Jedro

Izpodbijano zdravniško spričevalo predstavlja zgolj podlago, na kateri se lahko vozniško dovoljenje odvzame. Če bo v konkretnem primeru na navedeni podlagi uveden upravni postopek, v katerem bo upravna enota tožniku izdala odločbo o (delnem) odvzemu vozniškega dovoljenja, bo ta odločba upravni akt, s katero bo odločeno o pravicah tožnika, in zoper to odločbo bo lahko tožnik uveljavljal sodno varstvo v upravnem sporu, vključno z ugovori, ki se nanašajo na zdravniško spričevalo, kolikor bo to podlaga za izdajo odločbe. Posledično z izpodbijanim zdravniškim spričevalom tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli pravice tožnika, ki jih ima kot imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Iz zdravniškega spričevala Posebne zdravstvene komisije o telesni in duševni zmožnosti kandidata za voznika in voznika motornega vozila, št. 29/2021 z dne 30. 8. 2021 (v nadaljevanju: zdravniško spričevalo), izhaja, da je tožnik telesno in duševno zmožen za voznika motornih vozil kategorij B1, B in BE ter trajno telesno in duševno nezmožen za voznika motornih vozil kategorij AM, A1, A2, A, C1, C1E, CE, C, F in G; zdravstveni pregled za podaljšanje se opravi čez 3 leta. Zdravniško spričevalo je bilo izdano po ugovoru tožnika na zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za voznika motornega vozila, št. 9575/21 z dne 26. 5. 2021. 2. Zoper zdravniško spričevalo vlaga tožnik tožbo v upravnem sporu, saj meni, da je izpodbijano zdravniško spričevalo dokončni upravni akt, s katerim se posega v njegove pravice. V tožbi izpostavlja, da je sodna praksa že zavzela stališče, da predstavlja mnenje posebne zdravniške komisije izvedeniško mnenje, ki mora biti ustrezno obrazloženo. Izpodbijano zdravniško spričevalo pa iz razlogov, ki jih v tožbi natančneje navaja, ni ustrezno obrazloženo in ga zato (v delu) ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, da zdravniško spričevalo razveljavi (pravilno: odpravi) in zadevo vrne v ponovno odločanje, toženi stranki pa naloži v plačilo njegove stroške postopka.

K I. točki izreka:

3. Tožba se zavrže. 4. Sodišče lahko tožbo v upravnem sporu vsebinsko obravnava le, če so izpolnjene vse predpostavke, ki jih določa zakon, med drugim tudi, da je akt, ki se izpodbija s tožbo, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

5. V upravnem sporu se odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). Poleg tega se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan (drugi odstavek 5. člena ZUS-1).

6. V obravnavanem primeru tožnik s tožbo izpodbija zdravniško spričevalo o telesni in duševni zmožnosti za vožnjo motornih vozil, ki ga je posebna zdravstvena komisija izdala na ugovor tožnika zoper predhodno (dne 26. 5. 2021) izdano zdravniško spričevalo, na podlagi prvega odstavka 90. člena Zakona o voznikih (v nadaljevanju: ZVoz-1). Navedeno zdravniško spričevalo z obrazloženim mnenjem komisije je dokončno (drugi odstavek 90. člena ZVoz-1), pri čemer upravna enota na podlagi dokončnega zdravniškega spričevala imetniku veljavnega vozniškega dovoljenja z odločbo odvzame vozniško dovoljenje (lahko tudi za posamezno ali posamezne kategorije) za toliko časa, dokler se z zdravstvenim pregledom oziroma kontrolnim zdravstvenim pregledom ne ugotovi, da je telesno in duševno zmožen za vožnjo motornega vozila (prvi in tretji odstavek 63. člena ZVoz-1).

7. Iz navedenega izhaja, da ugotovitev telesne in duševne (ne)zmožnosti za vožnjo motornih vozil z zdravniškim spričevalom ne pomeni odločitve o pravici na področju upravnega prava (v obravnavanem primeru dovoljenja za vožnjo motornih vozil) in zato izpodbijano zdravniško spričevalo ni akt, katerega zakonitost bi bilo glede za citirane določbe 2. in 5. člena ZUS-1 dopustno presojati v upravnem sporu. Upravni akt je namreč akt, ki na koncu upravnega postopka (ali drugega postopka izdaje upravnega akta) v svojem bistvu pomeni dokončno meritorno odločitev pristojnega organa o (javno)pravnem položaju posameznika. Izpodbijano zdravniško spričevalo pa predstavlja zgolj podlago, na kateri se lahko vozniško dovoljenje odvzame po določbi prvega odstavka 63. člena ZVoz-1 in po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Če bo v konkretnem primeru na navedeni podlagi uveden upravni postopek, v katerem bo upravna enota tožniku izdala odločbo o (delnem) odvzemu vozniškega dovoljenja, bo ta odločba upravni akt, s katero bo odločeno o pravicah tožnika, in zoper to odločbo bo lahko tožnik uveljavljal sodno varstvo v upravnem sporu, vključno z ugovori, ki se nanašajo na zdravniško spričevalo, kolikor bo to podlaga za izdajo odločbe. Posledično z izpodbijanim zdravniškim spričevalom tudi ni moglo biti poseženo v kakršne koli pravice tožnika, ki jih ima kot imetnik veljavnega vozniškega dovoljenja.

8. Ob tem sodišče še dodaja, da ima tožnik prav, ko v tožbi navaja, da je sodna praksa zavzela stališče1, da je mnenje posebne zdravniške komisije, ki je podlaga za odvzem vozniškega dovoljenja zaradi zdravstvenih razlogov, izvedeniško mnenje, ki mora biti skladno z določbo drugega odstavka 193. člena ZUP ustrezno obrazloženo in sicer tako, da ga lahko uradne osebe v upravnem postopku in sodišče v upravnem sporu preizkusijo in sprejmejo kot podlago za svojo odločitev. V obrazložitev odločbe upravnega organa pa mora biti vključena tudi ocena izvedeniškega mnenja (214. člen ZUP).

9. Ker po obrazloženem izpodbijano zdravniško spričevalo ni upravni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo zavrglo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1. 10. Sodišče je o tožbi odločilo na seji, brez glavne obravnave, saj gre za procesno odločitev.

K II. točki izreka:

11. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Primerjaj npr. sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 897/2002 z dne 2. 12. 2004, in sodbo Upravnega sodišča, št. II U 184/2016 z dne 15. 6. 2016.