasjem za izvršljivost. Ker notarski zapis obsega izpolnitve obveznosti nima, ni primeren izvršilni naslov. Dolžnika tudi menita, da njune navedbe v zvezi z odlogom plačila niso bile pavšalne. Časovna komponenta dogovorov je določljiva, saj je do dogovorov prišlo pred zapadlostjo kredita po zadnjem sklenjenem dodatku. Kredit je po tem zapadel v plačilo 29. 11. 2013. Iz ugovornih trditev tudi izhaja, da sta plačilo odložila do dne, ko bi drugi dolžnik pripravil reprogram obveznosti, iz katerega bi bila razvidna nova dinamika in oblika plačil. V vmesnem času je upnik že vložil predlog za izvršbo, zato dolžnika nista mogla navesti roka, do katerega naj bi bilo plačilo odloženo. Dolžnika sta mnenja, da bi g. R. lahko izpovedal glede odločilnih dejstev, zato bi bilo za pravilno ugotovitev dejanskega stanja treba izvesti njegovo zaslišanje, sodišče pa bistvenega in ključnega dokaza ni izvedlo oziroma se do predloženega dokaza ni opredelilo. Predlagata spremembo sklepa tako, da se ugovoru ugodi in sklep o izvršbi razveljavi, priglašata tudi stroške pritožbenega postopka.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Upnik je 12. 5. 2014 vložil predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova – neposredno izvršljivega notarskega zapisa SV xxx/2008 z dne 30. 5. 2008 – zoper prvega dolžnika kot kreditojemalca in drugega dolžnika kot zastavitelja. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom z dne 15. 10. 2014. Sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo ugodeno, lahko dolžnik izpodbija z ugovorom (prvi odstavek 53. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)), ki mora biti obrazložen. V ugovoru mora dolžnik navesti dejstva, s katerim ga utemeljuje, in predložiti dokaze, sicer se ugovor šteje kot neutemeljen (drugi odstavek 53. člena ZIZ). Ugovor zoper sklep o izvršbi je mogoče vložiti iz razlogov, ki preprečujejo izvršbo, nekatere od teh ZIZ primeroma našteva v prvem odstavku 55. člena.

6. Dolžnika sta izdanemu sklepu o izvršbi pravočasno ugovarjala in navedla, da notarski zapis ni izvršilni naslov, ker iz kreditne pogodbe o revolving kreditu ne izhaja obseg izpolnitvene obveznosti. Določena je le zgornja meja črpanja kredita, zato terjatev ni določena ali določljiva, ker ni znano, v kakšni višini bo kreditojemalec kredit sploh črpal. Podredno sta uveljavljala še, da terjatev še ni zapadla v plačilo, saj je po zadnjem sklenjenem dodatku prišlo do ustnega dogovora, da bo drugi dolžnik g. Ravnihar pripravil nov predlog poplačila dolga, na podlagi katerega bo dogovorjen reprogram obveznosti, dogovorjeno pa je bilo tudi, da upnik v tem času ne bo sprožal postopkov zoper dolžnika. V dokaz tem navedbam sta predlagala zaslišanje g. R. Sodišče prve stopnje je tak ugovor dolžnikov zavrnilo, za svojo odločitev pa je navedlo popolne razloge, ki jih višje sodišče v celoti sprejema kot pravilne.

7. Notarski zapis je izvršilni naslov, če je izvršljiv in primeren za izvršbo. Po določbi prvega odstavka 20.a člena ZIZ je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik v njem soglašal z njegovo neposredno izvršljivostjo in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla, po prvem odstavku 21. člena ZIZ pa je primeren za izvršbo, če so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti. Primerna opredelitev obveznosti v izvršilnem naslovu ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča zaradi načela stroge formalne legalitete ne sme terjati dodatnega vsebinskega odločanja.(1) Dolžnika svoj ugovor in pritožbo temeljita na navedbi, da notarski zapis SV xxx/2008 z dne 30. 5. 2008 teh pogojev ne izpolnjuje, saj obveznost v njem ni določena oziroma določljiva. Kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, takim navedbam ni mogoče slediti.

