Jedro

Tožnik za škodo, ki je toženi stranki nastala s tatvino blaga, ki mu je bilo v zvezi z njegovim delom zaupano, ni odgovoren, saj je ravnal s potrebno skrbnostjo – blago je zaklenil v službeno vozilo, ki je bilo ponoči parkirano v zaklenjeni garaži.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 13.337,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 6. 2008 dalje in za povrnitev stroškov postopka (1. točka izreka sodbe). Tožečo stranko je obvezalo, da toženi stranki poravna stroške postopka v znesku 561,81 EUR in jih nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru št. ... pri ... s pripadajočimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka (3. točka izreka sodbe).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno tolmačilo pogodbo o zaposlitvi z dne 20. 8. 2007. Ta pogodba ustvarja razmerje med strankama in kot taka predstavlja podlago za določitev njunih pravic in obveznosti. Tožena stranka se je v navedeni pogodbi nedvomno zavezala prevzeti odgovornost za blago v službenem vozilu. Ni sporno, da je bilo ob vlomu v garažo na domu tožene stranke odtujeno prav blago, ki je bilo v lasti tožeče stranke. Napačno je tolmačenje sodišča prve stopnje, da gre za odškodninski zahtevek. Vsebina pogodbene obveznosti je nadomestilo škode, ki jo je tožeča stranka utrpela zaradi kraje. Z odtujitvijo blaga iz službenega vozila je tožena stranka na podlagi pogodbe o zaposlitvi dolžna plačati vrednost odtujenega blaga. Glede na navedeno predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Uveljavlja povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (pritožba jih namreč ne konkretizira), ni storilo in da je na popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Delavec je po prvem odstavku 182. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in nasl.) odškodninsko odgovoren delodajalcu, če na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo. Ta določba uzakonja omejeno odškodninsko odgovornost delavca, in sicer le za škodo, ki jo delavec povzroči namenoma ali iz hude malomarnosti, ne pa tudi odgovornosti za lahko malomarnost ali celo ne glede na krivdo delavca. Glede na citirano določbo in upoštevaje določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001) o odškodninski odgovornosti, morajo biti za odškodninsko odgovornost delavca podane kumulativno vse predpostavke odgovornosti, kot jih navedlo že sodišče prve stopnje: da gre za škodo, povzročeno z nedopustnim ravnanjem delavca na delu ali v zvezi z delom, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter krivda delavca (namen ali huda malomarnost).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je imela tožena stranka blago, ki je v lasti tožeče stranke, v času vlomne tatvine v noči med 2. 6. in 3. 6. 2008 zaklenjeno v službenem vozilu in dodatno v garaži. S tem, ko je tožena stranka zaupano ji blago, namenjeno prodaji, zaklenila v službeno vozilo, to pa parkirala v zaklenjeni garaži, pa tudi po presoji pritožbenega sodišča večje skrbnosti v konkretno ugotovljenih okoliščinah za zavarovanje pred odtujitvijo blaga od nje ni bilo mogoče pričakovati. Na podlagi teh dejanskih ugotovitev je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je tožena stranka ravnala skrbno pri varovanju blaga tožeče stranke, da je storila vse potrebno za njegovo zavarovanje pred vlomom ali tatvino in da v ravnanju tožene stranke ni mogoče ugotoviti nobene od oblik krivde (namena ali hude malomarnosti iz 182. člen ZDR) kot predpostavke odškodninske odgovornosti.

Pritožbena navedba, da „ne gre za odškodninski zahtevek“ je v nasprotju s pritožbeno navedbo, da gre za izpolnitev obveznosti, katere vsebina je nadomestilo škode, ki jo je tožeča stranka utrpela v primeru kraje. Očitek, da ne gre za odškodninski zahtevek, pa tudi ni povsem jasen, glede na to, da odškodnina predstavlja nadomestilo za škodo. Če pa je pritožbene navedbe v tem delu razumeti kot zahtevo po izpolnitvi pogodbene obveznosti, je takšna zahteva neutemeljena. Pogodba o zaposlitvi z dne 20. 8. 2007 v 7. točki XV. člena toženi stranki namreč nalaga odgovornost za blago v službenem vozilu, tudi v primeru kraje. S pogodbo o zaposlitvi se urejajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ni pa z njo mogoče razširjati zakonite, v 182. členu ZDR določene odškodninske odgovornosti delavca. Vsebina pogodbenega določila, da je tožena stranka odgovorna za blago v primeru tatvine ne glede na njeno krivdo, je v nasprotju z določbo prvega odstavka 182. člena ZDR in z načelom omejitve pogodbene svobode iz 3. člena OZ, in je zato glede na določbo 86. člena OZ in ob upoštevanju 88. člena OZ v povezavi s 13. členom ZDR tudi nična.

Določilo 7. točke XV. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 8. 2007 ni veljavno (30. člen ZDR) in ga v obravnavanem škodnem dogodku ni mogoče uporabiti. Tožeča stranka nima pravne podlage, da bi od tožene stranke zahtevala spoštovanje tega pogodbenega določila, niti ne more na njegovi podlagi zahtevati vrnitve vrednosti odtujenega blaga.

Ker torej niso podani razlogi, uveljavljani s pritožbo in tudi ne razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.