Jedro

Tožnik je bil dejansko v času sporne odpovedi v delovnem razmerju pri toženi stranki. Takemu delavcu pa delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Pri tem mu ni treba čakati na (formalni) zaključek sodnega postopka, v katerem je pripoznal tožbeni zahtevek in ga dejansko – vsaj glede priznanja delovnega razmerja – tudi izvršil že pred izdajo sodbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov, prav tako pa tudi reintegracijske in reparacijske zahtevke. Ugotovilo je, da je tožnik opravljal delo ključavničarja. To dejavnost je toženec prenehal opravljati in je 9. 3. 2007 ukinil delovno mesto, na katerem je delal tožnik. Ugotovilo je tudi, da je bila odpoved podana pravočasno. Pri tem je poleg okoliščin, da je nekaterim delavcem že prej prenehalo delovno razmerje, da je tožencu že v letu 2006 pretekel status izvoznika in je dejavnost splošna mehanična dela ukinil 5. 2. 2007, upoštevalo tudi, da je toženec neugoden poslovni izid za leto 2006 ugotovil 9. 3. 2007. Tožnik je sicer že 28. 2. 2007 vložil tožbo zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi oziroma ker mu je toženec zaključil delovno knjižico z dnem 31. 1. 2007. Tožena stranka je tožnikov zahtevek pripoznala 9. 3. 2007, zato je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave (Pd 23/2007).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbenim zahtevkom v celoti ugodilo. Presodilo je, da zgolj zaradi pripoznave tožbenega zahtevka v sporu Pd 23/2007 ni bilo ponovno vzpostavljeno delovno razmerje. S pripoznavo tožbenega zahtevka delodajalec ne more doseči, da odpoved pogodbe o zaposlitvi ne velja. Tak učinek bi nastopil šele na podlagi oblikovalne pravnomočne sodne odločbe ali sklenjene sodne poravnave. Ker pripoznavo stranka lahko prekliče do izdaje sodbe, pripoznave glede pravnih učinkov na obstoj delovnega razmerja ni mogoče enačiti s sodbo na podlagi pripoznave. Toženec je tožbeni zahtevek pripoznal 9. 3. 2007, sodišče je sodbo izdalo 12. 3. 2007 in je postala pravnomočna 29. 3. 2007. Šele po tem datumu bi toženec lahko pozval tožnika nazaj na delo. Zato je odpoved z dne 15. 3. 2007 nezakonita. Dokler postopek v sporu zaradi obstoja oziroma prenehanja delovnega razmerja ni pravnomočno zaključen, delavec, ki mu je nezakonito prenehalo delovno razmerje, do delodajalca nima nobenih pravic in tudi ne obveznosti iz delovnega razmerja. Ker pri njem ni v delovnem razmerju, mu zato tudi ni mogoče redno odpovedati pogodbe o zaposlitvi.

3. Zoper pravnomočno drugostopno sodbo je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da je zmotna ugotovitev sodišča, da dne 15. 3. 2007 še ni bilo zakonito sklenjenega delovnega razmerja. Vzpostavljeno je bilo že na podlagi pripoznave tožbenega zahtevka in taka je bila tudi (nesporna) volja pogodbenih strank. Tožnik je bil prijavljen v socialno zavarovanje, zaradi bolniškega staleža pa ustrezno evidentiran v delovni evidenci. Sodba na podlagi pripoznave je bila izdana 12. 3. 2006 in strankama vročena 13. oziroma 14. 3. 2007. Z dnem vročitve tožena stranka izjave o pripoznavi tožbenega zahtevka ni mogla več preklicati, obveznosti iz sodbe pa je prostovoljno izpolnila. Sodišče ni upoštevalo, da za tožnika 15. 3. 2007 niso nastopili nobeni učinki v zvezi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Datum na listini je bil zapisan ob sestavi osnutka odpovedi, ki jo je toženec podpisal 20. 3. 2007 in je bila takrat odposlana po pošti tožniku, ki jo je prejel 2. 4. 2007. O pravnih dejstvih podanosti redne odpovedi pogodbe z dne 15. 3. 2007 in vročitvi te listine, izpodbijana sodba nima nobenih razlogov, gre pa tudi za nasprotja med odločilnimi dejstvi in listinami v spisu. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje je tudi povsem prezrlo dejstvo, da je tožena stranka 5. 2. 2007 ukinila svojo glavno dejavnost, v kateri je bil zaposlen tožnik in da je 9. 3. 2007 ukinila še edino delovno mesto s področja kovinarstva (ključavničarja). Zato je izpodbijana sodba povsem neizvršljiva. Tudi če bi bila odpoved nezakonita pa bi moralo sodišče po uradni dolžnosti upoštevati določbe 118. člena ZDR in ugotoviti prenehanje pogodbe o zaposlitvi.