8. Iz podatkov v spisu je razvidno, da sta upnik in prvi dolžnik 28. 4. 2008 sklenila kreditno pogodbo reg. št. YYY, s katero upnik daje dolžniku kredit v vrednosti 156.750,00 EUR za druge potrebe v gibljivih sredstvih, z obrestno mero 7,67% letno, z rokom črpanja do vključno 30. 4. 2008 v enem ali več zneskih ter z vračilom v enem obroku, ki zapade 30. 9. 2008 (priloga A2 v spisu). Gre torej za pogodbo o revolving kreditu, ki v skladu s sodno prakso res ne more predstavljati primernega izvršilnega naslova, tudi če je sklenjena v obliki notarskega zapisa, saj običajno manjka obseg izpolnitve kredita oziroma je obseg terjatve nedoločen. V času sklenitve pogodbe namreč ni jasno, v kolikšni višini bo kreditojemalec kredit črpal, zato ni mogoče določiti, kolikšna bo obveznost, na tako nedoločno obveznost pa soglasja o neposredni izvršljivosti ni mogoče vezati, kot navaja pritožba, ki se ob tem sklicuje na VSC Sklep II Ip 114/2012 z dne 28. 3. 2012 in na razlago Vesne Rijavec v članku Izvršljiv notarski zapis, Podjetje in delo 6-7/2010 z dne 6. 10. 2010, stran 1143. Višje sodišče se s tako razlago narave pogodbe o revolving kreditu sicer strinja, vendar pa v konkretni situaciji dejstvo, da je bila sklenjena taka pogodba, na določnost oziroma določljivost terjatve ne vpliva, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Iz podatkov v spisu je namreč razvidno tudi, da so stranke tega postopka dne 30. 5. 2008 pri notarki M. T. B. pogodbo o kreditu z dne 28. 4. 2008 povzele še v obliki notarskega zapisa, hkrati pa so v zavarovanje terjatve po tej pogodbi v enaki obliki sklenile še sporazum o zavarovanju denarne terjatev po 142. členu SPZ z ustanovitvijo zastavne pravice – hipoteke ter z zaznambo neposredne izvršljivosti notarskega zapisa na solastnem deležu do ½ nepremičnine parc. št. 111/11 k. o. X, last drugega dolžnika R. R. (notarski zapis SV xxx/2008, priloga A1 v spisu). Tako sklenjen notarski zapis tudi predstavlja podlago za predmetno izvršbo, kljub pogodbi o revolving kreditu pa je v njem obveznost natančno določena, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje. Stranke namreč na 11. strani notarskega zapisa (prva alineja točke Prvič) kot nesporno ugotavljajo, da „obstoji terjatev upnika do kreditojemalca ter bodoča in pogojna terjatev do poroka v višini 156.750,00 EUR, po obrestni meri, ki znaša 7,67% letno in je nespremenljiva, z efektivno obrestno mero, ki trenutno znaša skupaj 11,49% letno, z zamudnimi obrestmi, ki na dan sklenitve te pogodbe znašajo 12% letno in se spreminjajo skladno z vsakokratnim veljavnim Sklepom o obrestnih merah upnika, z odplačilom kredita v enem obroku, ki zapade v plačilo 30. 9. 2008“. Res je torej, da ob sklenitvi same pogodbe višina terjatve še bi bila dokončno znana, vendar pa je bila višina terjatve znana in natančno določena z notarskim zapisom, ki je bil sklenjen en mesec po skrajnem roku za črpanje kredita, kot je bil dogovorjen s pogodbo. V notarskem zapisu je poleg višine glavnice natančno določena tudi obrestna mera in obdobja za tek vseh dogovorjenih obresti, določena pa je tudi zapadlost, ki je bila kasneje z dodatki spremenjena oziroma podaljšana dolžnikoma v korist. 10. Ugovornim in pritožbenim navedbam, da terjatev ni določena oziroma določljiva, torej ni mogoče slediti. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je sodišče določila notarskega zapisa napačno interpretiralo in da gre le za ugotovitev pogojne in bodoče terjatve v višini maksimalnega možnega zneska črpanja kredita. Določba je namreč jasna in izrecno določa, da se pogojnost in bodočnost terjatve nanaša le na poroka, ki sploh ni stranka tega izvršilnega postopka. Za njeno razumevanje torej zadošča že gramatikalna razlaga, zaradi jasnosti in izrecnosti določila pa dodatna razlaga in širjenje teh lastnosti terjatve še na glavnega dolžnika ne prideta v poštev (in claris non fit interpretatio, 82. člen Obligacijskega zakonika, OZ). Za glavnega dolžnika je terjatev natančno določena tako glede višine glavnice kot glede obresti in zapadlosti, kot je bilo opisano zgoraj, dolžnika v predmetni zadevi pa sta tudi izrecno pristala na neposredno izvršljivost notarske listine glede vseh dogovorjenih obveznosti (točka Tretjič notarskega zapisa), s čimer je notarski zapis pridobil moč neposredno izvršljive listine in predstavlja primeren izvršilni naslov v smislu zgoraj citiranih določb ZIZ, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje.

