Jedro

V sodni praksi je v številnih sodnih odločbah zavzeto stališče, da se vrnitev v prejšnje stanje stranki ne dovoli, v kolikor so okoliščine zamude nastale v njeni sferi.

V sporni zadevi je do zamude roka prišlo izključno zaradi ravnanja zaposlenih pri toženki, torej v njeni sferi. Zato za odločitev o zavrnitvi predloga za vrnitev v prejšnje stanje toženke ni pomembna okoliščina, kako ima toženka notranje urejeno organizacijo dela in s kakšno skrbnostjo delajo zaposleni, kdo sprejema pošto, kdo odgovarja na tožbe in kako potujejo pisanja znotraj toženke. Nepravilno, protipravno ali nezakonito ravnanje zaposlenih pri toženki se ne more šteti za nezakrivljen oziroma nepredvidljiv razlog, saj bi toženka z ustrezno organizacijo lahko oziroma bi morala preprečiti, da do tovrstnih ravnanj ne bi prišlo. Zato je razlog, zaradi katerega je toženka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, neutemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje z dne 22. 9. 2016 (I. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 460,88 EUR z obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper navedeni sklep v celoti se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in izrecno zaradi bistvenih kršitev določb postopka po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Primarno predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu toženke za vrnitev v prejšnje stanje ugodi, oziroma podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, v obeh primerih s stroškovno posledico.

Toženka navaja, da je sodišče prve stopnje skladno z napotili pritožbenega sodišča razpisalo narok za preizkus predloga za vrnitev v prejšnje stanje in izvedlo dokazni postopek, vendar ponovno ni zaslišalo vseh prič oziroma je zavrnilo predlog za zaslišanje A.A., s čimer toženka smiselno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je prepričana, da je v dokaznem postopku uspela dokazati, da je B.B. glede tožbe tožnika namerno in zavestno ravnala drugače, kot je to bilo običajno oziroma kot je ravnala v drugih primerih tožb, da je torej namerno "založila" tožbo tožnika, zaradi česar je toženka zamudila rok za podajo odgovora na tožbo. V posledici takšnega ravnanja B.B. toženka za zamudo roka ne more biti odgovorna, ker je bila prevarana in ogoljufana z namenom, da bi si akterji te goljufije na njen račun pridobili protipravno premoženjsko korist. Toženka poudarja, da ima vzpostavljen ustrezen postopek posredovanja pošte in organizacije nadaljnjega postopanja s prejetimi tožbami, ki pa v konkretnem primeru s strani direktorice sektorja C. namerno in zavestno ni bil spoštovan. Do tega ključnega in bistvenega argumenta toženke, na katerem utemeljuje svoj predlog za vrnitev v prejšnje stanje, se sodišče prve stopnje ni opredelilo, s čimer je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Posledično je bilo tudi dejansko stanje napačno ugotovljeno in zmotno uporabljeno materialno pravo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) v zvezi s 366. členom ZPP je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Dejansko stanje je bilo popolno ugotovljeno in pravilno uporabljeno materialno pravo.

5. Tožena stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z neizvedbo predlaganih dokazov. Sodišče je dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za odločitev v konkretni zadevi (213. člen ZPP). Sodišče dokazne predloge strank pretehta in predlagane dokaze, ki se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno relevantna, izvede, ni pa dolžno slediti dokaznim predlogom strank, če naj bi se z njimi ugotavljalo dejstvo, ki po pravni presoji sodišča ni relevantno, ali če gre za dokaz, ki je popolnoma neprimeren za ugotovitev nekega dejstva, prepozen, pavšalen ali nesubstanciran, oziroma če oceni, da izvedba predlaganega dokaza na odločitev sodišča ne bi mogla vplivati. Sodišče prve stopnje je pravilno izvedlo dokaze, pomembne za ugotavljanje relevantnih dejstev, zavrnilo pa tiste, katerih izvedba ne bi prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja glede odločilnih dejstev, ker so ta pravilno in popolno ugotovljena.

6. Sodišče prve stopnje ni storilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do vseh trditev tožene stranke in njenih pravnih naziranj. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana v primeru, če ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne more preizkusiti. Izpodbijani sklep takšnih pomanjkljivosti nima. Sodišče prve stopnje je upoštevalo navedbe tožene stranke o relevantnih dejstvih, kot tudi njene dokazne predloge, s katerimi je relevantna dejstva želela dokazati ter se opredelilo do njenih nosilnih pravnih argumentov. Nerelevantnih dejstev sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje je navedlo jasne razloge za odločitev o utemeljenosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje.

