Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Delo na lestvah samo po sebi ni nujno nevarno delo, sploh na takih lestvah, kot jih je uporabljala tožnica (s tremi prečkami in podestom), ob tem da vzrok za tožničino poškodovanje niti ni bilo delo na lestvah, temveč odprtje predalnika omare, ko je zaradi teže predalnika in močnega sunka prišlo do poškodbe.
Za škodo od stvari ali dejavnosti se odgovarja ne glede na krivdo le v primerih večje škodne nevarnosti (od običajne).
Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica od toženke uveljavljala odškodnino v znesku 2.500.000,00 SIT (sedaj 10.432,32 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2005 dalje do plačila. Tožeči stranki je zato naložilo, da toženki povrne pravdne stroške v znesku 795,32 EUR v roku 15 dni s pripadki v primeru zamude. Iz razlogov sodbe izhaja, da tožnica zakonskih predpostavk odškodninske odgovornosti zavarovanke tožene stranke oziroma povzročitve škode, to je samega škodnega dogodka ni dokazala, niti ni dokazala vzročne zveze med poškodbo tožničine leve rame (in posledicami poškodbe) ter zatrjevanim škodnim dogodkom. Upoštevaje ugotovitve izvedenca iz varstva pri delu A. J., ki jih sodišče prve stopnje povsem sprejema, namreč poškodovanje tožnice na način, kot je zatrjevala v tožbi in opisala v lastni izpovedbi, zaslišana kot stranka, ni možno.
Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb ZPP se zoper sodbo pritožuje tožnica s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da se je tožnica poškodovala pri čiščenju zgornjega dela omare, kjer so police, to delo pa je opravljala na aluminijastih lestvah. Ker se delo na lestvah po obstoječi sodni praksi šteje za nevarno delo oziroma nevarno dejavnost, je podana objektivna odgovornost njenega delodajalca in s tem toženke. Glede na določbo 149. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pa se domneva, da je nevarna stvar oziroma nevarna dejavnost vzrok za škodo, ki je nastala v zvezi s to nevarno stvarjo oziroma dejavnostjo. Sodišče prve stopnje se sicer ni izjasnilo, pri kakšnem delu naj bi se tožnica poškodovala, čeprav iz sodbe smiselno izhaja, da sprejema tožničino trditev, da se je poškodovala pri čiščenju omare na oddelku raztehtalnice. Nobenega dvoma ne bi smelo biti, da se je tožnica poškodovala, ko je padla z lestev pri čiščenju omare dne 15.9.2003. Vzročno zvezo med tožničinimi težavami z levo ramo in poškodbo na delu dokazuje njena zdravstvena dokumentacija. Odgovornost zavarovanca toženke pa izhaja tudi iz ugotovitev izvedenca, da zavarovanka toženke ni ustrezno organizirala dela čiščenja zgornjih delov omar. Sicer pa je izvedenec iz varstva pri delu prezrl izpovedbo tožnice, da je lahko med tem, ko je čistila, prišel mimo kakšen delavec in odprl predalnik, ker je rabil vrečke. Padec z lestve je kot možen način poškodovanja dopustil tudi izvedenec v zaključku mnenja (ker bi se lahko prevrnila z lestve ali nagnila iz osi lestve ter padla). Ker sodišče ni dodatno angažiralo izvedenca, je ostalo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno, podana pa je tudi bistvena kršitev določb ZPP, saj so razlogi o zavrnitvi dokaznega predloga po dodatnem angažiranju izvedenca nejasni in neustrezni oziroma nezadostni.
Pritožba ni utemeljena.
Po 131. členu OZ je, kdor povzroči drugemu škodo, le-to dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde (prvi odstavek); za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek). Temeljno vprašanje (ne)obstoja obveznosti povrnitve povzročene škode zato je, ali je vzrok nastale (povzročene) škode v škodnem dogodku, za katerega odgovarja (ne glede na to, ali gre za krivdno ali objektivno odgovornost) zavezanec. Da bi bilo možno odločati o obveznosti povrnitve povzročene škode, je zato potrebno najprej izkazati vzročno zvezo med škodnim dogodkom in nastalo škodo. Izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje temelji na ugotovitvi izvedenca (katerega izvid in mnenje sodišče prve stopnje sprejema), da poškodovanje tožnice na način, kot je ta zatrjevala v tožbi in opisala v lastni izpovedbi, zaslišana kot stranka, ni možno. Res se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo po 149. členu OZ šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok, kot zatrjuje tožeča stranka v pritožbi, vendar delo na lestvah samo po sebi ni nujno nevarno delo, sploh na takih lestvah, kot jih je uporabljala tožnica (s tremi prečkami in podestom - ugotovitve na 2. in 3. strani izpodbijane sodbe), ob tem da po tožbenih trditvah vzrok za tožničino poškodovanje niti ni bilo delo na lestvah, temveč odprtje predalnika omare, ko je (tožbene trditve) zaradi teže predalnika, ki je bil poln, in močnega sunka prišlo do poškodbe leve rame (rupture rototorne manšete in udarnine leve rame tožnice). Protispisne so zato pritožbene trditve, da se je tožnica poškodovala, ko je padla z lestev pri čiščenju omare, saj so take trditve v nasprotju s tožbenimi trditvami. In pri tem so zgolj navržene pritožbene trditve, da je delo na lestvah po obstoječi sodni praksi nevarno delo oziroma nevarna dejavnost. Za škodo od stvari ali dejavnosti se po 2. odstavku 131. člena OZ odgovarja ne glede na krivdo le v primerih večje škodne nevarnosti (od običajne). Takih trditev (da predstavlja delo na lestvah s tremi prečkami in podestom delo s večjo škodno nevarnostjo od običajne) pa tožeča stranka v obravnavani zadevi sploh ni postavila, še posebej ne da bi bil vzrok tožničine poškodbe delo na lestvah, temveč je bil po tožbenih trditvah vzrok tožničine poškodbe odprtje polnega predalnika in močnega sunka. Delo na takih lestvah, kot jih je konkretno uporabljala tožnica, pri tem ne dosega pravnega standarda nevarne dejavnosti, ki bi utemeljeval objektivno odškodninsko odgovornost. Kakšnih konkretnih opustitev dolžnega ravnanja zavarovanke toženke, katerih posledica bi bila zatrjevana škoda, pa tožnica ni zatrjevala. Izpodbijana sodba je zato pravilna v dejanskem in pravnem pogledu, pritožbeno sodišče pa kakšnih zgolj navrženo zatrjevanih ali uradoma upoštevnih bistvenih kršitev postopkovnih določb iz 2. odstavka 339. člena ZPP, naštetih v 2. odstavku 350. člena ZPP, ni ugotovilo. Zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.