Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

sodba I U 1739/2009

ECLI:SI:UPRS:2010:I.U.1739.2009 Javne finance

DDV vračilo DDV vstopni DDV identifikacija davčnega zavezanca avansni račun končni račun
Upravno sodišče
5. oktober 2010
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do odbitka vstopnega DDV po računu, ki je bil izstavljen pred datumom njene identifikacije za namene DDV. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV namreč pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec pa sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Pravico do odbitka vstopnega DDV pa lahko uveljavlja le davčni zavezanec.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki zavrnil zahtevo za vračilo vstopnega davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje 1. 11. 2006 do 30. 11. 2006 v znesku 16.206,30 EUR (3.883.768,00 SIT). Davčni organ je izpodbijano odločbo izdal v postopku davčno inšpekcijskega nadzora DDV. O ugotovitvah tega nadzora je sestavil zapisnik z dne 20. 2. 2007, na pripombe tožeče stranke pa je odgovoril v izpodbijani odločbi.

Po ugotovitvah davčnega organa je tožeča stranka 29. 12. 2006 vložila obrazec za obračun DDV za november 2006 in izkazovala presežek DDV v tem davčnem obdobju ter uveljavljala vračilo DDV v znesku 3.883.678,00 SIT. Davčni organ je preučil račun A. s. p., št. 12/2006 z dne 25. 10. 2006, iz katerega je razvidno, da je tožeči stranki zaračunal preureditev dela stanovanjskega in gospodarskega objekta v prostore za turizem na kmetiji ter da je bila storitev opravljena od 25. 9. 20 do 20. 10. 2006 v skupnem znesku 23.302.069,92 SIT, od tega 3.883.678,32 SIT DDV. Po ugotovitvah davčnega organa je iz računa razvidno, da je tožeča stranka prejemala avansne račune in da je bila na dan izdaje računa dolžna plačati še 2.768.579,92 SIT z DDV. Davčni organ je zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV od tožeče stranke prejel 9. 11. 2006 in jo z dnem 28. 11. 2006 identificiral za ta namen ter ji določil identifikacijsko številko. Ker je tožeča stranka avansne račune in končni račun z dne 25. 10. 2006 prejela pred 28. 11. 2006, je odločil, da tožeča stranka nima pravice do navedenega zneska vstopnega DDV.

Na pripombo tožeče stranke, da ji je A. s. p. račun izročil osebno dne 29. 11. 2006, je davčni organ pojasnil, da je avansne račune plačala že pred izdajo računa z dne 25. 10. 2006 in da so bile storitve opravljene že pred tem datumom. To naj bi izhajalo tudi iz listin, ki jih je na zahtevo davčnega organa predložil izdajatelj računa. Iz uradnih evidenc pa naj bi izhajalo, da je izdajatelj računa obveznosti iz avansnih računov izkazoval v svojih mesečnih obračunih, za končni račun pa je izkazal obveznost v obračunu za oktober 2006. Davčni organ je opravil tudi ogled objekta, na katerega se je nanašal obravnavani račun za gradbene storitve. Tožničino sklicevanje na datum prejema računa (29. 11. 2006), ki ga je z roko napisala na vrhu računa po nasvetu računovodkinje, davčni organ zavrača kot neresničnega tudi zato, ker je bil račun plačan 25. 10. 2006 v točno enakem znesku, kot je na računu prikazan znesek razlike za doplačilo.

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil kot neutemeljeno. Glede identifikacije za namene DDV navaja vsebino določb Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 21/06 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZDDV) in Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 17/04 do 10/06 – v nadaljevanju PDDV). Pojasnjuje, da bi se tožeča stranka lahko za namene DDV identificirala že s prvimi navzven vidnimi aktivnostmi, ki so bile usmerjene v opravljanje dejavnosti, kar bi ji omogočalo odbitek vstopnega DDV, medtem ko odbitek DDV za nazaj, tj. za nabave pred datumov veljave identifikacije ni mogoč. V zvezi z očitkom, da davčni organ ni zaslišal izdajatelja računa glede datuma prejema računa, pritožbeni organ pojasnjuje, da je tožeča stranka pri dokazovanju omejena z naravo davčnega postopka, in da odločilnih dejstev, ki so v nasprotju s knjigovodskimi listinami in tistih, ki iz njih ne izhajajo, v davčnem postopku ni mogoče dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi.

