Jedro

Določba 72. člena ZTPDR o ugotavljanju odškodninske odgovornosti delavca pri delodajalcu ne vpliva na pravila o zapadlosti obveznosti plačila odškodnine z dnem nastanka škode (186. člen ZOR).

Določba 72. člena ZTPDR ne pomeni procesne predpostavke za uveljavljanje plačila odškodnine pred sodiščem, temveč določa le interna pravila za ugotavljanje odškodninske odgovornosti delavcev v organizacijah, v katerih ta pristojnost ni bila rešena s statusno opredelitvijo pristojnosti organov družb oz. drugih subjektov.

Odškodninska odgovornost poslovodje oz. vodje enote grosistične prodaje se presoja z vidika pričakovane skrbnosti strokovnjaka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v skladu z zahtevkom tožencu naložilo, da iz naslova odškodninske odgovornosti vodje oddelka grosistične prodaje za povzročeni inventurni manjko tožnici povrne 1,367.530,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 30.9.1990 dalje do plačila.

Sodišče druge stopnje je toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je toženec vložil revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sta prvo in drugostopno sodišče vloženo tožbo neutemeljeno obravnavali po vsebini, saj je bila vložena preuranjeno, ne da bi bil pred tem izveden ustrezni postopek za ugotavljanje odškodninske odgovornosti pri tožeči stranki in ne da bi bil toženec predhodno pozvan k plačilu odškodnine.

Zanika, da bi pri svojem delu ravnal hudo malomarno in navaja, da je sodišče pri presoji njegove odgovornosti premalo upoštevalo siceršnje pomanjkljivosti, ki jih je tožeča stranka pri poslovanju dopuščala. Hkrati nasprotuje plačilu zamudnih obresti od 30.9.1990 dalje, saj takrat višina škode, za katero naj bi odgovarjal, še sploh ni bila znana, sam pa je bil o domnevni višini odškodnine seznanjen šele z vročitvijo tožbe.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena ZPP (Uradni list RS, št. 26/99 in 96/2002) vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP preizkusi revizijsko sodišče izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pri tem pazi tudi na pravilno uporabo materialnega prava. Glede dejanskega stanja je revizijsko sodišče vezano na ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so bile podlaga za presojo sodišča druge stopnje, saj revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP).

Kolikor je toženec z navedbami o domnevnem neobstoju pogojev za vložitev tožbe v reviziji hotel uveljavljati bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, revizijsko sodišče poudarja, da bi ta revizijski razlog lahko uveljavljal le v primeru, če bi navedeno domnevno bistveno kršitev postopka pred sodiščem prve stopnje neuspešno uveljavljal že v pritožbi (2. točka 1. odstavka 370. člena ZPP). Tega pa ni storil, oziroma v svoji pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje celo povzema, da se sodišče prve stopnje "sklicuje na predhodni postopek, ki ga je izvedla tožeča stranka, ko je po inventurah dne 31.8.1990 in dne 30.9.1990 ugotovila primanjkljaj". Nobene druge konkretne bistvene kršitve določb pravdnega postopka toženec v reviziji ne zatrjuje. Zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Delavec, ki povzroči pri delu oziroma v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti organizaciji oziroma delodajalcu škodo, jo mora povrniti (1. odstavek 70. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). 72. člen navedenega zakona je sicer določal, da škodo in okoliščine, v katerih je nastala, njeno višino in povzročitelja ugotavlja pristojni organ organizacije oziroma delodajalec in da se sproži postopek pri sodišču, če delavec v treh mesecih ne povrne ugotovljene škode. Takšna določba pa ne spreminja pravila o zapadlosti obveznosti plačila odškodnine za povzročeno materialno škodo z dnem nastanka le-te (186. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89), niti ne pomeni procesne predpostavke za uveljavljanje plačila odškodnine pred sodiščem. Z njo so postavljena le interna pravila za ugotavljanje odškodninske odgovornosti v organizacijah, v katerih ta pristojnost ni bila rešena s statusno opredelitvijo pristojnosti organov družb oziroma drugih subjektov, ki nastopajo kot delodajalci in uzakonjena možnost, da se delavec izogne negativnim učinkom sodnega spora, če škodo povrne v treh mesecih. Ker v tem primeru toženec škode ni povrnil niti v treh mesecih po vročitvi tožbe, v kateri je bil odškodninski zahtevek jasno oblikovan, se v nadaljnjem postopku na navedeno določbo ni mogel več uspešno sklicevati.