4. Revizija je utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

6. Tožena stranka je tožniku že prej odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je vložil tožbo, tožena stranka pa je pripoznala tožbeni zahtevek, zaradi česar je sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave (sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, Pd 23/2007 z dne 12. 3. 2007). Tožena stranka je sočasno s pripoznavo tožbenega zahtevka pozvala tožnika nazaj na delo in mu priznala delovno razmerje oziroma mu je vpisala delovno dobo v delovno knjižico (priloga A 15). Iz fotokopije delovne knjižice tako izhaja, da ima tožnik priznano neprekinjeno zaposlitev pri toženi stranki od 1. 2. 2006 do 11. 7. 2007. Ta dejstva v postopku niso bila sporna.

7. Takoj po vzpostavitvi delovnega razmerja je tožena stranka začela postopek za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in tožniku 15. 3. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila odpoved podana pravočasno in da je obstajal zatrjevani odpovedni razlog, zaradi katerega nadaljevanje dela pod pogoji pogodbe o zaposlitvi ni več mogoče. 8. Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožnika sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in tožbenemu zahtevku ugodilo v celoti in to izključno iz razloga, ker naj tožnik ob odpovedi ne bi bil v delovnem razmerju. Na ostale pritožbene navedbe sodišče ni odgovarjalo, ali drugače povedano, o zakonitosti odpovedi po vsebini ni odločalo (odločilo).

9. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je stališče sodišča druge stopnje zmotno. Tožnik je bil dejansko v času sporne odpovedi v delovnem razmerju pri toženi stranki. Takemu delavcu pa delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi. Pri tem mu ni treba čakati na (formalni) zaključek sodnega postopka, v katerem je pripoznal tožbeni zahtevek in ga dejansko – vsaj glede priznanja delovnega razmerja – tudi izvršil že pred izdajo sodbe. Nenazadnje je bila sodba na podlagi pripoznave izdana še pred podajo odpovedi in tožena stranka pripoznave takrat ni mogla več umakniti.

10. Res je sicer, da stranke veže šele pravnomočna sodba. Tako je Vrhovno sodišče že odločilo, da na primer do pravnomočnosti odločitve sodišča (o odpovedi pogodbe o zaposlitvi) odklonitev poziva na delo ni moglo povzročiti prenehanja delovnega razmerja iz tega razloga (sodba VIII Ips 35/2006). Vendar to ne pomeni, da vzpostavitev delovnega razmerja pred pravnomočno odločitvijo o (ne)zakonitosti odpovedi sploh ni možna in da ne more imeti pravnih posledic. Sploh pa ne v primeru, ko se to zgodi v soglasju obeh pogodbenih strank oziroma ne da bi katerakoli od njiju temu izrecno nasprotovala. V takem primeru tudi ne bi bilo sprejemljivo, da bi delavec soglašal s priznanjem pravic iz delovnega razmerja (delovne dobe, plače, in dr.), ne pa bi soglašal z obveznostmi. Torej gre lahko le za sporazumno vzpostavitev delovnega razmerja, ki kot tako obstoji in ga je zato iz zakonitih razlogov mogoče tudi odpovedati. Na to ne more vplivati dejstvo, da se sodni spor lahko kasneje konča na različne načine, kar ima lahko tudi različen vpliv na tako vzpostavljeno delovno razmerje.

11. Sodišče druge stopnje bi moralo odločiti o pritožbi tožnika po vsebini, česar pa ni storilo. Zato je podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP: sodba sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Zato je revizijsko sodišče reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 379. člena ZPP).