Jedro

Določbe 5. člena ZDO ni mogoče razlagati tako, da je izključeno vsakršno naknadno uveljavljanje stroškov, ki bremenijo zapuščino, saj iz navedene določbe izhaja, da je namen zakonodajalca, da se obdavči takoimenovana čista dediščina.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Republiške uprave za javne prihodke št. 416-400/93 z dne 26.2.1993 v delu, ki se nanaša na M.K. odpravi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka med drugim zavrnila tudi tožničino pritožbo proti odločbi prve stopnje z dne 15.1.1993, s katero ji je bil odmerjen davek na dediščino v znesku 117.880,00 SIT. V obrazložitvi navaja, da je tožnica oporočna dedinja po pokojni M.K. Kot osnova za davek je v skladu z določbo 5. člena zakona o davkih občanov (p.b. Uradni list RS, št. 8/91) bila vzeta prometna vrednost podedovanega premoženja. Iz sklepa o dedovanju je razvidno, da so bili pogrebni stroški kriti iz zapustničinih prihrankov, drugi stroški in terjatve v zapuščinskem postopku pa niso bili prijavljeni. Davek na dediščino je tako obračunan pravilno in v skladu z že citirano določbo 5. člena zakona.

Tožnica v tožbi navaja, da je zapustnica bila slepa in nepokretna in je potrebovala popolno oskrbo. Za zapustnico je skrbela 10 let in je prepričana, da skrb predstavlja večji strošek kot znaša vrednost podedovanega zemljišča, ki predstavlja plačilo za opravljeno delo. Tožena stranka bi to morala upoštevati, saj navaja, da se pri ugotavljanju davčne osnove upoštevajo kot odbitna postavka stroški, ki so nastali v času zapustnikovega življenja. Nadalje še navaja, da ima status kmeta in vse življenje živi na zaščiteni kmetiji in tudi iz tega razloga ni dolžna plačati davka. Davka tudi ne zmore plačati, saj prejema le skromno kmečko pokojnino. Smiselno predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ima status kmeta K.I., ki živi na zaščiteni kmetiji v ..., vendar tožnica ne živi z njim v družinski skupnosti. Predlaga, da sodišče neutemeljeno tožbo zavrne. Tožba je utemeljena.

Iz podatkov spisov je razvidno, da je tožnica kot oporočna dedinja po pokojni M.K. podedovala kmetijska zemljišča. Po ugotovitvah organa prve stopnje znaša njihova prometna vrednost 906.772,00 SIT in od te osnove je na podlagi 5. člena zakona o davkih občanov (ZDO) bil tožnici odmerjen davek na dediščino. Po citirani določbi je osnova za davek na dediščine in darila prometna vrednost podedovanega ali v dar prejetega premoženja ob nastanku davčne obveznosti, po odbitku dolgov, stroškov in bremen, ki odpadejo na premoženje, od katerega se plačuje davek. Pravilna je sicer ugotovitev tožene stranke, da tožnica v zapuščinskem postopku ni prijavila terjatve za zatrjevano oskrbo zapustnice. Terjatve do zapuščine je praviloma res potrebno prijaviti v zapuščinskem postopku. Toda po oceni sodišča že citirane določbe 5. člena zakona ni mogoče razlagati tako, da je izključeno vsakršno naknadno uveljavljanje stroškov in bremen, ki bremenijo podedovano premoženje, saj iz navedene določbe vendar izhaja, da je namen zakonodajalca, da se obdavči takoimenovana čista zapuščina oziroma dediščina.

V dopolnjenem postopku bo zato potrebno oceniti že predloženi dokaz o tožničini oskrbi zapustnice (zdravniško potrdilo z dne 29.1.1993), tožnici pa bo morala biti dana tudi možnost, da zatrjevano oskrbo konkretno ovrednoti (143. člen ZUP). Vse to seveda pride v poštev, če je tožnica davčna zavezanka, saj zatrjuje, da ima status kmeta, po dosedanjih podatkih spisov pa je podedovala kmetijska zemljišča (8. člen cit. zakona).

Iz navedenih razlogov je izpodbijana odločba nezakonita iz razlogov 1. in 3. točke 1. odstavka 10. člena zakona o upravnih sporih. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 39. člena navedenega zakona.

V skladu z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) je sodišče določbe ZUP in ZUS smiselno uporabilo kot republiška predpisa.