11. Višje sodišče ob tem še pripominja, da dolžnika ne v ugovoru ne v pritožbi ne trdita, da do črpanja kredita v višini, kot je natančno in določno ugotovljena v notarskem zapisu, morebiti ni prišlo. Nasprotno z navedbami, da je prišlo do ustnega dogovora o odlogu zapadlosti, črpanje kredita celo smiselno priznavata. Njune navedbe, da je bil z upnikom dogovorjen odlog plačila in da zato terjatev še ni zapadla, je sodišče prve stopnje zavrnilo, višje sodišče pa se z odločitvijo tudi v tem delu strinja. Dolžnika sta namreč navedla, da sta se pred zapadlostjo kredita po zadnjem sklenjenem dodatku z upnikom dogovorila, da bo drugi dolžnik pripravil nov predlog poplačila dolga, na podlagi katerega bo dogovorjen reprogram obveznosti. Sodišče prve stopnje je take navedbe pravilno ocenilo kot premalo konkretizirane in prepavšalne, da bi jih bilo sploh mogoče preizkusiti, saj dolžnika nista navedla, do kdaj naj bi bilo plačilo odloženo, poleg tega pa tudi nista zatrjevala, da je bil rok za odloženo plačilo sploh že dogovorjen, saj navajata, da bo drugi dolžnik šele pripravil nov predlog poplačila dolga in nov reprogram. Zaslišanje drugega dolžnika, ki sta ga dolžnika predlagala kot dokaz za svoje navedbe, je sodišče prve stopnje zato pravilno in argumentirano zavrnilo. Dolžnika v pritožbi trdita, da bi drugi dolžnik lahko izpovedal o odločilnih dejstvih, njegovo zaslišanje pa bi bilo nujno za ugotovitev dejanskega stanja. Višje sodišče ob tem poudarja, da se z dokazi trditvena podlaga in zatrjevana dejstva le dokazujejo, ne more pa vsebina dokazov trditvenega bremena stranke nadomestiti. Zgoraj opisane pomanjkljive in nekonkretizirane trditvene podlage glede zatrjevanega dogovora o odlogu plačila tudi predlagani dokaz z zaslišanjem drugega dolžnika tako ne more sanirati, izvedba takega dokaz bi pomenila dopolnjevanje trditvene podlage in zato dokaz v informativne namene, kar pa ni dopustno.(2)

12. Dolžnika sklep z dne 8. 1. 2015 izpodbijata v celoti, vendar glede stroškov, ki so upniku nastali v zvezi z delom izvršitelja in katerih povrnitev jima je sodišče v plačilo naložilo v II. točki izreka sklepa, ne navajata nobenih konkretnih pritožbenih razlogov. Višje sodišče je zato napravilo uradni preizkus in ugotovilo, da so bili stroški potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), upnik jih je priglasil pravočasno (sedmi odstavek 38. člena ZIZ), po višini pa so priznani in odmerjeni v skladu s Pravilnikom o tarifi za plačilo dela izvršiteljev in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom.

13. Glede na navedeno in ker tudi ni našlo kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je višje sodišče neutemeljeno pritožbo dolžnikov zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Dolžnika s pritožbo nista uspela, zato sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP in prvi odstavek 154. člena ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Op. št. (1): Prim. npr. VSM sklep I Ip 859/2012 z dne 11. 10. 2012, VSL sodba II Cp 3276/2012 z dne 19. 6. 2013, VSM sklep I Ip 145/2014 z dne 9. 5. 2014, VSRS Sodba in sklep II Ips 777/2008 z dne 26. 1. 2012).

Op. št. (2): Glej npr. odločbe VSRS II Ips 106/2001 z dne 5. 7. 2002, II Ips 549/2003 z dne 28. 10. 2004, III Ips 65/2004 z dne 6. 1. 2005, III Ips 14/2006 z dne 26. 9. 2006, III Ips 122/2006 z dne 22. 4. 2008, II Ips 665/2006 z dne 26. 3. 2009.