7. Sodišče prve stopnje je o tej zadevi enkrat že odločalo in s sklepom z dne 22. 11. 2016 predlog toženke za vrnitev v prejšnje stanje zavrnilo, ker je ocenilo, da okoliščine, na katere se sklicuje toženka ter z njimi utemeljuje predlog za vrnitev v prejšnje stanje, ne predstavljajo upravičenega razloga za zamudo. Štelo je, da gre za očitno neupravičene razloge in o predlogu odločilo, ne da bi opravilo narok. Na pritožbo toženke je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo v nov postopek z napotilom, da naj sodišče prve stopnje razpiše narok ter izvede predlagane dokaze. Sodišče druge stopnje je svojo odločitev obrazložilo in navedlo, da toženka zamude roka ne opravičuje z napakami v organizaciji dela, v zvezi s čimer bi bila presoja prvostopnega sodišča pravilna, da to ne predstavlja upravičenega razloga za zamudo. Ker pa se je toženka sklicevala na naklepno ravnanje tožnika in direktorice sektorja C. B.B. (tretje osebe in delavke toženke), ni mogoče govoriti o očitno neupravičenih razlogih, ampak je potrebno izvesti predlagane dokaze v smeri ugotovitve, kdo in kako naj bi ravnal tako, da je toženka zamudila rok, saj toženki ni mogoče naprtiti bremena za krivdno ravnanje tretjih.

8. ZPP v prvem odstavku 116. člena določa, da v primeru, če stranka zamudi narok ali rok za kakšno pravno dejanje in izgubi zaradi tega pravico opraviti to dejanje, sodišče stranki na njen predlog dovoli, da ga opravi pozneje (vrnitev v prejšnje stanje), če spozna, da je zamudila narok oziroma rok iz upravičenega vzroka. V sodni praksi je v številnih sodnih odločbah zavzeto stališče, da se vrnitev v prejšnje stanje stranki ne dovoli, v kolikor so okoliščine zamude nastale v njeni sferi.

9. Sodišče prve stopnje je na naroku za vrnitev v prejšnje stanje izvedlo obširen dokazni postopek in ugotovilo odločilna dejstva, ki jim v bistvu tudi toženka pritrjuje. Nesporno je toženka tožbo s pozivom na odgovor sprejela 17. 8. 2016, kot izhaja iz vročilnice. Sodno pismo je bilo sprejeto na vložišču, ki je skupno z družbo D. d. d. na naslovu E. cesta 107, nato pa so ga kurirji odnesli na sedež toženke. Tam je pismo prehajalo od ene do druge delavke. Med temi delavkami je bila tudi B.B.. Pismo je prišlo v pravno službo (h F.F.) šele 9. 9. 2016, ko je bil rok za podajo odgovora na tožbo že zamujen. Nebistveno je, ali je B.B. (ali pa katerakoli druga delavka, ki je bila v stiku s pismom) pismo naklepno skrivala do izteka roka, ali pa je do zamude prišlo zaradi spleta okoliščin, ker na pismo niso bili dovolj pozorni (kot je zaključilo sodišče prve stopnje). Bistveno je to, da je do zamude roka prišlo zaradi ravnanj enega ali več zaposlenih delavcev pri toženki, pri čemer k takemu ravnanju aktivno ni prispeval nihče tretji. Zato tudi prepričanje toženke, da se je tožnik dogovoril z B.B., da slednja sodno pismo skrije, ne vpliva na odločilno dejstvo, da je do zamude prišlo izključno zaradi ravnanja zaposlenih pri toženki, torej v njeni sferi. Zato je pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da za odločitev o zavrnitvi predloga toženke ni pomembna okoliščina, kako ima toženka notranje urejeno organizacijo dela in s kakšno skrbnostjo delajo zaposleni, kdo sprejema pošto, kdo odgovarja na tožbe in kako potujejo pisanja znotraj toženke. K takemu zaključku pritožbeno sodišče še dodaja, da se nepravilno, protipravno ali nezakonito ravnanje zaposlenih pri toženki ne more šteti za nezakrivljen oziroma nepredvidljiv razlog, saj bi toženka z ustrezno organizacijo lahko oziroma bi morala preprečiti, da do tovrstnih ravnanj ne bi prišlo. Zato je materialnopravno pravilen zaključek prvostopnega sodišča, da je razlog, zaradi katerega je toženka predlagala vrnitev v prejšnje stanje, neutemeljen.

10. Ker je pritožbeno sodišče spoznalo, da niso podani razlogi, iz katerih se sklep lahko izpodbija, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (3. točka 165. člena ZPP).

11. Ker toženka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje pritožbene stroške (154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).