Glede na ugotovitve v izpodbijani sodbi o opredelitvi toženčevega delovnega mesta vodje poslovne enote in o načinu poslovanja toženca s posameznimi strankami v nasprotju z določili takrat veljavnega Zakona o blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/77) in Pravilnika o minimalnem obsegu in minimalnih evidencah, ki so jih organizacije združenega dela dolžne upoštevati in voditi pri blagovnem prometu (Uradni list SRS, št. 21/78), na katere je revizijsko sodišče vezano, revizijski očitek o zmotni uporabi materialnega prava pri ugotavljanju toženčeve odškodninske odgovornosti ni utemeljen.

Upoštevaje raven poklicne odgovornosti toženca na delovnem mestu vodje oddelka, ki izhaja tako iz opisa delovnega mesta, kot iz opredelitve odgovornosti poslovodje v 2. členu navedenega pravilnika (odgovornost za vodenje evidenc), sta nižji sodišči toženčevo ravnanje v zvezi s tem v razmerju do nastale škode - manjka v poslovanju, utemeljeno šteli za hudo malomarno. Ker je bil toženec v skladu z opredelitvijo delovnega mesta vodje oddelka grosistične prodaje med drugim izrecno zadolžen in odgovoren za vodenje dokumentacije o prejetem in izdanem blagu, usklajevanje dokumentacije z blagovnim knjigovodstvom, vodenje in kontroliranje administrativnega poslovanja oddelka, posledično pa je bila že v naprej opredeljena njegova izrecna odgovornost za inventurni rezultat poslovanja oddelka, je potrebno njegovo materialno odgovornost zaradi navedenih naslovov presojati po kriterijih pričakovane skrbnosti strokovnjaka (2. odstavek 18. člena ZOR) in ne le po splošnem kriteriju skrbnosti dobrega gospodarja. Dopuščanje, da se je določeno blago izdajalo oziroma zamenjevalo z drugim blagom brez kakršnekoli evidence in to tudi brez siceršnjega izrecnega nadzora (čokolada za pivo in sokove), da se je blago posamezni stranki izdajalo zgolj na podlagi pomanjkljivo ročno izpolnjenih dobavnic (brez vpisanih zaporednih številk), na podlagi katerih verodostojna kontrola izdanega blaga pred ustreznim formalnim knjiženjem ni bila mogoča, za posamezna obdobja pa sploh ni poskrbel za shranjevanje teh dobavnic, gotovo pomeni takšne opustitve, zaradi katerih je toženec moral vedeti, da izgublja nadzor nad poslovanjem oddelka. Hkrati se je kot odgovorni vodja oddelka moral zavedati, da zaradi takšnega načina poslovanja lahko pride do neevidentiranih manjkov, pa je takšno poslovanje zavestno dopuščal oziroma celo izrecno odrejal. Vse našteto so elementi opredelitve hude malomarnosti, ki v skladu s 1. odstavkom 70. člena ZTPDR pogojuje toženčevo odškodninsko odgovornost. Pri tem izpodbijana sodba izrecno poudarja, da tožnici dosojeni znesek predstavlja le odškodnino za škodo - del inventurnega manjka, ki je nastal v posledici toženčevih ravnanj, ne pa tudi plačilo preostalega dela inventurnega manjka, ki je nastal v posledici drugih tožničinih opustitev.

Ker je škoda v obliki inventurnega manjka v tem primeru nastala pred 30.9.1990, ko je bil manjko ugotovljen, je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo tudi ob ugoditvi zahtevku za plačilo zakonitih zamudnih obresti, saj je bil tožnik s plačilom odškodnine dejansko od tega datuma dalje v plačilni zamudi.

Ker revizijski razlogi niso bili podani, je sodišče toženčevo revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZTPDR in ZOR smiselno uporabilo kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).