Tožeča stranka s tožbo izpodbija navedeno odločbo prvostopnega organa in meni, da je dejansko stanje nepopolno in nepravilno ugotovljeno in da je zato napačno uporabljeno materialno pravo. Trdi, da je sporni račun št. 12/2006 prejela osebno od izdajatelja računa, zato je tudi predlagala njegovo zaslišanje. Stališče, da v davčnem postopku dejstev ni mogoče dokazovati z vsemi dokaznimi sredstvi, tj. tudi z zaslišanjem priče, naj bi bilo zmotno. Navaja, da ima tako majhen obseg pošte, da ne vodi knjige vhodne in izhodne pošte in da je k vodenju takih evidenc ne zavezuje noben predpis. Predlagana priča pa bi lahko izpovedala, da je bil tožnici račun izročen osebno po tem, ko ji je bila izdana odločba, s katero je postala zavezanka za obračun DDV. Račun naj bi plačala 25. 10. 2006, ker je menila, da bo z deli lahko nadaljevala, nato pa je ugotovila, da nima dovolj sredstev. Navaja, da ZDDV pravice do odbitka DDV ne pogojuje z obdobjem, v katerem je bil prejeti račun plačan, temveč zgolj z obdobjem, v katerem je bil račun prejet. Pripominja, da je davčni organ potreboval 20 dni za odločitev o njeni vlogi za vpis v register zavezancev za namene DDV in dodelitev identifikacijske številke. Prvostopnemu organu očita kršitev načela materialne resnice iz 5. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 – v nadaljevanju ZDavP-2) in načela sorazmernosti iz 6. člena ZDavP-2. Meni, da bi moral prvostopni organ v okviru ugotavljanja materialne resnice ugotoviti, kdaj je bil sporni račun v poslovnih knjigah evidentiran in zaslišati izdajatelja računa. Predlaga, naj sodišče izpodbijano določbo odpravi, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov tega postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja na pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve iz razlogov, ki so navedeni v odločbi. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje, potrjena z odločitvijo organa druge stopnje, pravilna in na zakonu utemeljena, zato se sodišče sklicuje na razloge odločbe organa prve stopnje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja: V zadevi je sporno, ali je tožnica upravičena do odbitka vstopnega DDV po računu, ki je bil izstavljen pred datumom njene identifikacije za namene DDV. Po prvem odstavku 40. člena ZDDV namreč pravica do odbitka DDV nastane v trenutku, ko nastane obveznost obračuna DDV. Davčni zavezanec pa sme odbiti vstopni DDV ne prej kot v davčnem obdobju, v katerem je prejel račune za njemu opravljen promet blaga in storitev. Pravico do odbitka vstopnega DDV pa lahko uveljavlja le davčni zavezanec.

Med strankama pa ni sporno, da je davčni organ zahtevek tožeče stranke za identifikacijo za namene DDV prejel 9. 11. 2006 ter da jo je davčni organ identificiral za ta namen in ji določil identifikacijsko številko z odločbo z dne 28. 11. 2006. Okoliščina, da je davčni organ o zahtevku odločil 19 dni po vložitvi zahtevka, pa ni odločilna za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločitve. Prav tako ni sporno, da so bila dela, zaračunana z računom z dne 25. 10. 2006, do tega dne opravljena, da so bila ta dela, razen razlike, ki jo izkazuje končni račun, plačana z avansnimi računi že pred izdajo končnega računa, in da je bila ta razlika v znesku, ki je naveden na računu, plačana 25. 10. 2006. Glede na ugotovljena dejstva in okoliščine, ki niso sporne, tudi sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitve davčnega organa, da je tožeča stranka račun prejela že v oktobru, ko še ni niti zahtevala identifikacije za namene DDV.

Tožeča stranka sicer trdi, da je račun, po katerem uveljavlja odbitek vstopnega DDV, prejela šele 29. 11. 2006 osebno od izdajatelja računa, ki je tudi izvajal zaračunana gradbena dela. Zato davčnemu organu očita, da neutemeljeno ni zaslišal izvajalca del A., kljub temu, da je predlagala njegovo zaslišanje. Vendar je ta očitek neutemeljen. Iz listin v upravnem spisu je razvidno, da tožeča stranka zaslišanja priče v davčnem postopku pred organom prve stopnje ni predlagala. Zato so tožbene trditve, da je predlagala zaslišanje izvajalca del, ki je račun izstavil, protispisne. Tudi v pritožbi tožeča stranka ni predlagala zaslišanja priče kod dokaz, ki ga ni mogla navajati že v postopku na prvi stopnji (tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo - in spremembe, v nadaljevanju ZUP), temveč je organu prve stopnje očitala, da bi dejstvo, da je račun prejela po tem, ko je postala zavezanka za DDV, lahko ugotovil z zaslišanjem osebe, ki je izdala račun.

Po prvem in tretjem odstavku 76. člena ZDavP-2, je dokazno breme trditev, s katerimi uveljavlja zmanjšanje davčne obveznosti, na strani zavezanca za davek. Davčni zavezanec pa svoje trditve praviloma dokazuje s pisno dokumentacijo ter s poslovnimi knjigami in evidencami, ki jih vodi v skladu s predpisi, lahko pa predlaga tudi izvedbo dokazov z drugimi dokaznimi sredstvi (77. člen ZDavP-2). Vendar to ne pomeni, da je lahko zgolj izjava priče podlaga za uveljavljanje zmanjšanja davčne obveznosti. V obravnavanem primeru tožeča stranka uveljavlja ravno to. Tožnica namreč ugotovitvam davčnega organa, na podlagi katerih je davčni organ sklepal, da tožeči stranki pravica do odbitka DDV ne pripada, ne nasprotuje. Zato so tožbeni očitki davčnemu organu, da bi moral zaslišati pričo, kljub temu, da tega dokaza sama ni predlagala, neutemeljeni. Po navedenem tožeča stranka zaslišanja priče tudi v tožbi ne more uveljavljati, saj niso izpolnjeni pogoji iz 52. člena ZUS-1. Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Tožeča stranka sicer trdi, da je dejansko stanje napačno ugotovljeno in predlaga izvedbo dokazov, vendar gre za dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia